Jedro

Zagovornik napačno sklepa, da je pravnomočnost sodbe mogoče deliti na njene posamezne dele izreka ter na osnovi tega posledično neutemeljeno graja pravilnost napadenega sklepa. Spregleda, da tudi v primeru, ko je pritožba vložena samo zaradi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, mora pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je podana katera od kršitev določb kazenskega postopka, navedena v 1. točki prvega odstavka 383. člena ZKP, ali pa je bil v škodo obdolženca prekršen kazenski zakon na način določen v členu 372 ZKP. Sodišče druge stopnje sodbe torej ne preizkusi samo v tistem delu, v katerem se sodba izpodbija s pritožbo, temveč opravi že obrazložen uradni preizkus in v primeru, če ugotovi, da je podana katera od kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, sodbo razveljavi po določbi prvega odstavka 392. člena ZKP.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega F.R. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom II Kp 9872/2017 z dne 25. 8. 2017 na podlagi 133. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) razveljavilo klavzulo pravnomočnosti iz katere izhaja, da je postala sodba sodišča prve stopnje II K 9872/2017 z dne 7. 6. 2017 pravnomočna dne 19. 7. 2017, in odločilo, da se navedena sodba izbriše iz kazenske evidence.

2. Proti temu sklepu se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni ter odloči, da se obdolženemu povrnejo pritožbeni stroški.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker napadeni sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer o obsegu vloženega pravnega sredstva - pritožbe z dne 27. 6. 2017, izrek sklepa - odločitev, pa je v nasprotju z vsebino listin - pritožbo z dne 27. 6. 2017. Z navedeno pritožbo je namreč zagovornik izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje II K 9872/2017 z dne 7. 6. 2017 le v delu, ki se nanaša na premoženjskopravni zahtevek, ta del sodbe pa z opisom kaznivega dejanja nima veze in se ga da izločiti brez škode za pravilno razsojo o glavni stvari. O teh odločilnih okoliščinah napadeni sklep nima razlogov. Sodba je v delu, ki se nanaša na samo kaznivo dejanje, postala pravnomočna s potekom pritožbenega roka, pravnomočna pa ni le v delu, ki se nanaša na premoženjskopravni zahtevek. Zato odločitev, da se razveljavi klavzula o pravnomočnosti sodbe v celoti, zato ni pravilna. Interes obdolženega, ki je na prestajanju zaporne kazni po sodbah v drugih zadevah je, da sodišče o tem čimprej pravilno odloči, ker je od odločitve v tej zadevi odvisna odločitev v postopku o združitvi kazni, ki teče po predlogu obdolženega.

5. Pritožba nima prav. Po določbi 129. člena ZKP postane sodba pravnomočna, če se ne more izpodbijati s pritožbo, če pa je bila zoper sodbo vložena pritožba, nastopi pravnomočnost z dnem, ko sodišče prve stopnje prejme spis z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje. Če je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbi, sprejeto po opravljeni obravnavi ali seji senata, o kateri so bili v redu obveščeni tožilec, obdolženec in zagovornik, razglasilo, pa nastopi pravnomočnost z dnem razglasitve sodbe. Po določbi drugega odstavka 129. člena ZKP se pravnomočna sodba izvrši, ko je vročena in ko za njeno izvršitev ni zakonskih ovir. Če nastane dvom o dovoljenosti izvršitve sodne odločbe, ali dvom o razlagi sodne odločbe, pa o tem po določbi 133. člena ZKP odloči sodišče, ki je izdalo pravnomočno sodbo.

6. V obravnavani zadevi sodba sodišča prve stopnje z dne 7. 6. 2017 ni postala pravnomočna, upoštevajoč razloge navedene v točki 2 obrazložitve napadenega sklepa. Zoper prvostopno sodbo je namreč zagovornik vložil pritožbo, ki jo je sodišče prve stopnje kot nedovoljeno zavrglo, pritožbeno sodišče pa je pritožbi zagovornika zoper tako odločitev prvostopnega sodišče ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter naložilo sodišču prve stopnje, da razjasni vsebino obdolženčeve izjave, da zoper prvostopno sodbo ne bo nobene pritožbe s strani obrambe. Vsled navedenega je sodišče prve stopnje z napadenim sklepom razveljavilo klavzulo o pravnomočnosti prvostopne sodbe ter odločilo, da se sodbo izbriše iz kazenske evidence.

7. Postopek sodišča prve stopnje je pravilen, kajti dokler ne bo odločeno o dovoljenosti pritožbe zagovornika zoper prvostopno sodbo in v primeru dovoljenosti, o njeni utemeljenosti, o čemer bo odločalo višje sodišče, je sodba sodišča prve stopnje nepravnomočna. Zagovornik napačno sklepa, da je pravnomočnost sodbe mogoče deliti na njene posamezne dele izreka ter na osnovi tega posledično neutemeljeno graja pravilnost napadenega sklepa. Spregleda, da tudi v primeru, ko je pritožba vložena samo zaradi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, mora pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je podana katera od kršitev določb kazenskega postopka, navedena v 1. točki prvega odstavka 383. člena ZKP, ali pa je bil v škodo obdolženca prekršen kazenski zakon na način določen v členu 372 ZKP. Sodišče druge stopnje sodbe torej ne preizkusi samo v tistem delu, v katerem se sodba izpodbija s pritožbo, temveč opravi že obrazložen uradni preizkus in v primeru, če ugotovi, da je podana katera od kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, sodbo razveljavi po določbi prvega odstavka 392. člena ZKP.

8. Iz navedenih razlogov, ker torej pritožba ni utemeljena, je pritožbeno sodišče o njej odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. O stroških postopka, ki jih je priglasil zagovornik, pa bo odločalo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku.