Jedro

Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve o izčrpanosti zavarovalne vsote oprlo na dejanske ugotovitve, povzete iz podatkov spisa pravnomočno zaključene pravdne zadeve. Na te dejanske ugotovitve o valorizaciji zavarovalne vsote v navedenem postopku, se je v skladu z dokaznim bremenom sklicevala drugotožena stranka. Ker tožeča stranka temu sodno opravljenemu izračunu (opravljen na podlagi izračuna v navedeni pravdni zadevi postavljenega izvedenca) substancirano ni ugovarjala in nadalje tudi ni plačala naloženega predujma za izvedenca finančne stroke, ki naj bi napravil nov izračun, svoje pavšalne trditvene podlage ni mogla uveljaviti (člen 7/1 ZPP). Zaradi takšne nezadostne procesne aktivnosti tožeče stranke pa ni nastala nobena dodatna dokazna dolžnost drugotožene stranke, za katero se zavzemata tožnika v pritožbi (predlaganje izvedenca finančne stroke).

Tej je bilo glede na pavšalno ugovarjanje tožnikov že izdelani oceni izčrpanosti zavarovalne vsote ugodeno s sklicevanjem na ugotovitve v navedeni pravnomočno končani pravdi.

Pravno pomembno je namreč ali je bila zavarovalna vsota izčrpana glede na pravnomočno prisojene zneske in torej ne tudi ali so bili ti pravnomočno prisojeni zneski že prostovoljno plačani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. točka izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko, s katerim je prvotožnik zahteval plačilo zneska 1.096,18 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 252,15 SIT od 22.8.1988 dalje do plačila, od zneska 18,00 SIT od 21.8.1988 dalje do plačila, od zneska 30,00 SIT od 26.9.1988 dalje do plačila in od zneska 778,00 SIT od 12.12.1988 dalje do plačila, ter zavrnilo tudi tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko, s katerim je drugotožnik zahteval plačilo zneska 3.000.000,00 SIT s pp.

Obema tožnikoma je še naložilo, da plačata drugotoženi stranki pravdne stroške v znesku 932.864,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje, to je od 19.3.2004 do plačila, vse v roku 15 dni.

Proti navedeni sodbi vlagata pravočasno pritožbo tožnika.

Uveljavljata vse pritožbene razloge. Predlagata, naj se pritožbi ugodi in sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje in odločitev sodišču prve stopnje. Poudarja, da tožena stranka ni za svoje trditve o izčrpanosti zavarovalne vsote ponudila nobenih dokazov. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je dokazno breme dokazovanja izčrpanosti zavarovalne vsote na strani tožečih strank. Drugotožena stranka pa je predložila v spis le lastni izračun, ki ga tožeča stranka ni sprejela. Morala pa bi z ustreznimi listinami, izplačili in podobno, in tudi izvedencem finančne stroke, če bi bilo potrebno, dokazati izčrpanost zavarovalne vsote. Tožeča stranka je najprej predlagala izvedenca finančne stroke, ki bi opravil izračun zavarovalne vsote, vendar je naknadno ugotovila, da je drugotožena stranka v spis predložila le lastni izračun, katerega tožeča stranka ni sprejela in bi bilo zato na toženi stranki, da dokaže izčrpanost zavarovalne vsote z ustreznimi dokazi in ne zgolj s trditvami. Sodišče je napačno ravnalo, ko je o izčrpanosti zavarovalne vsote odločilo zgolj na podlagi obrazložitve sodbe, ki se je vodila pod opr. štev. P 6/95. Pravnomočen postane le izrek sodbe in ne tudi njena obrazložitev. Torej bi morala drugotožena stranka poskrbeti, da bi tudi v tem postopku dokazala izčrpanost zavarovalne vsote in bi morala predložiti vsa izplačila, ki so bila poravnana iz zavarovalne vsote in kdaj ter bi morala biti tudi opravljena valorizacija. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno, razen tega pa obstajajo tudi razhajanja med obrazložitvijo sodbe in listinami, oziroma dokazi, ki se nahajajo v spisu.

Drugotožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve o izčrpanosti zavarovalne vsote oprlo na dejanske ugotovitve, povzete iz podatkov spisa pravnomočno zaključene pravdne zadeve opr. štev. P 94/97 Okrožnega sodišča v Krškem, v kateri je bilo ugotovljeno, da je znašala valorizirana zavarovalna vsota na dan izdaje zadnje sodbe sodišča prve stopnje - dne 18.9.1997 - 2.866.189,00 SIT (na dan izdelave prve revalorizacije postavljene izvedenke Zavarovalnice Triglav - dne

31.12.1995 pa 2.743.483,40 SIT), pri čemer je bila ta zavarovalna vsota že tedaj izčrpana upoštevaje prisojena zneska odškodnine v višini 1.031.524,00 SIT in 1.834.665,00 SIT. Na te dejanske ugotovitve oziroma ustrezen dokaz o valorizaciji zavarovalne vsote v navedenem postopku, se je v skladu z dokaznim bremenom sklicevala drugotožena stranka. Ker tožeča stranka temu sodno opravljenemu izračunu (opravljen na podlagi izračuna v navedeni pravdni zadevi postavljenega izvedenca) substancirano ni ugovarjala in nadalje tudi ni plačala naloženega predujma za izvedenca finančne stroke, ki naj bi napravil nov izračun, svoje pavšalne trditvene podlage ni mogla uveljaviti (člen 7/1 ZPP). Zaradi takšne nezadostne procesne aktivnosti tožeče stranke pa ni nastala nobena dodatna dokazna dolžnost drugotožene stranke, za katero se zavzemata tožnika v pritožbi (predlaganje izvedenca finančne stroke). Tej je bilo glede na pavšalno ugovarjanje tožnikov že izdelani oceni izčrpanosti zavarovalne vsote ugodeno s sklicevanjem na ugotovitve v navedeni pravnomočno končani pravdi.

Izračun valorizacije zavarovalne vsote je bil tudi materialnopravno pravilno opravljen - v skladu z ustaljeno sodno prakso. Upoštevan je datum škodnega dogodka ter datum izdaje sodbe ter višina limita veljavnega v času škodnega dogodka, ki se je pripetil pred osamosvojitvijo RS Slovenije, zaradi česar je lahko sodišče prve stopnje uporabilo še Odlok ZIS - primerjaj na primer sklep in sodbi VS RS: opr. štev. II Ips 55/2002, II Ips 167/2002 in II Ips 335/97, objavljene v bazi SOVS).

Pritožnika se tudi neutemeljeno sklicujeta na to, da bi morala drugotožena stranka za svoje trditve o plačilih predložiti ustrezne listinske dokaze. To dejstvo, ki ga sicer res drugotožena stranka prepozno dokazno izkazuje - šele v odgovoru na pritožbo, namreč ni pravno odločilno. Pravno pomembno je namreč ali je bila zavarovalna vsota izčrpana glede na pravnomočno prisojene zneske in torej ne tudi ali so bili ti pravnomočno prisojeni zneski že prostovoljno plačani.

Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da tudi valorizacija zavarovalne vsote, obračunana na dan izdaje izpodbijane sodbe, ne bi mogla prinesti drugačnega rezultata - v korist tožnikov. Istočasno z valorizacijo zavarovalne vsote na dan sodbe izdane v tem postopku, bi bilo namreč potrebno z enakim merilom oziroma z uporabo enake metode valorizirati tudi pravnomočno prisojena zneska, kar bi v relacijskem smislu (primerjava na novo valoriziranih prisojenih zneskov z na novo valorizirano zavarovalno vsoto) dalo povsem enak rezultat, kot izhaja iz omenjene pravnomočno zaključene pravde.

Izpodbijana sodba je torej v dejanskem pogledu in materialnopravno pravilna. Pritožnica sicer uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstev. Ob povedanem pa takšna kršitev iz razlogov izpodbijanega dela sodbe ne izhaja. Tudi ni nobenega nasprotja med listinami in povzetki listin v izpodbijani sodbi, zaradi česar prav tako ne obstoji nadalje očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče tudi ni našlo nobenih drugih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je zavrnilo pritožbo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka

165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nositi stroške neuspešne pritožbe. Odgovor na pritožbo, ki ga je vložila drugotožena stranka, pa po oceni pritožbenega sodišča k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel in zato teh stroškov ni mogoče šteti za potrebne in mora torej tudi drugotožena stranka sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (člen 155 ZPP).