Jedro

ZPP ne določa obveznega zastopanja po odvetnikih. Na to je bila stranka opozorjena v pozivu na odgovor na tožbo, kjer je bila opozorjena tudi, da lahko opravlja pravdna dejanja osebno ali po pooblaščencu in da mora slednji biti odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Toženka se je odločila, da se bo zastopala sama. Tudi brez takšnega opozorila bi moralo biti toženki jasno, da brez kvalificiranega pooblaščenca nase sprejema precejšnje tveganje, saj se od družbe, ki se ukvarja s projektiranjem ali arhitekturo, ne pričakuje, da bi imela kakšno posebno znanje o pravdnem postopku.

Toženka je kot gospodarska družba profesionalni subjekt od katerega se pričakuje večja stopnja skrbnosti. Navedeno pomeni tudi, da bi moral toženkin zakoniti zastopnik z večjo stopnjo skrbnosti presoditi, ali je v pravdi za tako visok tožbeni znesek sposoben družbo zastopati sam ali ne. To bi veljalo že v primeru laične osebe, še toliko bolj pa v primeru gospodarske družbe. Toženki bi moralo biti samoumevno, da bi ji bilo v korist, da si priskrbi pooblaščenca, ni pa bila tega dolžna storiti niti je na to ni bilo dolžno opozoriti sodišče. Kršitev postopka zato ni podana.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se uporabijo določila o prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve in neupravičeni pridobitvi. Te pa ne določajo enoletnega prekluzivnega roka, ampak veljajo splošna pravila o zastaralnih rokih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna v 15 dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.393,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožnici plača 180.914,40 EUR s pripadki, tožbeni zahtevek pa je deloma zavrnilo v delu, ki se nanaša na tek zamudnih obresti. Toženki je naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 10.010,45 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo se tožnica zavzema za zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je zatrjevala, da je s toženko v letu 2012 sklenila pogodbo o izdelavi PZI dokumentacije za gradnjo dveh objektov doma starejših občanov. Toženka je zamudila z izdelavo dokumentacije, ki bi jo morala izdelati do 1. 7. 2012. Do konca leta 2012 je toženka predala nepopolno in nepravilno dokumentacijo, ki je bila za tožnico neuporabna. Dne 8. 7. 2013 sta stranki sklenili Aneks št. 1 (aneks), po katerem bi morala toženka delo opraviti v roku 30 dni. Po dodatnem predhodnem pozivu tožnice k izpolnitvi pogodbenih obveznosti in obvestilu z dne 31. 7. 2013 je bila pogodba razvezana na podlagi zakona 7. 8. 2013, saj toženka svojih obveznosti ni izpolnila. Tožnica s tožbo zahteva vračilo izvedenih plačil v višini 180.914,40 EUR. Trdi, da je edina PZI dokumentacija, ki jo je prejela od toženke, tista, ki jo je sama vložila v spis (A47 – A57).

6. Toženka se je v postopku zastopala sama oziroma po svojem zakonitem zastopniku, brez pooblaščenca (odvetnika). Trdila je, da je direktor tožnice ves čas zahteval spremembe, kar je botrovalo zamudi. Z njene strani izročeno dokumentacijo si je tožnica prisvojila oziroma jo predala drugemu projektantu, ki jo je nato podpisal kot svojo. Pritožbo je toženka vložila po pooblaščencu.

7. Iz izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za plačilo glavnice in obresti od 11. 5. 2016 dalje do plačila, delno pa ga je zavrnilo v obrestnem delu, izhajajo naslednja dejstva in ugotovitve: - pravdni stranki sta 17. 5. 2012 sklenili pogodbo o izdelavi projektne dokumentacije za novogradnjo dveh objektov doma starejših – objekt A in objekt B; - dne 16. 7. 2013 sta podpisali še Aneks št. 1, s katerim sta zvišali pogodbeno vrednost, podaljšali rok izvedbe za 30 dni in določili novega podizvajalca A. d. o. o.; - tožnica je toženki 31. 7. 2013 poslala dopis, naj v 7 dneh izroči manjkajoči del projektov, iz nadaljnjih dopisov pa izhaja, da v celoti niso bili izročeni, njihovo izročitev pa je tožnica zahtevala še 4. 10. 2013 ter 7. 10. 2013, ko je zavrnila račun z dne 2. 10. 2013; - ker je tožnica izkazala pripravljenost za sodelovanje tudi po datumu domnevne razveze pogodbe, je sodišče kot datum razveze pogodbe upoštevalo datum vložitve tožbe, tj. 10. 5. 2016; - izvedenka je potrdila navedbe tožnice, da je PZI dokumentacija, ki jo je v spis vložila tožnica (A47 – A57), nezadostna; - čeprav je toženka trdila, da je tožnici izročila tudi drugo PZI dokumentacijo, tudi po pozivu sodišča ni uspela konkretizirati svojih navedb, kdaj je tožnici izročila dodatno dokumentacijo.

8. Pritožnica prvostopenjskemu sodišču očita kršitev določb postopka, ker toženke ni opozorilo, da je v njenem interesu, da si priskrbi odvetnika. Sodišče naj bi s tem kršilo 12. člen ZPP, ki govori o načelu pomoči prava neuki stranki. Navedeni pritožbeni očitek je neutemeljen.

9. V 12. členu ZPP je določeno, da sodišče opozori stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, katera pravdna dejanja lahko opravi. Po presoji višjega sodišča iz omenjenega načela ni mogoče izpeljati obveznosti sodišča, da bi moralo stranko v gospodarskem sporu posebej opozoriti na to, da je v njenem interesu, da si priskrbi pooblaščenca. Zakon o pravdnem postopku ne določa obveznega zastopanja po odvetnikih. Na to je bila stranka opozorjena v pozivu na odgovor na tožbo, kjer je bila opozorjena tudi, da lahko opravlja pravdna dejanja osebno ali po pooblaščencu in da mora slednji biti odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Toženka se je odločila, da se bo zastopala sama. Tudi brez takšnega opozorila bi moralo biti toženki jasno, da brez kvalificiranega pooblaščenca nase sprejema precejšnje tveganje, saj se od družbe, ki se ukvarja s projektiranjem ali arhitekturo, ne pričakuje, da bi imela kakšno posebno znanje o pravdnem postopku. To še posebej velja zaradi tega, ker je bila tožena na visok znesek 180.000,00 EUR. Toženka je kot gospodarska družba profesionalni subjekt od katerega se pričakuje večja stopnja skrbnosti. Navedeno pomeni tudi, da bi moral toženkin zakoniti zastopnik z večjo stopnjo skrbnosti presoditi, ali je v pravdi za tako visok tožbeni znesek sposoben družbo zastopati sam ali ne. To bi veljalo že v primeru laične osebe, še toliko bolj pa v primeru gospodarske družbe. Toženki bi moralo biti samoumevno, da bi ji bilo v korist, da si priskrbi pooblaščenca, ni pa bila tega dolžna storiti niti je na to ni bilo dolžno opozoriti sodišče. Kršitev postopka zato ni podana.

10. Pritožnica sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da ni izvajalo materialnega procesnega vodstva. Sodišče je toženko namreč dvakrat pozvalo k dopolnitvi navedb in dokaznih predlogov. Prvič s sklepom z dne 21. 8. 2019, s katerim jo je pozvalo, da sporoči, katere datoteke naj izvedenka vpogleda in primerja. Drugič jo je pozvalo z dopisom z dne 11. 11. 2019, in sicer, naj navede, kdaj in komu je oddala projekte, na katere se sklicuje v prejšnji vlogi ter s čim je v dosedanjih vlogah in dokazih to dokazala. Z istim dopis je sodišče toženko obvestilo tudi, da iz predloženih listin to ni razvidno. V kolikor pa je to razvidno in je sodišče le spregledalo, pa jo je prosilo za pojasnilo.

11. Na ta dopis je toženka odgovorila, da so bili „PZI načrti različnih podizvajalcev sukcesivno oddani za potrebe izvajalcev na gradbišču ali po zahtevi investitorja na več načinov: - direktno investitorju v prostorih Občine A. v predpisanih mapah; - v elektronskih oblikah (PDF, DWG) po elektronski pošti; podatkovne baze so naložene na serverju občine; domena: a.b@c.si, - direktno vodji gradbišča ali v elektronski obliki na server podjetja C. d. d.: ...@...si ter ...@...si.“

12. Navedeni odgovor toženke tudi po presoji višjega sodišče ni zadostil njenemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da pojasni, kdaj in komu je izročila katere dele PZI dokumentacije. Tožnica ni trdila, da toženka ne bi izročila ničesar, ampak da je toženka izročila le manjši del dokumentacije (ki je bil pomanjkljiv) in kot celota za tožnico nezadosten oziroma neuporaben. Toženka je trdila, da je izročila vso dokumentacijo, vendar so navkljub jasnemu pozivu sodišča, naj konkretizira navedbe, te ostale na pavšalni ravni in nedokazane. Tožnica je podrobno navedla, katerih delov PZI dokumentacije toženka ni izročila1 in toženka bi zato morala trditi in dokazati, da je manjkajočo dokumentacijo tožnici izročila, česar pa ni zmogla. Na podajo navedb glede teh odločilnih dejstev je toženko pozvalo tudi sodišče. Trditve, da je dokumentacijo izročala „sukcesivno“ in komu, ne zadostujejo, saj jo je sodišče pozvalo, da mora povedati tudi, kdaj je to storila, prav tako pa ni povedala, kateri del dokumentacije je izročila kateri od navedenih oseb. Tožnica je namreč trdila, da ni prejela druge dokumentacije kot tiste, ki jo je v spis vložila sama (A47-A57). Očitki, da sodišče prve stopnje ni izvajalo materialnega procesnega vodstva so zato neresnični. Pritožnica sicer navaja, da sodišče toženke ni pozvalo k dopolnitvi navedb o spremembah, ki naj bi jih zahteval direktor tožnice, vendar to ne predstavlja nosilnega razloga izpodbijane sodbe in ne pravno odločilnega dejstva, glede na to, da tožnica ni izkazala, da je svoje obveznosti izpolnila. Pritožnica tudi ne more uspeti s sklicevanjem na razne dopise med prilogami tožnice, kjer je nadzornik opozarjal na potrebo po spremembi gradbenega dovoljenja. Toženka ni pojasnila, kako bi naj pozivi po spremembi gradbenega dovoljenja vplivali na sposobnost toženke opraviti njeno delo v pogodbeno dogovorjenih rokih, sploh ob upoštevanju, da je bil aneks sklenjen v juliju 2013, z izrecno določenim 30 dnevnim izpolnitvenim rokom.

13. Bistveno v tej zadevi je, da je tožnica trdila, da toženka ni izpolnila obveznosti, kar bi lahko toženka ovrgla s tem, da bi trdila in dokazala, da je. Kot obrazloženo zgoraj, toženka tega ni zmogla. V pritožbi skuša toženka s sklicevanjem na različne priloge dokazati, da je toženka obveznosti izpolnila, vendar ji višje sodišče pri tem ne more pritrditi. Pritožbeni navedbi, da se brez izročene dokumentacije gradnja ne bi mogla začeti, je tožnica oporekala že na prvi stopnji. Tožnica je trdila, da je gradnja do III. gradbene faze potekala na podlagi PGD in izkušenj gradbincev, čemur toženka v nadaljevanju ni oporekala. Zaključkov sodišča prve stopnje ne izpodbije niti sklicevanje pritožnice na prilogo B18 (poročilo nadzornika iz maja 2013), ki naj bi kazala, da je toženka izročila PZI načrte, ker je nadzornik zahteval nove PZI načrte strojnih in elektro instalacij. Zgolj beseda „nove“ po presoji višjega sodišča ne pomeni, da je bila tožnici izročena kakšna prejšnja dokumentacija strojnih in elektro instalacij. Toženka tudi ni posebej navajala, da bi pred majem 2013 (ko je bilo izdelano poročilo nadzora) že predala PZI načrte za strojne in elektro instalacije. Pritožnica nadalje navaja, da je bila ob objavi javnega naročila na spletni strani tožnice ponudnikom na voljo PZI dokumentacija. Sklicuje se na priloge B7- B11, ki predstavljajo posnetke zaslona s strani Občine A., mapo „Arhiv zavod ..., 2013 in 2014“ in podmape, kjer so navedene različne kategorije načrtov. Višje sodišča ugotavlja, da je na posnetku na prilogi B9 vidno samo, da so obstajale določene podmape, pri čemer pa ni razvidna ne vsebina vseh podmap niti datum posnetka. Določena vsebina podmap je razvidna na prilogah B10 in B11 pod „arhitektura“, ravno za ta del pa je tožnica trdila, da je prejela določene načrte. Nadalje ni jasno, zakaj pritožnica navaja, da je dne 3. 1. 2013 izročila PZR načrte (projekti za razpis), s čimer bi naj izpolnila pogodbene obveznosti, saj sama navaja, da to ni bil predmet pogodbe. Prav tako niti iz e-sporočil, na katere se sklicuje pritožnica ne izhaja, da bi toženka izpolnila pogodbene obveznosti po izročitvi vse PZI dokumentacije. Kot navaja že pritožnica, je toženka določene dokumente izročila, kar priznava tudi tožnica (npr. del načrtov za arhitekturo). S sklicevanjem na različne priloge v spisu (predvsem tožničine) pa pritožba ne uspe omajati zaključka prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni izkazala, da je celotno PZI dokumentacijo dejansko izročila. Iz e-sporočil namreč izhajajo ravno opozorila o manjkajočih delih dokumentacije in pozivi k predložitvi teh. Prav tako pritožnica ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da v aneksu ni zapisano, da toženka še ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti. Navedeno namreč še ne dokazuje, da jih je izpolnila.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker bi moralo uporabiti določbe OZ o jamčevalnih zahtevkih po podjemni pogodbi. Pritožnica navaja, da je v obravnavnem primeru šlo kvečjemu za izpolnitev z zamudo oziroma izpolnitev z napako, zato bi morala tožnica uveljaviti podjemne zahtevke, vložitev tožbe pa je bila prepozna. To ne drži. Tožnica je navajala, da je zaradi neizpolnitve obveznosti odstopila od pogodbe in zahtevala vračilo izvedenih izplačil, posamezne delne izpolnitve toženke pa so bile neuporabne. Ker je uporaba materialnega prava odvisna od zatrjevanih dejstev, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo tožbeni zahtevek glede na določila OZ o prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve (103. - 111. člen OZ). Ugotovljeno dejansko stanje in zbrano procesno gradivo ni dalo podlage za sklep, da bi posamezne izpolnitve toženke bilo mogoče šteti kot delno izpolnitev, saj tudi iz izvedenskega mnenja izhaja, do so bili načrti, ki jih je prejela tožnica, „absolutno premalo“. Za uporabo pravil o jamčevalnih zahtevkih bi bil najprej potreben zaključek, da je toženka izpolnitev opravila, kar pa glede na povedano ne drži. Zato pritožnica tudi neutemeljeno navaja, da je glede na določila OZ o jamčevalnih zahtevkih (635. člen) zamudila rok za sodno varstvo. Navedena določba ne pride v poštev in je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da se uporabijo že zgoraj navedena določila o prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve in neupravičeni pridobitvi. Te pa ne določajo enoletnega prekluzivnega roka, ampak veljajo splošna pravila o zastaralnih rokih. Toženka pa ugovora zastaranja niti ni podala. Ne držijo niti pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo navedb tožnice, saj je ta zatrjevala prenehanje pogodbe dne 7. 8. 2013, sodišče pa je kot datum razveze štelo datum vložitve tožbe 10. 5. 2016. Navedeni zaključek sodišča ne predstavlja odločanje mimo trditvene podlage, temveč na podlagi ocene dokazov ugotovljeno dejstvo.

15. Pritožnica nadalje uveljavlja kršitev določb postopka, ker ni prejela vabila izvedenke na ogled. Višje sodišče ugotavlja, da sicer držijo pritožbene navedbe, da je toženka sodišču sporočila spremembo poslovnega naslova in je izvedenka vabilo na ogled nepremičnine poslala na toženkin prejšnji naslov. Vendar navedena kršitev nima narave absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega dostavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Toženki je namreč bilo omogočeno izjaviti se glede izvedenskega mnenja. Dejstvo, da je bilo vabilo na ogled s strani izvedenke poslano na napačen naslov pa ne pomeni, da je zaradi tega podana citirana kršitev. Višje sodišče ugotavlja, da je izvedenka razpisala ogled nepremičnine, pri čemer pa iz izvedenskega mnenja ne izhaja, zakaj je ta bil potreben niti da bi izvedenka iz ogleda izpeljala kakšne zaključke. Njena naloga je namreč zajemala pregled listinske dokumentacije. Zato kršitev ni niti absolutne narave niti ni vplivala na zakonitost ali pravilnost sodne odločbe.

16. Pritožnica tudi ne more uspeti z navajanjem, da izvedenka ni upoštevala prilog toženke. Izvedenka je pojasnila, da datotek na USB ključku ni mogla odpreti, ker so bile kriptirane. Vendar pa sodišče ni naložilo dopolnitve izvedenskega mnenja, ker toženka ni uspela pojasniti, kdaj in komu je izročila preostanek dokumentacije, kar je že bilo pojasnjeno zgoraj. Iz istega razloga se pritožba tudi neuspešno sklicuje na navedbo toženke, da dejansko dogajanje na projektu izhaja iz gradbenega dnevnika in knjige obračunskih razmer. Pritožnica navaja, da bi sodišče te navedbe moralo razumeti kot poziv sodišču, da te knjige pribavi, vendar to ne drži. Toženka predloga ni podala, tudi sicer pa se navedbe izkažejo za nerelevantne, v odsotnosti ustreznih trditev o izpolnitvi pogodbe. Očitanih kršitev pa toženka tudi sicer ni grajala takoj, ko bi to lahko (286. b člen ZPP).

17. Nazadnje pa so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o neizvedenih dokaznih predlogih. Pritožnica se sklicuje na neizvedene dokazne predloge tožnice po zaslišanju določenih prič. Zaslišanje teh prič je predlagala tožnica in ne toženka, zato se v pritožbi toženka ne more sklicevati na kršitev postopka zaradi neizvedenih dokazov nasprotne stranke, če teh dokazov ni predlagala tudi sama.

18. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbene navedbe so neutemeljene, drugih kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, pa ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Zaradi neuspeha s pritožbo, toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in mora tožnici povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeni stroški so odmerjeni glede na priglašeni stroškovnik in Odvetniško tarifo (OT), vrednost točke je 0,60 EUR. Tožnica je upravičena do povračila stroškov za odgovor na pritožbo – 1.875 točk, pavšalnih materialnih stroškov - 28,75 točk in 22% DDV, kar znese 1.393,55 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

1 Glej npr. vlogo na r. št. 11 in II. pripravljalno vlogo tožnice.