Jedro

Pri regulacijskih začasnih odredbah je potreben restriktiven pristop, saj gre za izjemno sredstvo zavarovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadenim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe s katero je zahtevala, da ji tožena stranka takoj izroči stroj mobilni vijačni kompresor tip m 100, VIN WKA0F160083308822 v hrambo, vse dokler ne bo pravnomočno in izvršljivo odločeno v pravdi med istima strankama.

2. Zoper sklep se je v roku pritožila tožeča stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča, ki je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker naj ne bi bila podana težko nadomestljiva škoda, sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča UP 275/97. Stališče sodišča, da mora obstajati nevarnost nepopravljive škode, bi pomenilo, da stranka z relativno majhnimi zahtevki lahko ostane brez sodnega varstva, kar pa je nesprejemljivo. Ravno razlog, da poskuša tožena stranka stroj prodati, je takšne vrste, da bi brez izdaje začasne odredbe odločitev o zahtevku ostala brez smisla. Pritožnik pa se tudi ne strinja s sodiščem, da gre za identičnost zahtevka in predloga za začasno odredbo. Predlagana je izročitev v hrambo, zahteva pa se izročitev v last in posest. To ni eno in isto, praksa na tem področju je že izoblikovana (sklep VS Koper Cpg 589/99). Pritožnik posledično zahteva tudi spremembo stroškovne odločitve, stroški vključno s pritožbenimi naj gredo v breme tožene stranke.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo. Zavrača pritožbene navedbe tožeče stranke in pritrjuje obrazložitvi in odločitvi prvega sodišča. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Že prvo sodišče je povedalo kdaj je mogoče izdati začasno odredbo (prvi in drugi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju). Tožeča stranka je predlagala izdajo posebne tako imenovane regulacijske – ureditvene, začasne odredbe. Predlagala je namreč, da se z začasno odredbo do pravnomočnega zaključka pravde uredi razmerja med strankama. Pri takih začasnih odredbah (ki niso klasične začasne odredbe, ki predstavljajo zgolj sredstvo zavarovanja morebitne kasnejše izvršbe) gre za varovanje ogroženih interesov upnika (tožeče stranke) pred grozečim nasiljem ali nenadomestljivo škodo. Pri takih začasnih odredbah pa je potreben zelo restriktiven pristop, saj gre za izjemno sredstvo zavarovanja. Za izdajo začasne odredbe morata biti izpolnjena dva pogoja in to kumulativno, kar pomeni, če eden od teh pogojev ni podan, začasne odredbe ni mogoče izdati. Po mnenju prvega sodišča tožeča stranka ni uspela izkazati težko nadomestljive škode. Trditev, da „ima tožena stranka namen stroj prodati, zaradi česar bi bila izpolnitev zahtevka nemogoča“, pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne ustreza standardu verjetnega izkaza težko nadomestljive škode. Tožeča stranka ne obrazloži svoje trditve, zgolj navedba zakonskega termina pa ni dovolj. Ker torej ni izkazan eden od pogojev, začasne odredbe ni bilo mogoče izdati, zato se sodišču ni bilo potrebno opredeljevati do drugega pogoja – verjetnosti obstoja terjatve.

6. Sklicevanje tožeče stranke na zadevo Cpg 589/99 Višjega sodišča v Kopru na samo odločitev v konkretni zadevi ne more vplivati. Sodišče začasne odredbe ni zavrnilo zgolj zato, ker bi predlagatelju očitalo, da sta tožbeni zahtevek in predlog začasne odredbe identična, pač pa zato, ker tožeči stranki ni uspelo izkazati pogojev grozečega nasilja oziroma težko nadomestljive škode. Kot že navedeno zgoraj, tožeča stranka ni uspela izkazati obstoja predpostavke po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ.

7. Po povedanem pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo nepravilnosti na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

8. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo, ki ga je dala tožena stranka pa ni pripomogel k rešitvi zadeve, bil je nepotreben in ga krije tožena stranka sama.