Jedro

Samostojni podjetnik je fizična oseba (VII.odst. 1. člena ZGD) zato oseba R.V., ki jo je tožeča stranka opredelila kot drugega toženca, ne more imeti samostojne subjektivitete v razmerju do R.V. kot samostojnega podjetnika. Prav tako pa v razmerju med prvo in drugotožencem ne more iti za sosporništvo, saj le-to lahko obstoji le med več osebami. Prvo in drugotožena stranka torej ne moreta biti obsojena na solidarno plačilo.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - razveljavi v delu, ki se nanaša na drugega toženca in se tožba v tem delu zavrže, - spremeni v 1. točki izreka v delu, ki se nanaša na prvega toženca tako, da se zahtevek na plačilo 9 %-nih letnih zamudnih obresti od dosojenega zneska v tolarski protivrednosti 24.679,22 EUR od 13.9.2003 do plačila zavrne.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se nerazveljavljeni in nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

3. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencem naložilo nerazdelno plačilo zneska 24.679,22 EUR v tolarski protivrednosti, obračunani po prodajnem tečaju NLB d.d. Ljubljana na dan plačila s pripadajočimi 10,5 % pogodbenimi in 9 % zamudnimi letnimi obrestmi od

13.9.2003 do plačila. Toženim strankam je naložilo solidarno povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 881.744,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Prvotožena stranka je v pritožbenem roku zoper sodbo vložila laično pritožbo, s katero je pritožbenemu sodišču predlagala, da ponovno preizkusi izračun obveznosti tožene stranke.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka je tožbo vložila zoper prvotoženca kot samostojnega podjetnika z nazivom R. V., ...s.p., ..., Ljubljana. Kot drugotoženo stranko je navedla fizično osebo z nazivom R. V., rojen ..., na istem naslovu. Iz tožbenih navedb je razvidno, da gre pri prvo in drugotoženi stranki za isto fizično osebo.

Samostojni podjetnik je namreč fizična oseba (VII.odst. 1. člena ZGD), zato oseba, ki jo je tožeča stranka opredelila kot drugega toženca, ne more imeti samostojne pravne subjektivitete v razmerju do prvega toženca. Prav tako pa v razmerju med prvo in drugotožencem, ne more iti za sosporništvo, saj le-to lahko obstoji le med več osebami.

Prvo in drugotožena stranka torej ne moreta biti obsojena na solidarno plačilo, saj R. V. nima samostojne procesne subjektivitete v razmerju do R.V. kot samostojnega podjetnika. Ker je sodišče prve stopnje sledilo tožbenemu zahtevku, kot ga je tožeča stranka opredelila v tožbi, je s tem podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke II. odst. 339. člena ZPP in s tem raveljavitveni razlog iz III. odst. 354. člena ZPP, na kar mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in odločilo, kot je razvidno iz prve alineje 1. točke izreka te odločbe.

Sodišče prve stopnje je odločitev o tožbenem zahtevku zoper prvotoženo stranko oprlo na določbah sklenjene kreditne pogodbe med pravdnima strankama z dne 24.3.1997. V tem okviru je kot relevantne okoliščine ugotovilo naslednja dejstva: - zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti s strani toženih strank je tožeča stranka odpovedala sklenjeno kreditno pogodbo, v posledici česar je uveljavljala plačilo tudi še nezapadlih obrokov kredita,

- upoštevaje delna plačila prvotožene stranke je stanje dolga prvotožene stranke na dan 12.9.2003 znašalo 24.679,22 EUR s pripadajočimi 10,5 % letnimi obrestmi.

Prvotožena stranka se v pritožbi sklicuje na kopijo ugotovitvene pogodbe, sklenjene s tožečo stranko, ki jo je priložila k pritožbi.

Pritožnik pa v pritožbi ne pojasnjuje, kakšna pravnorelavantna dejstva naj bi s predloženo listino dokazoval. Pri tem pa gre za predlaganje novih dokazov, za katere prvotožena stranka ni navedla in izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla predložiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato pritožbeno sodišče tovrstnih trditev in tako predloženih dokazov ne more upoštevati (I. odst. 337. člena ZPP). Pritožnik se v pritožbi sklicuje tudi na plačilo, ki naj ga sodišče prve stopnje ne bi zajelo v sodbi.

Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da gre za pavšalne navedbe, za katere pritožnik tudi ni predložil nobenih dokazov. Kot neupoštevne pa so tudi pritožbene trditve, ki se nanašajo na vezana sredstva prvotožene stranke pri Banki Slovenije, saj gre tudi v tem primeru za nedovoljeno pritožbeno novoto v smislu I. odst. 337. člena ZPP.

Glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tako glede na določila sklenjene pogodbe med pravdnima strankama materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje v delu, s katerim je prvotoženi stranki naložilo plačilo tolarske protivrednosti 24.679,22 EUR s pripadajočimi 10,5 % pogodbenimi obrestmi od 13.9.2003 do plačila. Ker pritožbeno sodišče v tem delu ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v tem delu zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo od prisojenega zneska tožeči stranki prisodilo tudi 9 % zamudne letne obresti od 13.9.2003. Tožeča stranka je v tem delu tožbeni zahtevek utemeljevala na določbah sklenjene pogodbe, čemur je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da so tovrstne trditve v celoti podprte s sklenjeno kreditno pogodbo. Takšen zaključek pa je po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno zmoten. Iz kreditne pogodbe, ki jo je v dokazne namene predložila tožeča stranka (priloga A3) takšnega dogovora o višini obrestne mere zamudnih obresti ni razbrati. Kreditna pogodba (A3) v točki II., v kateri so urejeni kreditni pogoji, izrecno ne ureja višine obrestne mere zamudnih obresti v primeru zamude plačila. Tožeča stranka pa ni stavila ustreznih trditev, s katerimi bi pojasnila tožbeno zatrjevanje glede dogovorjene letne obrestne mere v primeru zamude s plačili. Ker mora pritožbeno sodišče na pravilno uporabo materialnega prava paziti po uradni dolžnosti (II.odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo tudi glede odločitve sodišča prve stopnje o dosojenih zamudnih obresti ob prisojenega zneska in sicer tako, da je izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka in sicer stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj tožeča stranka z navedbami v tej vlogi ni z ničemer prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča, zato tako priglašenih stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih stroškov v smislu I. odst. 155. člena ZPP.