Jedro

Pritožnica z navedbami, da je bil obdolženec pred kakršnimkoli postopkom na zasebnem zemljišču dolžan preveriti, ali imajo vsi udeleženci postopka dokumente, očitno skuša konkretizirati zakonski znak opustitve uradne dolžnosti. S takšnimi pavšalnimi navedbami ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da v obtožnem predlogu ni v zadostni meri konkretizirano, v čem naj bi obdolženec izrabil svoj uradni položaj ali prestopil meje uradnih pravic ali ne opravil uradne dolžnosti.

Obdolžencu očitano kaznivo dejanje se lahko stori le z naklepom. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v opisu kaznivega dejanja niso navedene okoliščine, ki bi kazale na obdolženčev namen pridobitve protipravne premoženjske ali nepremoženjske koristi sebi ali komu drugemu oziroma oškodovanja drugega. Nasprotovati pa tudi ni mogoče zaključkom sodišča prve stopnje, da iz opisa dejanja v obtožnem predlogu ni mogoče razbrati, kakšno korist naj bi obdolženec z dejanjem pridobil oziroma kakšna škoda je nastala oškodovanki kot tožilki.

Izrek

I. Pritožba oškodovanke kot tožilke A.Z. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanka kot tožilka je dolžna plačati sodno takso v višini 100,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je s sklepom I K 14418/2018 z dne 7. 10. 2019 na podlagi prvega odstavka 435. člena in prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da se subsidiarni obtožni predlog oškodovanke kot tožilke A.Z. z dne 6. 3. 2019, dopolnjen dne 13. 7. 2019, ki je obdolženemu A.K. očital storitev kaznivih dejanj poškodovanje tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), nevestno delo v službi po 258. členu KZ-1, neupravičeno slikovno snemanje po prvem odstavku 138. člena KZ-1 in kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1, kot je opisan v izreku izpodbijanega sklepa, zavrže. 2. Zoper sklep se je pritožila oškodovanka kot tožilka A.Z. brez navedbe pritožbenih razlogov in predloga pritožbenemu sodišču. Iz pritožbe pa je razbrati, da se zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa in dopustitev, da sodišče o obtožnem predlogu meritorno odloči v postopku na prvi stopnji.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje zakonita, pravilna in utemeljena. Svojo odločitev je namreč tehtno in argumentirano pojasnilo, z razlogi izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema. V zvezi s pritožbenimi navedbami dodaja le:

5. Pritožnica skuša v pritožbi konkretizirati to, kar bi morala storiti že v subsidiarnem obtožnem predlogu. Iz pritožbenih navedb je tako razbrati, da nasprotuje odločitvi, ki jo je zavzelo sodišče prve stopnje, ko je subsidiarni obtožni predlog zavrglo. S tem, ko trdi, da so v opisu podani zakonski znaki kaznivega dejanja pa smiselno zatrjuje kršitev kazenskega zakona. Pritožnica se namreč ne strinja z zaključkom v izpodbijanem sklepu, da niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja, saj je policija postopala po zemljišču brez odredbe oziroma sodnega naloga in dovoljenja lastnice zemljišča. Policija je grobo posegla v pritožničino zasebno lastnino s tem, ko je dovolila, da je ARSO prestavil in razširil strugo kanala. Vdor na zemljišče s strani uradnih oseb državnih organov je bil izvršen na izredno brutalen način, tak poseg pa ni bil z ničemer podkrepljen. Obdolženec je bil dolžan pred kakršnimkoli policijskim postopkom na zasebnem zemljišču preveriti, ali imajo udeleženci postopka dokumente, ter če je policijska asistenca zakonita. Ogrožanje življenja in onemogočanje svobodne uporabe zemljišča sta posledici dejanj, nastalih zaradi kaznivega dejanja osumljenega. Škoda, ki je pritožnici nastala, se kaže v tem, da ne more svobodno razpolagati s svojo zasebno lastnino, saj so bili postavljeni leseni piloti, ki ji onemogočajo svobodno uporabo. Nadalje pritožba še navaja, da je s tem, ko je obdolženec podpisal načrt za policijsko asistenco na delu zemljišča, kjer Direkcija RS za vode nima zakonite pravice postopati, utemeljeno osumljen storitve očitanih kaznivih dejanj.

6. Pritožba nima prav. Uvodoma je poudariti, da je sodišče prve stopnje obtožni predlog oškodovanke kot tožilke glede kaznivih dejanj poškodovanje tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, nevestno delo v službi po 258. členu KZ-1 in neupravičeno slikovno snemanje po prvem odstavku 138. člena KZ-1, zavrglo po določbi prvega odstavka 435. člena ZKP z obrazložitvijo, da lahko oškodovanec kot tožilec prevzame kazenski pregon samo zoper tistega osumljenca in glede tistega kaznivega dejanja, za katera je državni tožilec zavrgel ovadbo oziroma odstopil od pregona. V obravnavani zadevi pa je tožilstvo zavrglo kazensko ovadbo oškodovanke kot tožilke zgolj zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1. Iz pritožbenih navedb ni razbrati, da bi pritožnica grajala odločitev sodišča v delu, kjer je sodišče zavrglo obtožni predlog po prvem odstavku 435. člena ZKP, temveč skuša v glavnini pritožbe (neutemeljeno) konkretizirati zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1. 7. Pritožnica z navedbami, da je bil obdolženec pred kakršnimkoli postopkom na zasebnem zemljišču dolžan preveriti, ali imajo vsi udeleženci postopka dokumente, očitno skuša konkretizirati zakonski znak opustitve uradne dolžnosti. S takšnimi pavšalnimi navedbami ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da v obtožnem predlogu ni v zadostni meri konkretizirano, v čem naj bi obdolženec izrabil svoj uradni položaj ali prestopil meje uradnih pravic ali ne opravil uradne dolžnosti. Pri tem je poudariti, da je opustitvena oblika (katero smiselno zatrjuje pritožnica) kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1 v tem, da storilec ne opravi neke uradne dolžnosti, ki bi jo moral opraviti, prav izpolnitev takšne uradne dolžnosti pa bi preprečila posledico, ki nastane z opustitvijo.1 V skladu z navedenim je sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve podrobno pojasnilo, da policisti (v obravnavani zadevi obdolženec) pri nudenju policijske asistence upravičencem ne preverjajo zakonitosti in pravilnosti dotedanjih postopkov oziroma razlogov za opravo posameznih opravil, saj to ne izhaja iz nobenega zakonskega določila. Tako torej obdolžencu niti iz opisa kaznivega dejanja ni mogoče očitati nikakršnega opustitvenega ravnanja, ki bi rezultiralo v nastanku kazenskopravno relevantne prepovedane posledice.

8. Obdolžencu očitano kaznivo dejanje se lahko stori le z naklepom. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v opisu kaznivega dejanja niso navedene okoliščine, ki bi kazale na obdolženčev namen pridobitve protipravne premoženjske ali nepremoženjske koristi sebi ali komu drugemu oziroma oškodovanja drugega. Nasprotovati pa tudi ni mogoče zaključkom sodišča prve stopnje, da iz opisa dejanja v obtožnem predlogu ni mogoče razbrati, kakšno korist naj bi obdolženec z dejanjem pridobil oziroma kakšna škoda je nastala oškodovanki kot tožilki. Obtožba v tej smeri ni konkretizirana. Gre za zakonski znak kaznivega dejanja zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1, ki mora biti v obtožnem predlogu naveden tako v abstraktni obliki, kakor tudi v njegovi konkretizaciji opisa, česar pa po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje obtožni predlog oškodovanke kot tožilke ne vsebuje. Pritožbeno zatrjevanje, da je oškodovanki kot tožilki škoda nastala s tem, da ne more svobodno razpolagati s svojo zasebno lastnino in da je to posledica kaznivega dejanja obdolženca, nepopolnega obtožnega predloga ne more nadomestiti. Sodišče je namreč vezano na opis dejanja v obtožbi in ne na njegovo obrazložitev in opis mora vsebovati vse abstraktne in konkretne zakonske znake kaznivega dejanja. Ker obtožni predlog oškodovanke kot tožilke temu ne zadosti, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju obtožnega predloga pravilna.

9. Na podlagi obrazloženega, in ker pritožba oškodovanke kot tožilke ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost izpodbijanega sklepa, je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Ker oškodovanka kot tožilka s pritožbo ni uspela, je na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 100,00 EUR, ki je odmerjena skladno s tar. št. 7409 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

1 Gl. Deisinger M., Kazenski zakonik s komentarjem 2017 – posebni del, Poslovna založba MB, Maribor, 2017, str. 573.