Jedro

Ker tožnica sporazuma ni podpisala in soglasja volj ni bilo, sporazum ne more veljavno povzročiti prenehanja delovnega razmerja, zato so zahtevki po ugotovitvi nezakonitosti prenehanja, reintegraciji in reparaciji po vsebini sklepčni in utemeljeni.

Določba 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP preprečuje zamudno sodbo le, če je nasprotje med tožbenimi dejstvi in tožnikovimi lastnimi dokazi očitno, neodpravljivo in takšno, da že na formalni ravni onemogoča sklep, da zatrjevana dejstva držijo. V obravnavani zadevi pa predložena listina, ki navzven izkazuje podpis, ni v očitnem nasprotju s trditvijo, da tožnica listine ni podpisala oziroma da podpis ni njen.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 280,00 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 30. 6. 2025 nezakonito prenehalo ter da je sporazumna odpoved delovnega razmerja z dne 27. 6. 2025 nezakonita (I. in II. točka izreka). Ugotovilo je, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 30. 6. 2025 ampak še vedno traja, zaradi česar je dolžna toženka tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto varnostnik, v roku 8 dni (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico za čas od datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi do vrnitve na delo prijavi v zavarovanje in ji izplača nadomestilo plače za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo od zneska 2.149,58 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, da tožnici povrne stroške postopka v višini 223,99 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Odločilo je, da je zavezanec za plačilo sodne takse tožena stranka (VI. točka izreka).

2.Tožena stranka izpodbija zamudno sodbo v celoti zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe po 3. in 4. točki prvega odstavka 318. člena ZPP. Sodišče bi moralo pred izdajo zamudne sodbe opraviti formalno presojo, ali tožbena dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je tožnica sama predložila. Te presoje ni opravilo. Tožnica je namreč priložila dve različici iste listine o prenehanju delovnega razmerja in sicer fotografirano, nepodpisano verzijo neznanega izvora in podpisano listino z datumom 27. 6. 2025. Hkrati je zatrjevala, da sporazuma ni podpisala oziroma da je podpis ponarejen. Takšno notranje nasprotje med tožbenimi navedbami in lastnimi prilogami tožnice izključuje izdajo zamudne sodbe. Tožnica uveljavlja negativno dejstvo nepodpisanosti sporazuma, vendar predloži podpisano listino, za katero ni predložila nobenega dokaza, da podpis ni njen. Tožbi ni priložila mnenja izvedenca za forenzične kriminalistično-tehnične preiskave rokopisov in podpisov, zato njene lastne listine ne podpirajo tožbenih trditev, temveč jim očitno nasprotujejo. Zaradi tega je tožba nesklepčna. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi omejilo na povzemanje navedb tožnice in formalni zaključek, da so pogoji iz 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpolnjeni, ne da bi opravilo zahtevano formalno kontrolo skladnosti tožbenih navedb z lastnimi dokazi tožnice. Poleg tega je sodišče v izpodbijani sodbi vsebinsko presojalo nosilno dejstvo in zaključilo, da je podpis ponarejen in sporazum neveljaven, čeprav v postopku po 318. členu ZPP dokazna presoja ni dovoljena. Sodišče sme preveriti le obstoj procesnih pogojev in odsotnost nasprotij med tožbenimi dejstvi in priloženimi listinami, ne pa ugotavljati ponarejenosti podpisa brez dokaznega postopka. Primerljiva sodna praksa potrjuje, da v primeru, ko je nosilno dejstvo v nasprotju s tožnikovimi lastnimi listinami, zamudna sodba ni dopustna. Glede na navedeno tožena stranka predlaga razveljavitev zamudne sodbe, saj pogoji za njeno izdajo po 3. in 4. točki prvega odstavka 318. člena ZPP niso bili izpolnjeni. Priglaša stroške postopka.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je zamudno sodbo preizkusilo uradoma in v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je glede na naravo zamudne sodbe odločilno, ali so bili izpolnjeni procesni pogoji za njeno izdajo in ali iz tožbenih navedb (ki se zaradi pasivnosti toženke štejejo za resnične) izhaja utemeljenost zahtevka, ob pogoju, da tožbena dejstva niso v očitnem nasprotju z listinami, ki jih je predložila tožnica sama (318. člen ZPP).

6.Toženka ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o vročitvi, niti konkretno ne izpodbija teka roka za odgovor. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila vročitev tožbe opravljena po pravilih fikcije vročitve (142. člen ZPP), pri čemer je fikcija nastopila 27. 9. 2025. Rok za odgovor v sporu o prenehanju delovnega razmerja je 15 dni (drugi odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS‑1), zato se je rok iztekel 13. 10. 2025, toženka pa je odgovor oddala priporočeno 15. 10. 2025. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da toženka na tožbo ni pravočasno odgovorila, in je pravilno pristopilo k presoji pogojev za izdajo zamudne sodbe.

7.Ne držijo pritožbeni očitki, da iz tožbenih dejstev ne izhaja utemeljenost zahtevka (nesklepčnost). Tožnica je zatrjevala bistvena dejstva: obstoj delovnega razmerja, domnevno prenehanje z dnem 30. 6. 2025 na podlagi sporazuma z dne 27. 6. 2025, odsotnost svoje volje (sporazuma ni podpisala, podpis je ponarejen), ter posledično nezakonitost prenehanja delovnega razmerja; uveljavljala je reintegracijo, reparacijo in pripadajoče dajatve. Če se ta dejstva (zaradi procesne pasivnosti toženke) štejejo za resnična, materialnopravno utemeljujejo njen zahtevek. Sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zahteva soglasje volj, kar izhaja iz pravil obligacijskega prava (15. člen Obligacijski zakonik), ki se na podlagi 13. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) uporabljajo smiselno tudi za pogodbo o zaposlitvi, ob upoštevanju posebnosti 81. člena ZDR-1. Ker tožnica sporazuma ni podpisala in soglasja volj ni bilo, sporazum ne more veljavno povzročiti prenehanja delovnega razmerja, zato so zahtevki po ugotovitvi nezakonitosti prenehanja, reintegraciji in reparaciji po vsebini sklepčni in utemeljeni. S tem, ko pritožba v resnici problematizira resničnost zatrjevanih dejstev (ali je podpis res ponarejen, kako sta nastali listini ipd.), presega okvir presoje pri zamudni sodbi. V režimu 318. člena ZPP se dokazov ne izvaja in se resničnost dejstev ne ugotavlja, presoja se le, ali je (če se dejstva štejejo za resnična) zahtevek po materialnem pravu utemeljen.

8.Ključni pritožbeni očitek je, da naj bi bila tožničina tožbena navedba ("sporazuma nisem podpisala" oziroma "podpis je ponarejen") v očitnem nasprotju z listinami, ker je tožnica sama predložila sporazum, ki navzven vsebuje njen podpis (A8), poleg tega pa še fotografirano verzijo iste nepodpisane listine (A2). Ta očitek ni utemeljen. Določba 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP preprečuje zamudno sodbo le, če je nasprotje med tožbenimi dejstvi in tožnikovimi lastnimi dokazi očitno, neodpravljivo in takšno, da že na formalni ravni onemogoča sklep, da zatrjevana dejstva držijo. V obravnavani zadevi pa predložena listina, ki navzven izkazuje podpis, ni v očitnem nasprotju s trditvijo, da tožnica listine ni podpisala oziroma da podpis ni njen. Prav nasprotno: takšna listina je tipičen predmet spora pri zatrjevanju ponarejenega podpisa in potrjuje obstoj spornega vprašanja, ki bi ga bilo mogoče razčistiti šele v kontradiktornem dokaznem postopku (npr. z izvedencem grafologom), do katerega pa zaradi toženkine prepozne procesne aktivnosti ni prišlo. Enako velja za obstoj dveh različic listine (fotografirana in listina, uporabljena za postopek pri ZZZS): razlika v izgledu, načinu nastanka ali datiranju sama po sebi ne ustvarja neodpravljivega formalnega nasprotja, če tožnica dosledno zatrjuje eno in isto nosilno dejstvo, to je, da sporazuma ni podpisala in je torej tožena stranka na ZZZS vložila sporazum s ponarejenim podpisom.

9.Toženka nadalje uveljavlja, da je sodišče prve stopnje nedopustno vsebinsko presojalo dejansko stanje, ko je zapisalo, da je podpis ponarejen, in iz tega sklepalo o neveljavnosti sporazuma. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pri zamudni sodbi sodišče izhaja iz domneve resničnosti tožbenih navedb. Kadar sodišče v obrazložitvi zapiše, da tožnica sporazuma ni podpisala oziroma da je podpis ponarejen, gre v kontekstu 318. člena ZPP za povzetek in pravno upoštevanje tožničinega zatrjevanega dejanskega stanja (ki se zaradi zamude toženke šteje za resnično), ne pa za dokazno ugotovitev po izvedenem dokaznem postopku. Sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov in ni opravljalo dokazne ocene, temveč je na zatrjevana (domnevno resnična) dejstva pravilno apliciralo materialno pravo glede soglasja volj in veljavnosti sporazuma. Zato očitek o preseganju formalnih meja presoje ni utemeljen.

10.Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na sodno prakso, ki naj bi v primerljivih zadevah izključevala izdajo zamudne sodbe. V obravnavanem sporu tožnica dosledno zatrjuje, da sporazuma ni podpisala in da je podpis ponarejen. Predložena listina z domnevnim podpisom zato ne predstavlja neodpravljivega formalnega nasprotja, temveč je skladna z naravo spora o pristnosti podpisa. Bistveno je, da pritožba s sklicevanjem na 4. točko 318. člena ZPP dejansko zahteva dokazno presojo (grafološko preverjanje, ugotavljanje časa in načina nastanka listin), kar pa je v okviru zamudne sodbe nedopustno.

11.Ker so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe (318. člen ZPP) in ker pritožba v pretežnem delu uveljavlja razloge, ki bi bili relevantni le v kontradiktornem dokaznem postopku, do katerega zaradi procesne pasivnosti toženke ni prišlo, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo (353. člen ZPP v zvezi s 19. členom ZDSS-1).

12.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške. S pritožbo namreč ni uspela, v sporih glede obstoja in prenehanja delovnega razmerja, upoštevajoč peti odstavek 41. člena ZDSS-1, pa tudi sicer ne glede na izid postopka, kot delodajalec sama krije svoje stroške. Tožeči stranki pa je glede na neuspeh s pritožbo dolžna na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP plačati utemeljeno priglašene stroške, in sicer upoštevaje Odvetniško tarifo (OT) 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % materiale stroške in 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 280,00 EUR.