Jedro

Stroški za izvedenca delijo enako usodo kot ostali pravdni stroški, zato je sodišče prve stopnje pravilno priznalo zakonite zamudne obresti od plačila predujma za izvedenca samo od poteka paricijskega roka dalje, saj bo tožena stranka šele od tedaj v zamudi s svojo izpolnitvijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki plačilo odškodnine v višini 1.269,68 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.5.2002 dalje v 15 dneh, da ne bo izvršbe. V presežku (5.358,59 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 696,05 EUR v 15 dneh in pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožeča stranka.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o nepremoženjski škodi zmotno uporabilo materialno pravo in tožnici prisodilo bistveno prenizko odškodnino. Sodišče je neustrezno vrednotilo ugotovitve izvedenca dr. J. P. in izpoved tožnice, saj že sama intenziteta in trajanje ugotovljenih bolečin opravičuje prisojo bistveno višje odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine. Tudi glede odškodnine iz naslova strahu, je sodišče prenizko vrednotilo ugotovitve izvedenca in tožničino izpoved, da jo je še vedno strah, ko kdo zvoni pri vhodnih vratih in se boji biti sama doma. Tožeča stranka je tako upravičena do odškodnine za nepremoženjsko škodo v celotni zahtevani višini. Nadalje pa se tožeča stranka pritožuje zoper izrek o pravdnih stroških, ker je sodišče prve stopnje pri njihovi odmeri nepravilno upoštevalo le uspeh po višini, ne pa uspeha pravdnih strank po temelju. Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 61/2002 z dne 21.11.2002. Prav tako tožeča stranka navaja, da je upravičena do zakonitih zamudnih obresti za stroške izvedenine od dneva plačila predujma za izvedenca. Gre namreč za čisto denarno terjatev (394. Zakona o obligacijskih razmerjih), nasprotna stranka pa je v zamudi z reparacijo povzročenega primanjkljaja že od nastanka le-tega (168. ZOR). Poleg tega je sodišče prve stopnje nepravilno, zaradi napačne uporabe materialnega prava, stroške tožeče stranke za izvedenca, pobotalo s stroški tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici povzročila manjšo udarnino in odrgnino prednje stene prsnega koša ter obseg in intenzivnost telesnih bolečin ter nevšečnosti v času zdravljenja ter obseg in intenzivnost pretrpljenega strahu ter na podlagi tega prisodilo pravično prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 1250,75 EUR. Razlogi izpodbijane sodbe glede nepremoženjske škode za telesne bolečine in neugodnosti v višini 750,00 EUR so izčrpni, popolni in pravilni. Do višje odškodnine iz tega naslova tožnica ni upravičena, ker je utrpela zelo majhno telesno poškodbo. Pri določitvi višine odškodnine se upošteva tudi pomen prizadete dobrine, se pravi obseg telesne poškodbe. Ker je ta v tem primeru majhna, je temu primerno majhna (nominalno) tudi denarna odškodnina. Tudi višina odškodnine za primarni in sekundarni strah v višini 500,75 EUR je primerna in pravična. Navedbe tožeče stranke, da jo je še vedno strah biti sama doma oziroma iti sama v mesto niso upravičene, saj ni dokazano, da tožena stranka še naprej povzroča škodo tožeči stranki. Zato tožničin strah pred ponovno povzročitvijo škode in posledično zahtevek za višjo odškodnino iz tega naslova ni upravičen.

Materialno pravo, določilo 179. člena Obligacijskega zakonika, je pri določitvi višine denarne odškodnine za pretrpljeno negmotno škodo tožnice, sodišče prve stopnje pravilno uporabilo.

Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti od dneva plačila predujma za izvedenca. Glede na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006, pride dolžnik v zamudo šele, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Stroški za izvedenca delijo enako usodo kot ostali pravdni stroški, zato je sodišče prve stopnje v skladu z navedenim načelnim mnenjem pravilno priznalo zakonite zamudne obresti od plačila predujma za izvedenca samo od poteka paricijskega roka dalje, saj bo tožena stranka šele od tedaj v zamudi s svojo izpolnitvijo.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje pri odmeri pravdnih stroškov nepravilno upoštevalo le uspeh po višini, ne pa po temelju. Res je sicer, da sta bila v postopku sporna tako temelj kot višina tožbenega zahtevka, vendar z ugotavljanjem temelja tožbenega zahtevka niso nastali posebni stroški postopka. Temelj tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje ugotavljalo le z zaslišanjem pravdnih strank in na podlagi listinske dokumentacije v kazenskem spisu Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. K 361/2002, s čimer pa niso nastali posebni stroški. Sodišče prve stopnje je zato pri odmeri stroškov postopka pravilno upoštevalo samo uspeh pravdnih strank po višini ter odločilo, da je delež uspeha tožeče stranke 19%, tožene stranke pa 81%. V pritožbi tožeče stranke citirana sodna odločba ni primerna za primerjavo z obravnavano zadevo, saj iz nje ni razvidno, kakšni stroški oziroma ali sploh so v postopku na prvi stopnji nastali stroški tudi v zvezi z ugotavljanjem temelja ali le z ugotavljanjem utemeljenosti višine tožbenega zahtevka.

Tožeča stranka neutemeljeno navaja tudi, da je sodišče prve stopnje materialno pravno nepravilno pobotalo stroške tožeče stranko za izvedenca, s stroški tožene stranke. Kot rečeno stroški za izvedenca delijo enako usodo kot ostali pravdni stroški, ki jih je sodišče prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) upravičeno pobotati.

Zato je bilo pritožbo tožeče stranke zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. V skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.