Jedro

Upoštevati je treba, da za tožečo stranko sama odločitev za nakup nepremičnin ni sporna. Ob dejstvu, da tožeča stranka nepremičnin ni kupovala zase, da so bile vse storitve po pogodbah opravljene (in jih torej tožeči stranki, če bi se takoj odločila za nadaljevanje projekta R., ne bi bilo treba naročati znova, strošek zanje pa bi bil sestavni del prodajne cene) in ob dejstvu, da je tudi sama štela, da imajo nepremičnine zaradi projektov večjo vrednost in to kljub padcu cen nepremičnin, se je v opisani procesni situaciji tako imenovano procesno dokazno breme glede koristi prevesilo na stran tožeče stranke, da dokaže, da te koristi niso bile enake vložku (da so bile enake, je trdil in tudi dovolj prepričljivo izkazal toženec), oziroma nastal je celo dvom, ali je tožeči stranki zaradi zatrjevano protipravnega ravnanja tožene stranke (zatrjevano manjkajoče soglasje za podpis pogodb) sploh nastala kakšna škoda. Načeloma sicer drži pritožbena navedba, da od tožeče stranke ni mogoče pričakovati, da takoj ugotovi vso morebitno škodo in povzročitelja. Vendar to ne pomeni, da lahko tožeča stranka pregled poslov opravi kadarkoli in s tem doseže, da bi zastaranje začelo teči kasneje. Kasnejšo izvedbo pregleda mora utemeljiti s konkretnimi okoliščinami.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 7.198,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 1.199.531,11 EUR s pripadajočimi obrestmi in zahtevek na plačilo 149.121,00 EUR s pripadajočimi obrestmi. Tožeča stranka mora toženi povrniti pravdne stroške v znesku 11.233,15 EUR. Tožeča stranka je tožencu očitala protipravno ravnanje, ker naj bi sklepal pogodbe za projekt R. v D. brez soglasja nadzornega sveta (oziroma ker naj pogodb ne bi predložil v odločanje NS), in ker naj bi odobril črpanje limita v višini 1.199.531 EUR v nasprotju s sklenjenimi pogodbami. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče ugotovilo, da je nadzorni svet potrebno soglasje za izvedbo projekta dal in da so bila črpanja limita odobrena v skladu s pogodbo, zato v ravnanju toženca ni protipravnosti. Podana ni niti vzročna zveza, niti obstoj škode. Glede zahtevka po razširjeni tožbi pa je sodišče ugotovilo, da je zahtevek zastaral. 2. Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Zaključek sodišča, da je nadzorni svet dal soglasje za celoten projekt je po mnenju pritožnice protispisen in napačen. Tožeča stranka se je v svojih vlogah sicer res strinjala z navedbo, da je bila praksa pri tožeči stranki, da je nadzorni svet soglasje dal le k nakupu zemljišč, vendar takšna praksa ne pomeni, da je nadzorni svet dal soglasje tudi k vsem bodočim negotovim poslom v zvezi s tem nakupom. Po jasni in izrecni določbi 13. člena Akta o ustanovitvi je za vse nadaljnje posle potrebno celo pisno soglasje. Da pa Nadzorni svet soglasja ni dajal, je razlog v ravnanju toženca, ki pogodb ni predložil v soglasje nadzornemu svetu. Zato pomeni zaključek sodišča, da naj bi bila opisana praksa med strankama nesporna, očitno kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS. Da je NS dal soglasje za celoten projekt, ni mogoče sklepati niti iz listin, ki jih je toženec predložil sodišču in ki kažejo na enak modus operandi pri ostalih projektih. Iz danega soglasja jasno izhaja, da se glasi zgolj na nakup zemljišča, omenjena ni nikakršna gradnja ali karkoli drugega, razen nakupa zemljišča, pa čeprav je B. članom NS predstavil projekt in je bila priložena tudi kalkulacija. Očitno nezakonito je bilo postopanje sodišča prve stopnje, ki je zaslišalo le toženca, ne pa tudi predlaganih prič, takratnih članov NS (v zvezi z vprašanjem njihove prakse pri izdajanju soglasij), zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče je zmotno presodilo trditveno in dokazano breme pravdnih strank, saj je toženec tisti, ki bi moral dokazovati, da je soglasje NS imel. Toženec bi moral tudi pojasniti, zakaj ni skušal pridobiti soglasja še za vse bodoče ali za posamezne konkretne posle. Stališče sodišča, da je toženec pridobil soglasje za vse posle v zvezi s projektom R., je nevzdržno, saj pomeni, da je toženec z večkratnimi kršitvami pridobil pravico tudi do bodočih kršitev. Dolžnost toženca je bila pridobiti soglasja, ni pa bila dolžnost NS zahtevati, da mu v potrditev predloži ustrezno oblikovan predlog. Dokazna ocena sodišča je napačna in arbitrarna, saj je bolj verjelo izpovedi pristranskega toženca kot listinskim dokazom. V zvezi z opravljenimi plačili je tožeča stranka podala obsežne navedbe o tem, da je bila po sklenjenih poslih zavezana financirati le (iz)gradnjo stanovanj in trgovine v naselju R. D. v vrednosti 1.200.000 EUR in nobenih drugih del, tožena stranka pa je 1.199.531,11 EUR porabila za povsem druga opravila. Te trditve je prvostopno sodišče ignoriralo, s čimer je grobo kršilo pravico tožeče stranke do izjave. Razlogi iz točk 49 in 50 sodbe se zato izkažejo kot povsem protispisni glede na trditveno podlago tožeče stranke. Po zmotnem stališču sodišča naj bi bilo odločilno le, da so bile storitve opravljene za projekt R.. V nadaljevanju pritožba povzema posamezne določbe sklenjenih pogodb, iz katerih naj bi izhajalo, da se sredstva lahko porabi le za gradnjo. Nobena od njih ne določa črpanja tudi za stroške inženiringa. Toženec ni uspel pojasniti, zakaj v pogodbah ni bilo dogovorjeno financiranje „projekta R.“ ali kaj podobnega. Da toženec in B. pri sklepanju pogodbe izgradnje nista enačila s celotnim projektom, izhaja, že iz 5. člena Pogodbe o poslovnem sodelovanju, ki opredeljuje obveznosti družbe B.K. Prvostopno sodišče ni opravilo testa, ali bi družba B.K. na podlagi sklenjenih pogodb lahko zahtevala črpanje sredstev za namene inženiringa. Navsezadnje pa je tako najprej izpovedal tudi toženec sam, čeprav je kasneje svojo izpoved spremenil in se sodišče do tega ni opredelilo. Dejstvo je, da nadzorni svet ni potrdil nobenega računa, na podlagi katerega so bila opravljena plačila, vendar sodišče takega ravnanja toženca ni opredelilo kot protipravnega. Sodišče je B. in toženca zaslišalo tudi izven trditvene podlage, do izpovedi izven trditvene podlage se tožeča stranka ni imela možnosti opredeliti. Povedano zbuja dvom v nepristranskost sodnice, vprašanja so bila poleg tega sugestivna. Neobičajen je tudi bistveno prekoračen instrukcijski rok za izdajo sodbe. Neutemeljeno je bil zavrnjen dokazni predlog za zaslišanje priče S., ki bi vedel izpovedati o okoliščinah sklepanj pravnih poslov med tožencem in B.. Tožeča stranka je tudi trdila, da toženec ne bi smel izvesti nakazil družbi B.K., saj ni bila predvidena za inženiring. Iz 53. točke obrazložitve sledi, da sta se za to dogovorila toženec in B., ne pa tožeča stranka in družba B.K. Takšno dogovarjanje v nasprotju z vsebino poslov toženca ne more razbremeniti, temveč ravno obratno, kaže na protipravno ravnanje. Napačno je tudi stališče, da ni bilo potrebno, da bi bila sklenjena pogodba o inženiringu. Iz določbe, da bodo plačila izvedena z asignacijami, jasno izhaja, da družba B.K. ne sme prejemati nobenih direktnih izplačil. Razlogi izpodbijane sodbe v točki 53 so si tudi med seboj v nasprotju (če je bil inženiring sestavni del pogodbe o sodelovanju, sklenitev dodatnega dogovora o inženiringu ni logična). Če je bila za izdelavo projektne dokumentacije zavezana B.K., potem sledi logični zaključek, da je bila tudi za plačilo dokumentacije zavezana B.K. in ne tožeča stranka. Sodišče je neutemeljeno dalo prednost izpovedi B. pred jasno vsebino Pogodbe o limitu, po kateri so bila predvidena izključno plačila po računih in situacijah izvajalcev in podizvajalcev. Sodišče tudi ne pove, zakaj je v konkurenci nasprotujočih dokazov sledilo B. in ne vsebini listin. Razlogi pa so napačni že zato, ker izhajajo iz napačnega izhodišča, da naj bi pogodba o limitu zajemala tudi financiranje inženiringa. Sodišče se ni opredelilo do obsežnih navedb o tem, zakaj je toženec družbi B.K. omogočil črpanje limita za stroške opravil pred pričetkom gradnje, če to ni bila obveznost tožeče stranke, zlasti glede na tveganja, ki jih je s takim financiranjem prenesel na tožečo stranko, zakaj je ta tveganja sprejel in na podlagi česa je lahko upravičeno verjel, da bo projekt realiziran do konca, če B.K. ni zmogla niti financiranja opravil do začetka gradnje in kakšno je bilo sploh tedanje stanje B.K. Neodgovorjeno je ostalo tudi vprašanje, zakaj je toženec pogodbe sklepal ravno z B.K. in ne s kom drugim (glede na to, da je bil B. prej zaposlen pri tožeči stranki in glede na to, da je bil tudi družbenik in direktor družbe M., ki naj bi izvajala nadzor). V zvezi z vzročno zvezo je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in sicer bi moralo uporabiti teorijo ratio legis vzročnosti. Protipravnost ravnanja toženca je namreč v kršitvi Akta o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo, gre za opustitve. Pravno vzročno zvezo v takšnem primeru vzpostavi šele uporaba pravila ratio legis vzročnosti, ki opustitvi dolžnega aktivnega ravnanja vrednostno pripisuje tisto vrsto škodne posledice, ki jo je varstvena norma želela preprečiti. Namen zahteve po soglasju je, da tveganost posla preveri še nadzorni svet. Če bi toženec posle predložil v soglasje NS, bi jih ta zavrnil in škoda ne bi nastala. Podobno velja za škodo zaradi protipravnega ravnanja toženca pri opravljanju plačil. Nakazila oziroma črpanja v nasprotju s pogodbami pomenijo krivdno opustitev toženčeve dolžne skrbnosti in lojalnosti do družbe, ki je imela za posledico opravo nakazil, ki ob spoštovanju pogodbe ne bi bila opravljena (in škoda ne bi nastala). Do istega zaključka pa pridemo tudi z uporabo teorije adekvatne vzročnosti. Vsaka kršitev pogodbe sicer res ne pripelje do nastanka škode, vendar je nastanek škode zelo običajna posledica kršitev pogodbe ali zakona.

3. Povsem zmotno je po mnenju pritožnice tudi stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bila vzrok za nastanek škode svetovna gospodarska kriza in zaplet z gradbenim dovoljenjem. Ti dve okoliščini namreč ne predstavljata pravno veljavnega vzroka nastanka škode. Kot vzrok bi jih lahko upoštevali samo v smislu teorije naravne vzročnosti, ki pa v procesu iskanja pravno odločilnega vzroka ni uporabna. Če bi toženec svoje obveznosti izpolnil, škoda kljub gospodarski krizi in težavam z gradbenim dovoljenjem ne bi nastala.

4. Stališče sodišča prve stopnje, da naj tožeči stranki škoda ne bi nastala, ker razpolaga z veljavnim gradbenim dovoljenjem in izdelanimi projekti, je po mnenju pritožnice napačno. Držalo bi le v primeru, da bi toženec sredstva porabil v skladu s pogodbo. Tako pa je dejansko plačal nekaj, česar tožeča stranka ni bila dolžna plačati. Morebitne koristi je mogoče obravnavati kvečjemu po obogatitvenem principu. Trditveno in dokazno breme v zvezi z današnjo vrednostjo nepremičnin je bilo na tožencu, ki pa mu ni zadostil. Toženec niti ni obrazloženo prerekal trditev tožeče stranke, da vrednost projektov v nobenem primeru ni bila 1.200.000 EUR, zlasti pa ni bil zvezek št. 1 – inženiring vreden 702.000 EUR. Zaključki sodišča v zvezi z vrednostjo projektov so povsem pavšalni in nepreverljivi. Irelevantno je, za koliko je bil projekt ocenjen pri tožeči stranki, relevantna je le tržna vrednost. Zaključek je napačen tudi zato, ker tožeča stranka ne zahteva odškodnine zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnine, temveč zaradi izvršenih protipravnih plačil. 5. Nujna predpostavka za začetek teka zastaranja je nastanek terjatve, to je nastanek škode. Stališče sodišča, da naj bi zastaranje terjatve po razširjeni tožbi začelo teči pred nastankom škode je po mnenju pritožnice napačno. Od nastanka škode, do dne, ko naj bi tožeča stranka po stališču prvostopnega sodišča morala poznati vse elemente odškodninske odgovornosti, sta minila samo dva meseca. Zgolj izbris hipoteke še ne pomeni, da je prišlo do protipravnega ravnanja. Upoštevaje obseg dolžnosti novega vodstva ob primopredaji poslov in skladno z izkustvenimi pravili od novega vodstva ni mogoče razumno pričakovati, da bo v nekaj mesecih pregledala celotno poslovanje toženca, izločila sporne posle, ugotovila, da izterjava ne bo uspešna in da obstaja odgovornost toženca. Zaključki so zmotni tudi zato, ker sodišče ni zaslišalo predlaganih prič A.R. in T.S., pri čemer sodišče zavrnitve dokaznega predloga niti ni pojasnilo.

6. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe. Poudarja, da očitki kršitev Ustave niso konkretizirani, poleg tega pa so tudi neutemeljeni, saj se je sodišče prve stopnje po mnenju toženca opredelilo do vseh odločilnih vprašanj. Iz navedb tožeče stranke v zvezi s soglasjem nadzornega sveta je mogoče sklepati le, da tožeča stranka sama meni, da je nadzorni svet tisti, ki je ravnal protipravno. Sodišče je ugotavljalo predmet Pogodbe o limitu in Pogodbe o poslovnem sodelovanju in pravilno ugotovilo, da so bila črpanja dopustna in v skladu s pogodbama. Listine potrjujejo zaključek, da je bil inženiring vključen v prvo fazo projekta R.. Glede vzročne zveze toženec meni, da sklicevanje na ratio legis teorijo vzročnosti ni utemeljeno, saj po določbi 263. člena ZGD-1 dolžnost aktivnega ravnanja ni jasno določena. Določba o obveznem soglasju Nadzornega sveta tudi ne meri na preprečitev posledice, saj nadzorni svet ni „svet modrecev“ in se ne more ukvarjati z vodenjem poslov. Soglasje je usmerjeno v nadzorno funkcijo, nobene garancije pa ni, da bo posel že zaradi tega, ker bo nadzorni svet vnaprej podal soglasje, za družbo boljši. V zvezi s škodo toženec opozarja, da ugotovitev, da je tožeča stranka v zameno za plačila prejela protivrednost v obliki storitev, ni izpodbijana. Zmotno je sklicevanje na obogatitveni princip. Škoda je le dejansko zmanjšanje premoženja, pri čemer koristi, ki bi jih prejel oškodovanec, zmanjšujejo obseg škode. Toženec je podal konkretizirane navedbe o povečanju vrednosti nepremičnin zaradi opravljenih storitev in v zvezi s tem predlagal tudi dokaze. Tožeča stranka napačno razume, kaj so odločilna dejstva v sporu in napačno uporablja pravila o dokaznem bremenu. Toženec ni bil dolžan podati navedb in predlogov glede današnje vrednosti nepremičnine, ker taka dejstva za ta postopek niso odločilna. Neutemeljen je očitek, da iz listin ni razvidno, kaj je zajela cenitev. Upoštevanje teh navedb je nedopustno že zato, ker gre za pritožbene novote. Sodišče je sicer v zvezi z vrednostjo projekta slabitve zmotno odštelo od vrednosti 2.534.000 EUR, saj so bile slabitve v višini 618.586,00 že odštete.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. V tem gospodarskem sporu niso sporna naslednja dejstva: tožeča stranka je kupila nepremičnine v D. za izvedbo projekta R. in te nepremičnine so še vedno v njeni lasti.

toženec je kot direktor tožeče stranke z družbo B.K. d.o.o. podpisal Pogodbo o finančnem leasingu, Pogodbo o poslovnem sodelovanju in Pogodbo o dolgoročnem, namenskem okvirnem kreditu št. 00574 (v nadaljevanju Pogodba o limitu).

toženec je odredil nakazilo sredstev v skupni višini 1.199.531,11 EUR za izdelavo projektne in tehnične dokumentacije, za inženirsko tehnični elaborat, za pravno svetovanje v upravnih postopkih ter za izdajo projektnih pogojev, za izdelavo projektne dokumentacije prometne in komunalne infrastrukture ter zunanje ureditve, za inženiring in podobno, vse v zvezi s projektom Stanovanjska soseska R. v D..

gradbeno dovoljenje je bilo zaradi zapletov v zvezi z delovanjem civilne iniciative pridobljeno šele po treh letih.

soseska do danes ni zgrajena, tožeča stranka se je z novo upravo odločila, da projekta ne bo izvedla (niti po spremenjenih projektih).

tožencu je funkcija direktorja prenehala 31.12.2010, primopredaja poslov je bila opravljena 3.2.2011. 9. Tožeča stranka je trditve o protipravnosti ravnanja toženca temeljila na dveh očitkih: da za sklenitev treh pogodb ni pridobil soglasja nadzornega sveta in da so bila izplačila izvedena mimo sklenjenih pogodb (1). V postopku je ostala neprerekana ugotovitev, da tožeča stranka nepremičnin ni kupovala zase, pač pa zato, da jih bo dala naprej v leasing. Ni pa bila nikoli sporna sama odločitev za posel „R.“, to je za sklenitev kupoprodajne pogodbe za zemljišča. V zvezi s trditvijo, da so bila izplačila izvedena mimo sklenjenih pogodb, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje celovito (2) in skladno (3) obrazloženim zaključkom sodišča prve stopnje, da to ne drži. Predvsem se strinja, da vse tri sklenjene pogodbe predstavljajo neločljivo celoto in je zato njihovo vsebino potrebno tolmačiti skupaj. Dejansko je šlo za en posel – izvedbo projekta izgradnje Stanovanjske soseske R.. Ob neprerekanem zaključku, da so bile vse zaračunane storitve tudi dejansko opravljene (4) ter da je bil inženiring izveden po nižji ceni od cen po ponudbah drugih izvajalcev, dejstvo, da računi niso temeljili na začasnih situacijah, da niso bili potrjeni s strani nadzornega organa (5) in da niso bili vsi izvedeni z asignacijami, ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo. Sporno je lahko le vprašanje, ali je bilo s pogodbami predvideno tudi financiranje storitev do pridobitve gradbenega dovoljenja ali pa le izgradnja v dobesednem pomenu besede. Glede na vsebino obveznosti izvajalca po pogodbi o poslovnem sodelovanju (od izdelave projektov do pridobitve uporabnega dovoljenja), je tudi po mnenju pritožbenega sodišča zaključek, da so se pogodbe nanašale tudi na pridobitev projektne dokumentacije in inženiring, edino logičen. V 3. členu Pogodbe o poslovnem sodelovanju (priloga A31) je zapisano, da je poslovni interes tožeče stranke, da financira nakup in izgradnjo nepremičnin ter skupaj z izvajalcem doseže dobiček s prodajo zgrajene nepremičnine (iz uvodnih ugotovitev izhaja, da je izvajalec usposobljen za gradnjo in adaptacijo nepremičnin, tožeča stranka pa je registrirana za leasing in druge posle financiranja, tožeča stranka namreč sama za izgradnjo ni bila registrirana). Izgradnja brez predhodne izdelave projektov in pridobitve gradbenega dovoljenja ni mogoča. Neprerekana je ostala tudi ugotovitev, da je bilo 100 % financiranje gradbenih objektov v letu 2008 običajna praksa (tudi) bank. Ne drži, da je sodišče prve stopnje trditve tožeče stranke o tem, da so bila sredstva porabljena za namene, ki niso bili dogovorjeni v pogodbah, spregledalo. O tem se je opredelilo v točkah 49 do 55 (končni zaključki so navedeni zlasti v 55. točki). Ugotovilo je, da so bile pogodbe dejansko sklenjene za prvo fazo projekta in da je bila vrednost pogodb celo prilagojena storitvam izdelave projektne dokumentacije, PID, POV, PVE, strokovnega nadzora in inženiringa, kot izhajajo iz Kalkulacije. Teh zaključkov pritožba konkretizirano ne napada. Vztrajanje pri tem, da naj bi bile pogodbe sklenjene le za financiranje fizične izgradnje, ob povedanem ne more biti uspešno. Prav iz 5. člena Pogodbe o poslovnem sodelovanju v zvezi s 1. in 6. členom pa izhaja, da je bila financer celotnega projekta tožeča stranka, med obveznosti B.K. d.o.o. pa so sodile tudi storitve do pridobitve gradbenega dovoljenja in inženiring. Povedano pomeni, da so bila izplačila odobrena v skladu s sklenjenimi pogodbami. Hkrati pa tudi, da so bile storitve dejansko opravljene, pri čemer tožeča stranka ni uspela zbuditi dvoma v višino plačil za posamezno storitev.

10. V zvezi s tem so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da sodišče ni zaslišalo priče S. in da je pričo B. in toženca zaslišalo izven trditvene podlage. Predlog za zaslišanje priče S., pravnika tožeče stranke, je povsem nesubstanciran, pritožba pa tudi ne pove, kaj bi ta priča izpovedala, da bi vplivalo na ugotovljeno dejansko stanje. Prav tako pritožba ne konkretizira očitkov v zvezi z zaslišanjem priče B. in toženca preko trditvene podlage (predvsem ne pove, kateri so tisti deli izpovedi, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev, pa zanje ni bilo ustrezne trditvene podlage, posebej še glede na jasna pojasnila sodišča prve stopnje v 49. točki obrazložitve).

11. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da bi sodišče prve stopnje za ugotovitev dejstev v zvezi s soglasjem nadzornega sveta moralo zaslišati tudi njegove člane, vendar bi bila ta kršitev upoštevna le, če bi se nanašala na odločilno dejstvo v tej pravdi. Da bi tožeča stranka v tej pravdi uspela, morajo biti kumulativno izkazane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Če torej ni podana katera od ostalih dveh predpostavk, protipravnost ni več odločilno dejstvo. Že na prvi pogled tudi ob uporabi ratio legis teorije vzročnosti ni vzročne zveze med (zatrjevano) manjkajočim soglasjem in dejstvom, v kakšni višini so bile pogodbe sklenjene. V opisani situaciji, ko družba nepremičnin ne kupuje zase, ampak za nadaljnjo izvedbo projekta, in je posel že začet (znesek 2.061.600,00 EUR je že bil porabljen za nakup nepremičnin), družba pa ostaja lastnica kupljenih nepremičnin, ni več namen zahteve po soglasju nadzornega sveta preverjanje tveganj pri odločitvi za ali proti projektu. Predmet preverjanja bi lahko bilo le s kom in v kakšni višini so pogodbe sklenjene. Ker je bilo zgoraj ugotovljeno, da so bile vse storitve opravljene in plačane v skladu s pogodbami in v ustrezni višini, vprašanje višine ni v vzročni zvezi s soglasjem nadzornega sveta (v tem pomenu tudi ni nastala nobena škoda). Vzročna zveza bi torej lahko obstajala le glede tega, s kom je bila pogodba sklenjena (podobno kot pri protipravnosti, pa bi se bilo treba s tem vprašanjem ukvarjati le v primeru, da so ostale predpostavke odškodninske odgovornosti podane).

12. Glede nastanka škode in njene višine (6) je tožeča stranka zatrjevala, da skupen znesek izplačil v višini 1.199.531,11 EUR predstavlja neposredno zmanjšanje premoženja tožeče stranke. V lasti ima zemljišča, ki so v naravi zaraščeni travniki, katerih vrednost je zelo nizka in mnogo nižja od kupnine za ta zemljišča. Zato premoženje tožeče stranke ni bilo v nobeni meri obogateno ali povečano s toženčevim načinom razvijanja projekta v sodelovanju z družbo B.K. Vztrajala je, da je zanjo odločilna le tržna vrednost nepremičnin po stanju na dan zadnje obravnave (v katero so zajeti vsi arhitekturni projekti in gradbeno dovoljenje). Zaradi neugodnih tržnih razmer za nepremičninske projekte, je vrednost morebitnih s strani B.K. opravljenih storitev za tožečo stranko enaka nič. Korist, ki je ostala tožeči stranki, v nobenem primeru ni enaka izdatkom, ki jih je imela družba B.K. za različne storitve projektiranja in inženiringa (sklicuje se na obogatitveni princip). Pozvala je sodišče, da prizna ugovore toženca le, če mu uspe dokazati, da se je zaradi črpanja kredita dejansko povečala tržna vrednosti nepremičnin. Sklicevala se je še na analogno uporabo pravil SPZ in sicer petega odstavka 96. člena. Glede vrednosti nepremičnin iz cenitve D. v letu 2010 je tožeča stranka navajala, da gre za vrednost projekta D. v celoti in da je takrat utrpela slabitve v znesku 618.586,00 EUR, pri čemer ne drži, da bi bilo prevrednotenje posledica gospodarske krize (ni pa postavila drugačnih trditev glede vzroka zmanjšanja vrednosti).

13. V pritožbi pa tožeča stranka predvsem poudarja, da je škoda nastala zato, ker toženec sredstev ni porabil v skladu s podpisanimi pogodbami. Zgoraj je bilo ugotovljeno, da to ne drži in je zato v tem delu pritožba neutemeljena. Odločitev sodišča prve stopnje, da škoda po višini ni izkazana, pa je tudi sicer pravilna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile z vtoževanimi zneski plačane dejansko opravljene storitve (pri čemer tožeča stranka ni uspela s pavšalnimi ugovori glede zatrjevano manjše vrednosti storitev), da tožeča stranka razpolaga z nepremičninami z gradbenim dovoljenjem in projekti (kar praviloma povečuje vrednost nepremičnin), da se je tožeča stranka sama odločila, da z investicijo ne bo nadaljevala in torej projektov in gradbenega dovoljenja ne bo uporabila, prav tako pa tudi ni prodala nepremičnine ter da je bila cena izvedenih storitev sestavni del Kalkulacije za izvedbo projekta (kar pomeni, da bi bila sestavni del prodajne cene v celotni višini, če bi bil projekt dokončan). Poleg tega je tožeča stranka sama v svojih poslovnih knjigah (tudi s strani nove uprave) prikazovala vrednost investicije, ki je bila višja od kupnine za zemljišče, kar nedvomno dokazuje, da se je vrednost nepremičnine zaradi projektov povečala. Res je trditveno in dokazno breme v zvezi s koristjo, ki jo ima tožeča stranka s projekti in pridobljenim gradbenim dovoljenjem, na tožencu, vendar tudi v pritožbi tožeča stranka (7) navaja, da iz predložene dokumentacije izhaja, da je znašala vrednost investicije v letu 2011 2.534.000,00 EUR, do takrat pa je bilo plačanih 3.152.586,00 EUR (vrednost se je torej znižala za 618.586,00 EUR). Ker se zaradi neaktivnosti tožeče stranke projekti niso realizirali, posledic tega dejstva ni mogoče enostavno pripisati toženi stranki. Enako pa velja tudi za padec vrednosti nepremičnin v obdobju od njihovega nakupa dalje. Upoštevati je treba, da za tožečo stranko sama odločitev za nakup nepremičnin ni sporna, zato so njene navedbe, ko nastalo škodo utemeljuje z dejstvom, da imajo zemljišča in s tem projekti le nizko vrednosti in da bi toženec uspel izkazati, da škoda ni nastala, le če bi bila vrednost teh zemljišč višja od kupnine zanje, celo nesklepčne (8). Ob dejstvu, da tožeča stranka nepremičnin ni kupovala zase, da so bile vse storitve po pogodbah opravljene (in jih torej tožeči stranki, če bi se takoj odločila za nadaljevanje projekta R., ne bi bilo treba naročati znova, strošek zanje pa bi bil sestavni del prodajne cene) in ob dejstvu, da je tudi sama štela, da imajo nepremičnine zaradi projektov večjo vrednost in to kljub padcu cen nepremičnin, se je v opisani procesni situaciji tako imenovano procesno dokazno breme glede koristi prevesilo na stran tožeče stranke, da dokaže, da te koristi niso bile enake vložku (da so bile enake, je trdil in tudi dovolj prepričljivo izkazal toženec), oziroma nastal je celo dvom, ali je tožeči stranki zaradi zatrjevano protipravnega ravnanja tožene stranke (zatrjevano manjkajoče soglasje za podpis pogodb) sploh nastala kakšna škoda. Temu bremenu pa ni z ničemer zadostila, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da ni izkazana predpostavka škode in da zato odškodninska obveznost toženca ni nastala, pravilen. Če pa je tako, vprašanje, ali je toženec pridobil soglasje nadzornega sveta, ni več odločilno in se tudi pritožbenemu sodišču s pritožbenimi navedbami o tem ni bilo treba ukvarjati in vprašanje, ali je bilo dejansko stanje v zvezi s tem pravilno ugotovljeno, ker sodišče ni zaslišalo članov nadzornega sveta, na odločitev v zadevi ne vpliva.

14. Pravilna je tudi odločitev o zastaranju zahtevka na plačilo odškodnine v znesku 149.121,00 EUR za škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi izdaje izbrisne pobotnice T. in P.S. pred poplačilom terjatve. Ni sporno, da je do primopredaje poslov med tožencem in novo upravo prišlo 3.2.2011, da je do izbrisa hipoteke v zemljiški knjigi prišlo 16.2.2011 in da je tožeča stranka zahtevek na odškodnino postavila 25.4.2014. Načeloma sicer drži pritožbena navedba, da od tožeče stranke ni mogoče pričakovati, da takoj ugotovi vso morebitno škodo in povzročitelja. Vendar to ne pomeni, da lahko tožeča stranka pregled poslov opravi kadarkoli in s tem doseže, da bi zastaranje začelo teči kasneje. Kasnejšo izvedbo pregleda mora utemeljiti s konkretnimi okoliščinami. Tožeča stranka je zgolj navedla, da se je bilo „glede na prioritete s to problematiko mogoče začeti ukvarjati šele po izvedeni notranji reviziji decembra 2013“, pri čemer ni pojasnila, kakšne so bile te prioritete in katere okoliščine so ji onemogočale, da bi opravila pregled prej. Iz neizpodbijanih razlogov sodbe namreč izhaja, da je bilo predanih le 11 kreditnih poslov (9), kar ne predstavlja izjemno obsežne kreditne dokumentacije. V primopredajnem gradivu je bilo navedeno, kje pri tožeči stranki in pri kateri osebi je shranjena posamezna dokumentacija. Tožeča stranka očitno ni reagirala niti ob izbrisu hipoteke (ni preverila vzrokov izbrisa), poleg tega je kreditna obveznost po pogodbi zapadla že 18.8.2010. Pritožbeno sodišče se zato strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka in za njo njena uprava ravnati skrbno in natančno spremljati stanje zapadlih in neplačanih terjatev. Glede na to, da se tudi od oškodovanca pričakuje določeno mero skrbnosti, tožeča stranka pa je pregled izvedla šele čez več kot dve leti in pol, in to kljub relativno majhnemu številu zadev in kljub temu, da je bila ali bi ob ustrezni skrbnosti vsaj morala biti seznanjena, da je terjatev zapadla in ni plačana in da je kljub temu prišlo do izbrisa hipoteke iz zemljiške knjige, je zaključek sodišča prve stopnje, da je zastaranje začelo teči najkasneje 16.2.2011 in da je zahtevek zato zastaran, pravilen.

15. Posledica pomanjkljivih navedb je tudi to, da dokazov, predlaganih za dokazovanje pavšalnih navedb (ko bi šele izpoved lahko nadomestila manjkajoče navedbe), ni treba izvajati. Očitana kršitev, ker sodišče ni zaslišalo A.R. in T.S., zato ni podana.

16. Na podlagi povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

17. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 7.198,00 EUR (tar.št. 3210, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi).

op. št. 1: Če bi držalo slednje, vprašanje obstoja soglasja za sklenitev pogodb v tem postopku sploh ne bi bilo relevantno.

op. št. 2: Za razliko od pritožbe, ki na primer poudarja le iz konteksta izvzete dele izpovedi toženca. Iz vsebine izpovedi namreč izhaja, da je toženec ves čas govoril o pogodbah, ki sta jih sklepala tožeča stranka in B.K. (ne pa zakonita zastopnika teh družb).

op. št. 3: V razlogih sodišča ni očitanih nasproti. Tako je na primer jasno, da B.K. ni sama izvajala posameznih opravil, ampak je bilo praviloma predvideno delo s podizvajalci. Enak je bil tudi namen pri inženiringu, vendar je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj je prišlo do odločitve, da inženiring izvaja neposredno B.K. in je bil torej dodatni dogovor potreben.

op. št. 4: Očitki tožeče stranke, da so zneski previsoki, ob dejstvu, da so vse opravljene storitve v računih natančno specificirane, so preveč pavšalni, da bi jih bilo mogoče obravnavati.

op. št. 5: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da za prvo fazo nadzor ni bil predviden, v nobenem primeru pa potrditev posameznih računov ni bila v pristojnosti nadzornega sveta, kot vsebino pogodb napačno povzema tožeča stranka.

op. št. 6: Kar je trditveno in dokazno breme tožeče stranke.

op. št. 7: Enako tudi toženec v odgovoru na pritožbo, to pa je tudi ena od variant, ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje.

op. št. 8: Kar navsezadnje tudi sama priznava v pritožbi.

op. št. 9: Sporni kredit je daleč največji in zapisan na prvem mestu.