Jedro

Direktor, ki je v delovnem razmerju, ima po poteku mandata ali v primeru predčasne razrešitve, pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo. Dokler ni dokončno razporejen, ima pravico do plače, ki bi jo prejemal, če bi še vedno opravljal svoje prejšnje delo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev sklepa o razporeditvi na delovno mesto "planer-analitik". Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo prikrajšanja na plači za čas od 1.9.1998 do 28.2.1999. Sodišče je presodilo, da je bil tožnik po razrešitvi s funkcije direktorja, zakonito razporejen na ustrezno delovno mesto. Denarni zahtevek je zavrnilo zato, ker tožnik po razporeditvi direktorske funkcije ni več opravljal, zaradi česar tudi ni upravičen do plače direktorja.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zoper odločitev o razporeditvi zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Spremenilo pa je odločitev o denarnem zahtevku tako, da mu je v celoti ugodilo. Ker tožena stranka o tožnikovi pritožbi zoper sklep o razporeditvi ni odločila, ta ni postal dokončen. Zato je tožnik upravičen do plače direktorja, ki jo je prejemal do razporeditve.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in "kršitev določb 339. člena Zakona o pravdnem postopku". Navaja, da je tožnik sam zavlačeval postopek odločanja na komisiji za pritožbe, ker se njenih sej ni udeleževal. Pritožbeno sodišče naj bi napačno uporabilo listinske dokaze in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Pri določitvi mesečnega zneska plače v višini 84.946,21 SIT je spregledalo, da je to plača za polno prisotnost na delovnem mestu, tožnik pa je bil v bolniškem staležu. Z zakonito razporeditvijo je bila tožniku določena tudi plača. Z izpodbijano sodbo je bilo tožniku priznano plačilo za delo, ki ga ni opravil, izvršitev zakonite razporeditve pa je bila zadržana zaradi ugovora tožnika in njegovega zavlačevanja odločitve pristojnega organa.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP-77).

Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP-77 vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne. Meni tudi, da revizija sploh ni dovoljena, ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 1,000.000,00 SIT.

Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

Po drugem odstavku 382. člena ZPP-77, ki ga je treba uporabiti v tem postopku, je v premoženjskopravnih sporih revizija dovoljena, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 80.000,00 SIT. Z izpodbijano sodbo je bilo tožniku prisojenih precej več.

Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo.

Tožeča stranka sicer navaja kršitve določb pravdnega postopka (pravilno 354. člena ZPP-77 in ne 339. člena ZPP), ne pove pa, katere določbe postopka naj bi bile kršene in kako. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja ne formalno ne po vsebini, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo niti smelo preizkušati (386. člen ZPP-77).

Navedbe tožeče stranke se nanašajo predvsem na ugotavljanje dejstev in na dokazno oceno obeh sodišč, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP-77). Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Ali je in kdaj je sklep o razporeditvi tožnika postal dokončen, kakšno je bilo ravnanje tožnika po vložitvi ugovora zoper sklep o razporeditvi, ali je bil v času med 1.9.1998 do 28.2.1999 v bolniškem staležu ter kakšna je bila višina plače ali nadomestila v tem obdobju, so dejanska vprašanja.

Prva dejanska okoliščina, ki je za odločitev v tej zadevi pomembna, med strankama ni sporna: na obravnavi dne 12.3.1999 je bilo kot nesporno ugotovljeno, da o ugovoru tožnika zoper sklep o razporeditvi, ni bilo odločeno. Po prvem odstavku 106. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR) ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve. Izjeme, ko je izvršljiv že nedokončen sklep, so v drugem odstavku 106. člena ZDR izrecno navedene. Med njimi ni sklepa o razporeditvi, zato ima tak sklep pravne učinke lahko šele z dokončnostjo. Tudi v delu o plači, saj je ta del neločljivo povezan z odločitvijo o razporeditvi, kot podlagi za (novo) določitev plače. Če delavec uveljavlja sodno varstvo, ker delodajalec ni odločil o ugovoru, sodišče samo odloči o pravici, obveznosti oziroma odgovornosti delavca iz delovnega razmerja (23. in 24. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS). V takem primeru postane sklep delodajalca s pravnomočnostjo tudi dokončen.

Z odločitvijo v neizpodbijanem delu sodbe sodišča druge stopnje je postal dokončen in pravnomočen sklep o razporeditvi tožnika na delovno mesto "analitik-planer". Do tedaj pa je ostala v veljavi prejšnja razporeditev, vključno z določitvijo plače za delovno mesto, na katero je bil delavec do tedaj razporejen. To seveda ne pomeni, da je tožnik še vedno direktor. Imenovanje in razrešitev poslovodnega organa ni delovnopravno temveč statusnopravno vprašanje. Kadar pa je direktor (tudi) v delovnem razmerju, ima po 13. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR) v primeru poteka mandata ali predčasne razrešitve pravico do razporeditve na drugo ustrezno delovno mesto. Dokler ni dokončno razporejen, ima pravico do plače, ki bi jo prejemal, če bi še vedno opravljal svoje prejšnje delo. Na delodajalcu je, da o delovnopravnem statusu bivšega direktorja odloči čimprej - seveda zakonito - in se s tem izogne prevelikim in nepotrebnim stroškom. Pri tem je moral upoštevati tudi pravico tožnika do ugovora zoper sklep o razporeditvi. Vložitve takega ugovora ni mogoče šteti kot zavlačevanja, še manj pa je utemeljeno in korektno očitati tožniku, da pristojni organ pri toženi stranki o ugovoru ni odločil. Toliko bolj, ker so trditve, da ni bilo odločeno zaradi neudeležbe tožnika, v nasprotju z drugačnimi listinami v spisu. Na vseh vabilih na sejo Komisije za pritožbe je opozorilo, da bo obravnava (seja) opravljena tudi v odsotnosti delavca, seja 31.8.1998 je bila preložena zaradi nesklepčnosti komisije, seja 8.9.1998 pa preklicana dan prej brez obrazložitve.

Na obravnavi dne 12.3.1999 je bilo kot nesporno ugotovljeno tudi, da je tožnik od 1.9.1998 dalje prejemal plačo kot "planer-analitik". To izhaja tudi iz plačilnih list (priloga A19 in A21): ob navedbi istega delovnega mesta - direktor DO - je bila s septembrom 1998 tožniku plača obračunana na podlagi vrednotenja z 800 točkami, namesto prejšnjimi 1245. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev - da sklep o razporeditvi do pravnomočnosti ni postal dokončen in da je bila od septembra 1998 dalje tožniku kljub temu obračunana nižja plača - je sodišče druge stopnje lahko odločilo in je pravilno odločilo glede temelja denarnega zahtevka. O višini je res odločilo zgolj na podlagi navedb tožnika in njegovega izračuna (priloga A21), saj sodišče prve stopnje o tem ni izvajalo drugih dokazov razen vpogleda v predložene plačilne liste. Vendar bi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo v tem delu presojalo le, če bi tožena stranka uveljavljala, da je pritožbeno sodišče s spremembo sodbe sodišča prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (2. točka prvega odstavka 385. člena v zvezi s 373. členom ZPP-77). Vendar tožena stranka takih kršitev niti smiselno ne uveljavlja.

Ker je glede na navedeno izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP-77).

Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, trpi sama svoje stroške tega postopka (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP-77). Navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, zato trpi svoje stroške revizijskega postopka tožena stranka sama.

Sodišče je določbe ZPP-77 in ZTPDR smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).