Jedro

Neglede na poimenovanje predmetne naprave je za odločitev v obravnavani zadevi bistveno, da je bil za to napravo izveden predhodni postopek.

Izrek

I. Zadevi I U 884/2017 in I U 917/2017 se združita v skupno obravnavo in odločanje ter se zadeva naprej vodi kot I U 884/2017. II. Tožbi se zavrneta.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za okolje je kot prvostopenjski upravni organ odločila, da družbi A.A. d. o. o., (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) za nameravani poseg: Rudarski objekt za bogatenje mineralnih surovin na zemljiščih parc. št. 564/2, 564/4, 564/5- del, 565/1, 565/2, 568, 569, 572, 573, 576 in 577/1- del, vsa k. o. ..., ni treba izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja.

2. V obrazložitvi navaja, da je pravna podlaga za odločitev 51a. člen Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) in Uredba o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (v nadaljevanju Uredba). Ugotavlja, da je nameravani poseg namenjen bogatenju mineralnih surovin, zato je po točki B.7 Priloge I k Uredbi treba izvesti predhodni postopek. V nadaljevanju natančno opisuje značilnosti posega, lokacijo posega in značilnosti možnih vplivov posega ter zaključuje, da za nameravani poseg ni treba izvesti presoje vplivov na okolje, saj ne bo imel pomembnih vplivov na okolje. Glede mnenja Ministrstva za zdravje, iz katerega izhaja, da nameravani poseg lahko pomembno vpliva na zdravje ljudi, navaja, da zgolj dejstvo, da gre za napravo iz 68. člena ZVO-1, ki lahko povzroči onesnaženje okolja večjega obsega, ne zadošča za ugotovitev, da je za obravnavani poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje.

3. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo pritožbo tožnikov.

4. Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da je toženka obravnavano rafinerijo zemeljskega plina napačno obravnavala kot obrat za bogatenje mineralnih surovin, ki po tehniški definiciji pomeni separacijo z mehanskimi postopki (npr. izpiranjem), rafinerija pa uporablja kemijske postopke, kjer se procesira hitro vnetljive in eksplozivne snovi. Toženka tudi ni upoštevala mnenja Ministrstva za zdravje, s čimer "eklatantno daje prednost kapitalskim koristim pred varnostjo državljanov". Ne strinjata se, da predmetna naprava zaradi skromnih dimenzij ne predstavlja večje nevarnosti za ljudi in okolje. Menita še, da je določba petega ostavka 51a. člena ZVO-1, ki določa, da pritožba zoper izpodbijani sklep ne zadrži izvršitve, v nasprotju z Ustavo RS, saj lahko zaradi opustitve presoje vplivov na okolje nastanejo nepredvidljive in nepopravljive posledice za okolje in zdravje ljudi. Ker ex-post omilitveni ukrepi v primeru onesnaženja vode z ogljikovodiki niso možni, menita, da treba 51a. člen ZVO-1 presoditi z vidika varovanja ustavne pravice do zdravega in varnega okolja. Sodišču zato predlagata, naj izpodbijani sklep odpravi in vrne istemu organu v ponovni postopek. Predlagata še, naj sodišče sproži postopek za oceno ustavnosti 51a. člena ZVO-1. 5. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

6. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Navaja, da je v svoji vlogi za izvedbo predhodnega postopka jasno navedla, da je obrat za bogatenje mineralnih surovin dejansko obrat za čiščenje surovega zemeljskega plina, torej rafinerija plina. Razlika v poimenovanju izhaja iz različnih poimenovanj v predpisih. Uredba namreč rafinerije ne omenja, saj v točki B Priloge 1 v poglavju Rudarstvo ureja tako pridobivanje nafte in zemeljskega plina kot rudarske objekte in rudarsko infrastrukturo, zato je treba pri opredelitvi nameravanega posega uporabiti določbe Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1). Glede neupoštevanja mnenja Ministrstva za zdravje meni, da to ni zavezujoče, poleg tega je toženka to ustrezno obrazložila. Prvostopenjski upravni organ je predmetni poseg obdelal v skladu s kriteriji iz Uredbe ter preučil vse vplive in vidike tega posega. Glede domnevno sporne ureditve v 51a. členu ZVO-1 meni, da je takšna ureditev ustrezna, ter opozarja, da pred pridobitvijo okoljevarstvenega dovoljenja nameravanega posega niti ne more izvesti.

K I. točki izreka:

7. Sodišče lahko s sklepom združi v skupno obravnavo in odločanje več odprtih postopkov o istem predmetu, ki se vodijo pri oddelku sodišča (prvi odstavek 42. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

8. Tožnika z vsebinsko enako tožbo izpodbijata isti sklep, zato je sodišče zadevi združilo in odločilo, da se združena zadeva vodi pod opravilno številko starejše zadeve.

K II. točki izreka:

9. Tožbi nista utemeljeni.

10. Sodišče uvodoma navaja, da je v sodbi I U 1648/2015 z dne 31. 3. 2016 že zavzelo stališče, da gre v obravnavanem primeru za obratovanje naprave v postopku pridobivanja zemeljskega plina, za katero je skladno s točko B.3.1 Priloge 1 k Uredbi treba izvesti predhodni postopek. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, se bo v predmetni napravi izvajala ena od faz pri izkoriščanju surovega zemeljskega plina, in sicer čiščenje surovega zemeljskega plina z zmogljivostjo 280 000 Sm3 surovega zemeljskega plina na dan. Na isti lokaciji se bo izvajala še bazna separacija nafte (gravitacijsko ločevanje slojne vode od nafte, pridobljene iz naftnih vrtin), ki se bo iz obstoječe centralne plinske postaje prenesla na predmetno napravo in bo obratovala z zmogljivostjo 1 tone proizvedene nafte na dan.

11. Stališče, da je treba v obravnavanem primeru uporabiti določbe ZRud-1, je napačno. V omenjeni sodbi je namreč sodišče tudi pojasnilo, da Uredba pomeni uskladitev slovenske ureditve z Direktivo 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (v nadaljevanju Direktiva). Ker iz zahtev po enotni uporabi prava Unije in iz načela enakosti izhaja, da je treba besedilo določbe prava Unije, ki pri opredelitvi smisla in obsega ne napotuje posebej na pravo držav članic, običajno razlagati samostojno in enotno v celotni Evropski uniji, in sicer ob upoštevanju okvira, v katerega je določba umeščena, in cilja, ki mu sledi (glej zlasti sodbi Flachglas Torgau C-204/09, točka 37 in Edwards C-260/11, točka 29), je treba Uredbo razlagati glede na cilje te Direktive. Slednja med projekti, za katere je treba preveriti, ali je treba izvesti presojo vplivov na okolje, navaja obrate za površinsko pridobivanje nafte in zemeljskega plina (točka e priloge II). Kot je opozorila generalna pravobranilka v sklepnem predlogu k zadevi C-531/13, ima Direktiva, ob upoštevanju ustaljene sodne prakse Sodišča EU, kar zadeva obveznost presoje vplivov na okolje, obsežno področje uporabe in širok cilj (Sodbe Kraaijeveld in drugi C-72/95, točka 31; WWF in drugi C-435/97, točka 40; Komisija/Španija C-227/01, točka 46; Komisija/Italija C-486/04, točka 37; Abraham in drugi C-2/07, točka 32; Ecologistas en Acción-CODA C-142/07, točka 28; Umweltanwalt von Kärnten C-205/08, točka 48; Brussels Hoofdstedelijk Gewest in drugi C-275/09, točka 29; Komisija/Španija C-404/09, točka 79 in sklep Aiello in drugi C-156/07, točka 33), pri čemer se ciljev Direktive ne sme zaobiti z razdrobitvijo projektov (glej sodbo Abraham in drugi C-2/07, točka 27). To po presoji sodišča pomeni, da je med projekte po navedeni določbi treba šteti tudi napravo, kot je obravnavana, ne glede na to, da v tej fazi dela na vrtinah in plinovodih niso predvidena. Poleg tega prizadeta stranka sama navaja, da je predmetna naprava rafinerija zemeljskega plina.

12. Vendar sodišče poudarja, da je v obeh primerih, tako v primeru, če se predmetno napravo obravnava po točki B.3.1 Priloge 1 k Uredbi (drugo pridobivanje nafte in zemeljskega plina), kot v primeru, če se jo obravnava po točki B.7 (rudarski objekti in rudarska infrastruktura), treba izvesti predhodni postopek. To pomeni, da je neglede na poimenovanje predmetne naprave za odločitev v obravnavani zadevi bistveno, da je bil za to napravo izveden predhodni postopek. Ta postopek je namreč namenjen ravno temu, da se ugotovi, ali poseg (kot je v naravi) lahko pomembno vpliva na okolje, pri čemer je treba upoštevati izbirna merila, ki so določena v Prilogi 2 k Uredbi.

13. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka ta merila upoštevala, saj se je natančno opredelila do vseh, ki so navedene v omenjeni Prilogi 2 (značilnosti posega, lokacije posega in značilnosti možnih vplivov). Tožnika ugotovitev v zvezi s temi merili konkretno ne izpodbijata in ne navajata, da bi bil predhodni postopek nepopolno izveden, zato sodišče nima podlage, da bi preverjalo pravilnost ugotovljenih dejstev, saj v upravnem sporu razišče oziroma preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb (prvi odstavek 20. člena ZUS-1).

14. Niti posplošene trditve o dajanju prednosti kapitalskim koristim pred varnostjo države, ne morejo utemeljevati sklepa o obstoju razloga za dvom v pravilnost sprejete odločitve. Toženka je namreč pojasnila, zakaj ni upoštevala mnenja Ministrstva za zdravje, sodišče pa pripominja, da je okoliščina, da predmetna naprava lahko povzroči onesnaženje okolja večjega obsega, eno izmed meril, na podlagi katerih se v predhodnem postopku ugotavlja, ali je za nameravani poseg v okolje treba izvesti presojo vplivov na okolje (točka 1.f priloge 2 k Uredbi). Toženka se je do tveganja nastanka nesreč, upoštevaje zlasti uporabljene snovi in tehnologije, v izpodbijanem sklepu opredelila (str. 10-12), tožnika pa ugotovljenim dejstvom obrazloženo ne oporekata.

15. Neutemeljena je tudi zahteva tožnikov, naj sodišče začne postopek za oceno ustavnosti petega odstavka 51a. člena ZVO-1, ki določa, da pritožba zoper izpodbijani sklep ne zadrži izvršitve. Naknadna ugotovitev sodišča, da bi bilo za napravo treba izvesti postopek presoje vplivov na okolje, ker bi lahko imela pomembne vplive na okolje, namreč sama po sebi še ne pomeni, da takšna naprava tudi dejansko vpliva na okolje, toliko manj, da povzroča resno in nepopravljivo škodo. Zato po presoji sodišča ureditev, ki v primeru, če je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da mora nosilec nameravanega posega za njegovo izvedbo pridobiti okoljevarstveno soglasje, poseg pa je že izvedel, določa, da mora nosilec posega vložiti vlogo za pridobitev okoljevarstvenega soglasja, ministrstvo pa mu v okoljevarstvenem soglasju naloži izvedbo omilitvenih ukrepov tako, da se preprečijo, zmanjšajo ali odstranijo škodljivi vplivi posega na okolje, ni v neskladju z ustavno pravico do zdravega in varnega okolja (prim. sodbo Sodišča EU C-196/16 in C-197/16). Poleg tega je bilo o pritožbi tožnikov zoper izpodbijani sklep že odločeno, tožnika pa nista izkoristila možnosti izdaje ureditvene začasne odredbe po ZUS-1, s čimer bi preprečila kakršnikoli poseg v okolje pred odločitvijo sodišča. 16. Na odločitev v zadevi ne vplivajo niti ostale tožbene navedbe, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker izpodbijana odločitev temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.