Jedro

Prisojena odškodnina v znesku 5.000.000,00 SIT za duševne bolečine v času bivanja na Golem otoku, to je od 5.1.1949 do 17.12.1952 predstavlja pravično odškodnino, saj gre za večjo škodo.

Izrek

1. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se v izpodbijanem ugoditvenem delu (1. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje. 2. Pritožba zoper sklep o oprostitvi plačila sodnih taks (točka II. izreka) se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvotoženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku znesek 16.610.000,00 SIT ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 418.455,00 SIT, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.6.1998 dalje do plačila (1. točka izreka). Višji obrestni zahtevek je zavrnilo (2. točka izreka), vendar pritožbe zoper to odločitev ni bilo in je zato že prej postala pravnomočna. Sodišče prve stopnje je nadalje sklenilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku proti drugotoženi stranki (točka I. 1. 2. in 3. izreka). Tudi zoper to odločitev pritožbe ni bilo in je že prej postala pravnomočna. Nadalje je sklenilo, da se tožnika oprosti plačila sodnih taks (točka II. izreka). Proti ugoditvenemu delu sodbe sodišča prve stopnje in proti sklepu o oprostitvi tožnika plačila sodnih taks se je pravočasno pritožila prvotožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter spremeni tako, da prisojeni znesek odškodnine zniža oziroma prvostopno sodbo razveljavi in jo vrne sodišču v ponovno odločanje ter naloži tožeči stranki plačilo ustreznega dela pravdnih stroškov tožene stranke. Pritožnica v obrazložitvi navaja, da je sodišče napačno ugotovilo oziroma ocenilo tista dejstva, ki so nastopila delno že pred osamosvojitvijo Republike Slovenije v kritičnem obdobju po prestani zaporni kazni in na katere je imel možnost vplivati tožnik sam; v pretežni meri pa po osamosvojitvi in ki nesporno pomenijo popolno rehabilitacijo določenih kategorij ljudi, ki jim je bivši režim iz političnih ali drugih nezakonitih razlogov povzročil moralno in tudi materialno škodo. Pogosto in javno ter odkrito obravnavanje in obsojanje zagrešenih nezakonitosti in krivic na najvišjih ravneh in sprejem sprememb materialne zakonodaje, ki predstavljajo temelj uveljavljanja nenazadnje tudi odškodninskih zahtevkov tožnikov, že samo po sebi predstavlja tista dejstva, ki nesporno nudijo vsakemu prizadetemu veliko moralno satisfakcijo. Tožena stranka opozarja na namen priznanja napak in krivic storjenih v preteklosti, ki se izraža poleg želje, da se ustvari red med ljudmi; kot nov, neobremenjen temelj sožitja ter predvsem omogoči rehabilitacijo in s tem moralno satisfakcijo oškodovancev. To je objektivno tudi doseženo. Nesporno je, da je bilo trpljenje tako fizično kot duševno, ki ga je oškodovanec preživljal med in zaradi odvzema osebne svobode in drugih posledic, nepopisno in grozljivo. Prestanega trpljenja ni mogoče ovrednotiti v denarju in ga ni mogoče reparirati z vzpostavitvijo v prejšnje stanje. Zato ima denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo le značaj satisfakcije (zadoščenja). Pri določanju pravilne odškodnine iz čl. 200 Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadajevanju ZOR), bi moralo sodišče upoštevati celotna družbena dogajanja. Pri ovrednotenju pojma pravičnosti ne bi smel biti povdarek na dosojanju čim večje denarne odškodnine, temveč bi morala satisfakcija upoštevati tudi druge že izpeljane oblike rehabilitacije. Neglede na citirani 200. čl. ZOR pa bi moralo sodišče upoštevati tudi dejstvo, da se je Republika Slovenija uspešno konstituirala kot samostojna in neodvisna država, da pa je pred njo težavna pot gospodarske oziroma ekonomske osamosvojitve. Sedanja družba, ki je omogočila rehabilitacijo tožnikov in številnim drugim oškodovancem, ni zmožna zadovoljiti tako izredno visoko zastavljenih odškodninskih zahtevkov, ne da bi pri tem odvzela pravice in naložila nova bremena svojim ostalim pripadnikom, torej vsem mlajšim generacijam. S tem pa bi bil zgrešen namen citirane določbe ZOR, pa tudi namen, s katerim je družba omogočila rehabilitacijo neopravičeno obsojenim v prvih letih po drugi svetovni vojni. Pritožnica meni, da so prisojeni zahtevki tako za duševne bolečine kot tudi iz naslova izgubljenega zaslužka v obdobju od aretacije do dne 1.10.1959 močno pretirani tudi glede na dosedanjo sodno prakso in predvsem nesorazmerni in neprimerljivi z izplačanimi odškodninami na podlagi izvensodnih poravnav, ki so celo za daljšo obdobje odvzema prostosti s prisilnim delom in izgube državljanskih pravic, kot v konkretnem primeru, za povrnitev celotne negmotne in gmotne škode dosegale višino 2.860.000,00 SIT. Upoštevaje dosedanjo prakso je znašala denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi prestanega trpljenja zaradi neupravičene obsodbe v kritičnem povojnem obdobju manj kot 1.000.000,00 SIT za eno leto. Zato je prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin nedvomno previsoka. Po mnenju pritožnice je ustrezna odškodnina v skupnem znesku satisfakcije 2.500.000,00 SIT, kot ga je prvotno uveljavljala tožeča stranka, zato je pritožnici povsem nerazumljiva 100% razširitev tožbenega zahtevka, česar tožeča stranka ni prav z ničemer utemeljila. Po mnenju pritožnice za določeno obdobje po 17.12.1952, ko je bil tožnik iz zaporov pogojno odpuščen, ni podan temelj za povračilo odškodnine iz naslova izgubljenega zaslužka, prav tako je sporna višina prisojene materialne odškodnine. Tožnik je po mnenju tožene stranke za čas, ko je neupravičeno prestajal zaporno kazen od 5.1.1949 do 17.12.1951 upravičen do izgube na dohodku, vendar sodišče ni ustrezno ocenilo in ugotovilo višine tožnikovega dohodka, na katerem je bil prikrajšan. Sodišče je znesek 90.000,00 SIT na mesec določilo povsem pavšalno in brez kakršnekoli osnove, pri čemer ni v celoti upoštevalo podatkov o višini osebnih dohodkov carinika, ki jih je sodišču dne 11.9.1997 posredovala Carinska uprava Republike Slovenije. Iz dokaza, ki ga je izvedlo sodišče, je razvidno, da je v carinski upravi za delovno mesto carinika predpisana V. stopnja šolske izobrazbe. Delavec, ki je razporejen na delovno mesto carinika, je prejel plačo v višini 86.475,00 SIT. Prvostopno sodišče pa ni upoštevalo obdobja treh let, ko tožnik nikakor ne bi imel dokončane gimnazije, torej srednje šole, ki se šteje za V. stopnjo izobrazbe, zaradi česar je takšno stališče prvostopnega sodišča zmotno in nepopolno. Iz istega dokaza, ki ga je sodišče izvedlo, izhaja, da je delovno mesto pomožnega delavca, za katerega se zahteva I. stopnja šolske izobrazbe končana osnovna šola, ovrednoteno in plačano v neto znesku 36.385,00 SIT. Nedvomno bi moralo sodišče ta dokaz upoštevati v celoti. Nadalje glede zahtevka za vrnitev izgubljenega dohodka pritožnica meni, da prvostopno sodišče v obdobju od 18.12.1952 od 30.9.1959 ni upravičeno prisodilo odškodnine. V tem obdobju ni podana vzročna zveze med škodnim dogodkom in posledico. Tudi tu je sodišče sledilo le izpovedbi tožeče stranke, pri čemer pa njegove verodostojnosti ni preverilo z nobenim drugim dokazom. Upoštevaje načelo ugotavljanja materialne resnice, bi prvostopno sodišče slednje moralo storiti že po uradni dolžnosti. Iz listinskih dokazov je razvidno le to, da je bilo tožniku za določeno obdobje prepovedano opravljati državno in javno službo. Tožena stranka meni, da tožnik ni v zadostni meri in dovolj prepričljivo izkazal navedbe, da nikakor v sedmih letih po izpustitvi na prostost ni uspel pridobiti nobene zaposlitve. Slednje trditve so tolikor manj verjetne, saj je toženi stranki poznano, da so se v podobnih primerih oškodovanci takoj po prestani kazni brez težav zaposlovali v gospodarskem sektorju. Nadalje tožena stranka meni, da zgolj izpovedba tožnika ne more biti zadosten dokaz za ugotovitev sodišča, da je bil tožnik nezaželjen in da so se ga ostali ljudje izogibali in bali z nji sodelovati, prav tako pa tudi ni izkazano, da bi bil tožnik "neprestano" pod nadzorom državne varnosti. Tožena stranka meni, da bi moral tožnik bolj aktivno sodelovati pri razrešitvi svoje brezposelnosti in sodišču izkazati, da je ukrenil vse potrebno za odpravo svoje brezposelnosti in za svojo čimprejšnjo zaposlitev. Sodišče ne razpolaga z nobeno listino, ki bi dokazovala trditve tožnika, da ga je urad za delo zavrnil oziroma mu je onemogočil zaposlitev. Nenazadnje je tožnik v svoji izpovedbi omenil le iskanje zaposlitve v kamnolomu in sicer leta 1953, kasneje pa ni bil aktiven glede iskanja zaposlitve, saj to ni z ničemer izkazano. Tožena stranka tako meni, da je potrebno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledične napačne uporabe materialnega prava sodbo v izpodbijanem delu spremeniti in sorazmerno znižati znesek prisojene odškodnine. Pritožnica nadalje opozarja tudi na kršitev določila 172. čl. ZPP ter določilo 2. odst. 13. čl. Zakona o sodnih taksah, ki določa pogoje za oprostitev plačila sodne takse. Odveč je povdarjati, da je prvostopno sodišče tožeči stranki prisodilo visoko odškodnino in da plačilo sodnih taks predstavlja neznaten del v primerjavi s sprisojenim zneskom. Pritožnica izpodbija tudi sklep o stroških, pri čemer bi moralo sodišče upoštevati načelo doseženega uspeha, saj po mnenju tožene stranke njen uspeh v tej pravdi ni zanemarljiv, kot ga ocenjuje prvostopno sodišče. Zahtevek, v katerem je tožena stranka uspela, v celoti glavnice in obresti znaša 527.943,22 SIT, kar za toženo stranko ne prestavlja zanemarljivega zneska. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, pritožba zoper sklep o oprostitvi tožnika plačila sodne takse pa ni dovoljena. Pritožbeno sodišče je izpodbijani ugoditveni del prvostopenjske sodbe najprej preizkusilo v skladu z določbo 2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku/1977 (v nadaljevanju ZPP). Ta preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene absolutne procesne kršitve iz 2. odst. 365. čl. ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pri nadaljnjem preizkusu izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe v okviru pritožbeni navedb v skladu z določbo 1. odst. 365. čl. ZPP je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva za presojo te pravdne zadeve ugotovilo popolno in pravilno, na podlagi tako pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Tako se je pokazalo, da nobena od kršitev, ki jih v pritožbi uveljavlja prva toženka, v resnici ni podana. O delu pritožbe, ki se nanaša na prestane telesne in duševne bolečine med prestajanjem neupravičenega zapora: Pretrpljenih duševnih bolečin ni moč izbrisati, kakor da jih ne bi bilo, zato oškodovancu pripada pravična denarna odškodnina, kot to določa 1. odst. 200. čl. ZOR. Ta pravična denarna odškodnina naj bi oškodovancu omogočila kakšno zadovoljstvo. Pretrpljenih duševnih bolečin tudi ni moč izmeriti. Zato določilo 200. čl. ZOR ne daje nekih konkretnih izhodišč za presojo pravične odškodnine v določenem primeru: sodišče upošteva stopnjo bolečin, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Tak pomen in namen odškodnine za negmotno škodo je prav njeno bistvo. Tako kot povrnitev škode pri negmnotni škodi že pojmovno ni mogoča, tudi o oškodovančevi okoriščenosti oziroma neopravičeni obogatitvi na račun povzročitelja škode, ni mogoče govoriti. Odškodnina mora biti torej primerno idividualizirana, hkrati pa mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Posredno se skozi ta razmerja odraža tudi splošno ekonomsko in gospodarsko stanje države. Le v tem obsegu sodišče lahko in tudi mora ob odločanju o pravični denarni odškodnini upoštevati zatrjevano "družbeno realnost" tudi v konktretnem primeru, ko je plačilo odškodnine naloženo državi. Na presojo ob povedanem prav tako ne more vplivati zatrjevani obstoj drugih tovrstnih primerov in plačilo sorazmerno manjših odškodnin drugim oškodovancem, ki so pretrpeli podobno škodo. Opisana narava, teža in trajanje tožnikov duševnih bolečin zaradi neutemeljeno odvzete prostosti, upoštevaje pri tem vse podrobnosti, ki jih je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo in ki jih pritožba ne izpodbija, po prepričanju pritožbenega sodišča obravnavano škodo nedvomno uvrščajo med večje. To pa se mora primerno izraziti tudi skozi višino denarne satisfakcije v skladu z določbo 1. in 2. odst. 200. čl. ZOR. Po prepričanju pritožbenega sodišča s prisojenim zneskom odškodnine iz tega naslova v znesku 5.000.000,00 SIT omenjeni širši okvir nikakor ni presežen in za v pritožbi grajano odmero pravične denarne odškodnine materialno pravo ni bilo uporabljeno v škodo pritožnice. Ob nesporno ugotovljenem dejstvu, da je bila tožniku neupravičena odvzeta prostost v času od 5.1.1949 do 17.12.1952, ko je bil pogojno odpuščen, to pomeni, da je to obdobje trajalo 3 leta, 11 mesecev in 12 dni. Za vsak posamezen mesec tega dolgega obdobja je torej bila tožniku prisojena pravična denarna odškodnina v znesku približno 105.000,00 SIT, kar pa ne odstopa od prisojenih odškodnin drugim oškodovancem v zelo podobnih primerih, prisojene odškodnine v zadnjih letih za neopravičen pripor pa naprimer ta mesečni znesek presegajo tudi za 50 in več odstotkov. O tistem delu pritožbe, ki se nanaša na odškodnino za izgubljeni zaslužek: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi ta del svoje odločitve sodišče prve stopnje zelo natančno in za pritožbeno sodišče v celoti prepričljivo obrazložilo. Prikazovanje pritožbe o tem, da naj bi se tožnik ne potrudil dovolj pri iskanju zaposlitve po pogojnem odpustu, skuša prikazati to obdobje, torej od leta 1952 do 1959, ko se je tožnik le uspel zaposliti, preveč idealizirano. Končno pritožba tudi ne ponuja nobenega dokaza, da bi tožnik imel možnost zaposlitve, pa je ni hotel izkoristiti. Splošno je znano, da je vsem obsojencem zaradi političnih kaznivih dejanj, še posebno pa tistim, ki so bili zaprti na zloglasnem Golem otoku, bilo dejansko zelo težko najti zaposlitev, ko so vendarle prišli na prostost. Nekaj se jih je nedvomno res kmalu po izpustitvi zaposlilo, kar pa seveda še zdaleč ne pomeni, da je vsak od njih, ali da je konkretno tudi tožnik tako možnost imel. Pritožbeno sodišče ob podatku, ki ga navaja pritožba, da naj bi carinik zaslužil 86.475,00 SIT mesečno, odločitev sodišča prve stopnje, da za obdobje od aretacije tožnika pa do njegove ponovne zaposlitve gre tožniku odškodnina za izgubljeni zaslužek v znesku 90.000,00 SIT mesečno, sprejema kot povsem pravilno in zakonito. Ob aretaciji je bil mlad, perspektiven carinski delavec, ki bi po vsej verjetnosti in ob nadaljnjem šolanju, na katerega je že bil poslan, še bistveno bolj napredoval, kot do stopnje carinika. Splošno je tudi znano, da je v tistem času marsikdo opravljal delo brez vsakršne šole, oziroma morda z osnovno šolo in to na takem delovnem mestu, za katerega se danes zahteva visoka izobrazba. Tožnik je bil zaradi nezakonitega odvzema prostosti in prestajanja zaporne kazni ter v posledici tega brez dela kar 129 mesecev, kar pomeni, da je prisojena odškodnina ob upoštevanju ocenjenega mesečnega zaslužka 90.000,00 SIT, 11.610.000,00 SIT, kot je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno in zakonito prisodilo tožniku. Glede v pritožbi zatrjevane trditve, da tožeča stranka zvišanja tožbenega zahtevka za negmotno škodo od 2.500.000,00 SIT na 5.000.000,00 SIT ni z ničemer utemeljila, pritožbeno sodišče še dodaja, da je bila tožba vložena dne 18.5.1994, tožeča stranka pa tožbo spremenila in zvišala tožbeni zahtevek dne 12.6.1998, torej po dobrih štirih letih. V tem času je bila v naši državi še precejšnja inflacija in to zvišanje predstavlja nedvomno predvsem valorizacijo tožbenega zahtevka oziroma prilagoditev inflaciji v navedenem obdobju. Po prepričanju pritožbenega sodišča je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede pravdnih stroškov povsem pravilna. Praviloma se pri ocenjevanju uspeha strank v pravdnem postopku upošteva le uspeh glede glavnice, ne pa tudi glede obresti. Tudi sicer je znesek, ki ga omenja prvotožena stranka v svoji pritožbi, sorazmerno majhen in zaradi tega zneska tudi, če bi šlo za glavnico, ne bi nastali nobeni dodatni stroški, odločitev sodišča prve stopnje ima torej podlago v 3. odst. 154. čl. ZPP in je torej povsem pravilna in zakonita, pritožba pa tudi v tem delu neutemljena. Določba 6. odst. 173. čl. ZPP je povsem jasna, ko govori o tem, da zoper sklep, s katerim sodišče ugodi predlogu stranke, ni pritožbe. Pritožba prvotožene stranke zoper to odločitev sodiščica je torej nedovoljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo (367. čl. ZPP v zvezi s 381. čl. ZPP), ker tega v skladu z določbo 358. čl. ZPP ni storilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo in v skladu z določbo 368. čl. ZPP neutemeljeno pritožbo prvotoženke zoper ugoditveni del sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo, ker se je prepričalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.