Jedro

Pogodba o zaposlitvi je veljavno in zakonito sklenjena tudi, če ni sklenjena v pisni obliki. Pisnost ni konstitutivni element pogodbe o zaposlitvi, temveč služi le kot dokaz obstoja in vsebine pogodbe. Kolikor ima pogodba o zaposlitvi vse elemente take pogodbe se šteje, da je bilo vzpostavljeno delovno razmerje.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v točki 2 a) izreka spremeni tako, da se pritožba tožnika v tem delu zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki se je glasil tudi na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas po 30. 9. 1996. Posledično je zavrnilo tudi vse na ta zahtevek vezane zahtevke: po reintegraciji in razporeditvi na ustrezno delo ter za plačilo plače in drugih prejemkov za čas, ko tožnik ni bil zaposlen. Zavrnilo je tudi vse druge denarne oziroma odškodninske zahtevke, ugodilo je le zahtevku za plačilo regresa za redni letni dopust za leti 1995 in 1996. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zoper ugoditveni del sodbe zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožbi tožeče stranke zoper zavrnilni del sodbe pa je delno ugodilo. Prvostopno sodbo je spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnika za nedoločen čas od 30. 9. 1996 dalje, ugodilo je reintegracijskemu zahtevku in zahtevku za vpis delovne dobe v delovno knjižico.

Razveljavilo pa je sodbo sodišča prve stopnje glede zahtevkov za plačilo plače, regresa za letni dopust za leto 1997 in odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede drugih zahtevkov tožnika je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka po svojem odvetniku vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da drugostopna sodba nima razlogov oziroma ima nasprotujoče in nejasne razloge. Te navedbe utemeljuje z nepovezanimi trditvami, s katerimi smiselno zatrjuje, da za spremembo sodbe ni bilo dejanske in pravne podlage, zaradi česar je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP-77).

Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP-77 vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo.

Revizijske navedbe, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da je nerazumljiva, pomenijo očitek bistvene kršitve določb postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77. Ta očitek ni utemeljen. Sodba sodišča druge stopnje ima obrazložitev glede odločilnih dejstev in jo je zato mogoče preizkusiti. Revizijske navedbe se nanašajo na dejanske okoliščine in dokazno oceno sodišča druge stopnje. S tem poskuša revizija uveljavljati razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa v reviziji po izrecni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP-77 ni dovoljeno.

Revizija je samostojno izredno pravno sredstvo, pri katerem revident določa revizijskemu sodišču meje njegovega odločanja. Navedeno pomeni, da revizijsko sodišče upošteva le tiste razloge, ki so navedeni in obrazloženi v reviziji. Tožena stranka je zgolj navedla, da naj bi šlo tudi za bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ne pove pa, za katere od teh kršitev gre in tega tudi iz njenih navedb ni mogoče ugotoviti. Zato v tej smeri revizijsko sodišče ni ne moglo ne smelo preizkušati izpodbijane sodbe.

Utemeljen pa je očitek zmotne uporabe materialnega prava, na kar pazi revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti. Revizijsko sodišče je pri materialnopravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta stranki sklenili delovno razmerje za določen čas. Obstajalo je soglasje volj obeh strank in razlogi za sklenitev takega delovnega razmerja. Tožena stranka je pri Zavodu za zaposlovanje prijavila potrebo po delavcu za določen čas, tožnik pa je delal na deloviščih, kjer je tožena stranka na podlagi kooperantskih pogodb imela zagotovljeno delo le za določen čas. Delovno dovoljenje tožnika za delo v Nemčiji je bilo vezano na določen čas in tudi pokojninsko in zdravstveno zavarovan je bil kot delavec za določen čas. Sodišče druge stopnje je prvostopno sodbo spremenilo na podlagi 4. točke 373. člena ZPP-77. Štelo je torej, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Presodilo pa je, da je bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno v nasprotju z zakonom zato, ker tožena stranka ni dala tožniku v podpis pogodbe o zaposlitvi.

Po prvem odstavku 11. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR) sklene delavec delovno razmerje z dnem, ko nastopi delo, na podlagi sklepa o izbiri oziroma pogodbe o zaposlitvi. Po 11. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR) organizacija oziroma delodajalec in delavec skleneta pogodbo o zaposlitvi. Po določbi prvega odstavka 12. člena ZDR delavec ne more začeti delati v organizaciji oziroma pri delodajalcu, če ni sklenil pogodbe o zaposlitvi. Z zakonom sta torej predpisana dva pogoja za sklenitev delovnega razmerja: sklenitev pogodbe o zaposlitvi in nastop dela. Ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena, zato pomeni, da sploh ne gre za delovno razmerje, temveč za kakšno drugo razmerje (na primer pogodbo o delu ali kakšno drugo civilnopravno razmerje med strankama). V tej zadevi ni sporno, ali gre za delovno razmerje ali ne, pač pa vprašanje, ali je bilo delovno razmerje zakonito sklenjeno le za določen čas. Oba pogoja za vzpostavitev delovnega razmerja morata biti izpolnjena tudi, kadar se delovno razmerje sklepa za določen čas. Poleg tega pa se delovno razmerje za določen čas lahko sklene le v posebej določenih primerih (17. člen ZDR).

Niti ZTPDR niti ZDR v splošnih določbah o sklenitvi delovnega razmerja ne predpisujeta posebne obličnosti za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Določba prvega odstavka 12. člena ZDR nalaga le obveznost delavcu: če ni sklenil pogodbe o zaposlitvi, ne more začeti delati (zakon ne pravi, da ne sme). Če je delodajalec omogočil delo delavcu pred sklenitvijo delovnega razmerja, je storil s tem prekršek po 3. točki prvega odstavka 132. člena ZDR (sedaj je po Zakonu o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, Uradni list RS, št. 36/2000 nesklenitev pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca prekršek po 18. členu tega zakona).

Pogodba o zaposlitvi je pogodba delovnega prava, pri kateri je zlasti zaradi varstva pogodbeno šibkejše stranke - delojemalca - pogodbena svoboda strank omejena. Kljub temu je pogodba o zaposlitvi po svoji naravi obligacijska pogodba, zato se za vprašanja, ki niso posebej urejena v delovnopravnih predpisih, uporabljajo splošna pravila obligacijskega prava. Eno takih vprašanj je tudi obličnost kot predpostavka za sklenitev pogodbe in njeno veljavnost. Po določbi prvega odstavka 67. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR; enako sedaj 51. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 - OZ) mora biti obličnost za sklenitev pogodbe določena z zakonom, sicer velja pravilo o neobličnosti pogodb. ZTPDR in ZDR določata posebno obličnost le pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi med delavcem in t.i. zasebnim delodajalcem. Po drugem odstavku 88. člena ZTPDR mora biti taka pogodba pisna in sklenjena pred nastopom dela, po prvem odstavku 121. člena ZDR pa jo mora zasebni delodajalec predložiti v presojo zakonitosti in registracijo pristojnemu organu. Delovno razmerje je sklenjeno šele, ko je pogodba registrirana in je delavec nastopil delo (prvi odstavek 122. čena ZDR). Ne glede na (ne)ustreznost poimenovanja "zasebnega delodajalca", se na podlagi poimenovanja delodajalcev v 2. členu ZTPDR zahteve po tovrstni obličnosti ne nanašajo na delovna razmerja, ki jih sklepajo delavci v gospodarskih družbah ("organizacijah"). Za ta delovna razmerja ZDR zahteva le sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ne predpisuje pa izrecno njene pisnosti. Da naj bi bila pogodba o zaposlitvi praviloma pisna, je sicer mogoče posredno sklepati iz nekaterih drugih zakonskih določb, na primer drugega odstavka 23. člena ZTPDR in petega odstavka 135. člena ZDR; kot tudi na primer iz tretjega odstavka 9. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti.

Pogodba o zaposlitvi je veljavno in zakonito sklenjena tudi, če ni sklenjena v pisni obliki. Pisnost ni konstitutivni element pogodbe o zaposlitvi, temveč služi le kot dokaz obstoja in vsebine pogodbe (obličnost ad probationem). Če pisne pogodbe ni, to ne pomeni, da ni bila sklenjena. Le v primeru spora se na podlagi drugih dokazov ugotavlja, ali ima pogodba vse elemente pogodbe o zaposlitvi. Kolikor jih ima, se šteje, da je bilo med strankama vzpostavljeno delovno razmerje.

Za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas veljajo enaka pravila glede obličnosti, kot pri pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas. Zato ni zakonske podlage za stališče sodišča druge stopnje, da je bilo zgolj zaradi nepodpisa pogodbe o zaposlitvi, delovno razmerje za določen čas sklenjeno nezakonito. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je tudi po presoji revizijskega sodišča izkazan zakonski pogoj za sklenitev delovnega razmerja tožnika za določen čas po prvi alinei prvega odstavka 17. člena ZDR. Šlo je za izvršitev del po pogodbah, s katerimi je bil določen tudi rok za dokončanje del. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje dajejo zadostno podlago za presojo, da je bilo tudi tožniku jasno, da gre za sklepanje delovnega razmerja za določen čas. Nenazadnje med strankama ni sporno, za opravljanje katerega oziroma kakšnega dela sta se dogovorili in kakšno bo plačilo. Izkazani so torej vsi bistveni elementi pogodbe o zaposlitvi za določen čas: obstoj zakonskega pogoja za sklenitev takega delovnega razmerja, delo, ki ga bo delavec opravljal in plačilo zanj, ter čas trajanja dela.

Temeljni pogoj za preoblikovanje delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas po prvem odstavku 18. člena ZDR tako ni izpolnjen. Zgolj podrejeno revizijsko sodišče opozarja, da je vprašljiv tudi obstoj drugega pogoja za tako preoblikovanje: da je razlog za nezakonito sklenitev delovnega razmerja za določen čas na strani delodajalca. Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje kaže na to, da bi razlog za nepodpis pogodbe o zaposlitvi lahko bil tudi na strani tožnika.

Ker je glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP-77 reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožnika v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ne glede na to, da je tožena stranka z revizijo uspela, trpi sama svoje stroške postopka. Na podlagi specialne določbe drugega odstavka 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98) namreč v sporih o prenehanju delovnega razmerja (med katere sodi tudi spor o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja za določen čas) trpi delodajalec svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka. To pravilo velja tudi za stroške na revizijski stopnji.

Sodišče je določbe ZPP-77, ZOR in ZTPDR smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I /94).