Jedro

Trajanje popravila od 12.4.1996 do 8.5.1996 pojmu "hitrega popravila" po prepričanju pritožbenega sodišča ne ustreza. Tožeča stranka bi se odgovornosti za vtoževano škodo zaradi zamude z izpolnitvijo lahko izognila, če bi dokazala okoliščine, nastale po sklenitvi pogodbe, ki jih pogodbenik ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim izogniti (2. odst. 262. čl. in 263. čl. ZOR).

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v 2. in 3. točki razveljavi za znesek 263.978,00 SIT, v 4. točki pa v celoti ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da obstaja tožnikova terjatev do toženca v višini 1.954.954,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posameznih zneskov v plačilo do njihovega plačila; da se ugotovi, da terjatev toženca nasproti tožniku do višine tožnikove terjatve kot je navedena v 1. točki izreka ne obstoji; da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. Ig 96/00345 z dne 23.09.1996 v veljavi v 1. in 3. točki izreka; toženi stranki pa je še naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 240.671,00 SIT.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP. V pritožbi navaja, da sta bili izpovedbi direktorjev obeh pravdnih strank bistveno različni, česar sodišče prve stopnje ni ocenjevalo, zato se sodba v tem delu ne more preizkusiti. Prvostopno sodišče tudi ni ocenjevalo dopisa (priloga B2), ki ga je tožeči stranki poslala tožena, zato se sodba tudi v tem delu ne more preizkusiti. Izjava P. z dne 30.10.1998, kjer potrjuje, da je tožeča stranka rezervne dele naročila 15.04.1996, je enostranska izjava, ki jo je na zahtevo tožeče stranke pripravil njen poslovni partner, ni pa bila predložena odločilna listina in to je, kdaj so bili dejansko naročeni rezervni deli v Salzburgu. Tožeča stranka tožene tudi ni obvestila o tem, da ima od 26.04. do 06.05.1996 planiran kolektivni dopust, poleg tega ji ni niti enkrat pisno sporočila, da ima težave z rezervnimi deli.

Njeno ravnanje je zato skrajno malomarno, saj ni storila ničesar, da bi preprečila nastanek škode toženi stranki in tudi v primeru, da je bilo njeno naročilo rezervnih delov dne 15.04.1996 pravočasno, to ne zadošča za ekskulpacijo tožeče stranke, ki je bila dolžna storiti vse, da bi rezervni del dobila takoj. Sodišče prve stopnje je bistvene okoliščine ugotovilo zmotno, posameznih okoliščin ni niti ugotavljalo, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa je tudi zmotno uporabilo določbe materialnega prava. Tožena stranka predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, o pritožbenih stroških pa odloči kot o nadaljnjih pravdnih stroških.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče nima razloga za dvom v pravilnost izpodbijane sodbe v delu, v katerem je ugotovljena terjatev tožeče stranke (1. tč. sodbenega izreka). Tožena stranka sama je v pripravljalni vlogi z dne 29.6.1998 predlagala, naj sodišče ugotovi obstoj glavnice, ki jo vtožuje tožeča stranka. Proti zahtevku za plačilo zamudnih obresti od zapadlosti posameznih terjatev tudi ni navajala ničesar pravno relevantnega. V pritožbi pa tudi ne navaja razlogov proti 1. tč.

sodbenega izreka.

Tožena stranka v pobot uveljavlja odškodninsko terjatev iz naslova pogodbene odškodninske obveznosti. Trdi, da ji je nastala škoda, ker je tožeča stranka zamujala s popravilom na servis sprejetega vozila.

Presoja pritožbenega sodišča o "pravočasnosti" spornega popravila je drugačna od presoje sodišča prve stopnje. Dogovor o prednostnem popravilu vozil tožene stranke vsebuje tudi dogovor o čimhitrejšem (hitrem) popravilu, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Trajanje popravila od 12.4.1996 do 8.5.1996 pa pojmu "hitrega popravila" po prepričanju pritožbenega sodišča ne ustreza. Tožeča stranka bi se odgovornosti za vtoževano škodo zaradi zamude z izpolnitvijo lahko izognila, če bi dokazala okoliščine, nastale po sklenitvi pogodbe, ki jih pogodbenik ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim izogniti (2. odst. 262. čl. in 263. čl. ZOR).

Tožeča stranka je oprostitveni razlog gradila na dejstvu, da ni imela na zalogi ustreznih rezervnih delov, in da je te naročila takoj, ko je ugotovila, kaj potrebuje, tj. že 15.4.1996, dobava manjkajočih rezervnih delov pa se je zavlekla vse do 26.4.1996. Pritožnica ima prav, ko opozarja na neprepričljivost sporočila P., ki je bilo izdano za potrebe te pravde. Pa tudi če je tožena stranka res naročila manjkajoče rezervne dele že 15.4.1996, se zgolj s tem še ni oprostila odgovornosti za nepravočasno popravilo.

Primerna skrbnost za hitro popravilo bi terjala v smeri čimprejšnje dobave manjkajočih rezervnih delov še dodatno aktivnost prevzemnika dela, ki pa vsaj za zdaj ni dokazana. Poleg tega bi obveznost hitrega popravila vozil tožene stranke narekovala takojšnje popravilo po prejemu rezervnih delov kljub planiranemu kolektivnemu dopustu.

Iz razloženega sledi, da se po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka doslej ni uspela razbremeniti odškodninske odgovornosti za nepravočasno popravilo, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Prav tako je iz razloženega razviden odgovor na pritožbene očitke o nezmožnosti preizkusa izpodbijane sodbe zaradi pomanjkljive dokazne ocene. Uveljavljana absolutna bistvena kršitev postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77 ni podana, ker očitane pomanjkljivosti zaradi drugačnega materialnopravnega izhodišča niso odločilne.

Ena izmed predpostavk odškodninske obveznosti je obstoj škode. Obstoj in višino le-te mora dokazati oškodovanec, v konkretnem primeru tožena stranka. Sicer odškodninski zahtevek (pobotni ugovor) ni utemeljen, ker morajo biti predpostavke odškodninske obveznosti v posameznem primeru podane kumulativno.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni predložila nobenih dokazov, s katerimi bi izkazala škodo, ki ji je nastala zaradi reorganizacije dela in zaradi zmanjšanja poslovnega ugleda. Tega pritožnica ne izpodbija. Za ugotovitev obstoja in višine te škode ne zadoščajo le navedbe tožene stranke v njeni pripravljalni vlogi z dne 16.11.1998 (l.št. 35).

Ravno tako so v tej vlogi neprimerno opredeljene zakonite zamudne obresti od zneska 1.448.220,00 SIT, ki jih v pobot uveljavlja tožena stranka. V pobot uveljavljana odškodninska terjatev je tako za razliko med 1.193.713,00 SIT in 263.974,00 (prim. nadaljevanje obrazložitve), tj. za 929.739,00 že zato neutemeljena, izpodbijana odločitev pa razen za znesek 263.974,,00 SIT pravilna. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu izpodbijano sodbo potrdilo, saj pri preizkusu ni našlo drugih postopkovnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. in 368. čl. ZPP/77).

Za znesek 263.978,00 SIT pa je tožena stranka v dokaz za obstoj svoje terjatve do tožnika predložila dva računa (prilogi B4 in B5) in sicer račun št. 13/96 z dne 29.04.1996 za znesek 200.424,00 SIT in račun št.2809486 z dne 26.04.1996 za znesek 63.554,00 SIT, s katerima izkazuje plačilo storitev prevoza drugim prevoznikom. Tudi obstoj te škode je tožena stranka zatrjevala. Ne drži tedaj ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni predložila nobene listine v dokaz svojih trditev o obstoju škode. Le v tem obsegu je dejanska podlaga v pobot ugovarjane terjatve ostala neizčrpana, dejansko stanje pa zmotno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke zato le v tem obsegu ugodilo in na podlagi 3. odst. 370. čl. ZPP/77 v tem delu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v 2. in 3. tč.

izreka.

V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje, če se tožeči stranki ne bo uspelo razbremeniti odgovornosti za zamudo pri popravilu avtomobila, ugotoviti ali so resnične trditve tožene stranke, da je zaradi zamude pri popravilu pretrpela škodo v znesku 263.978,00 SIT. Pri ugotavljanju tega dejstva bo potrebno najprej ugotoviti, kdaj je tožeča stranka prišla v zamudo s popravilom in na tej podlagi presoditi, ali je v pobot uveljavljana škoda v vzročni zvezi z očitano zamudo.

Delna razveljavitev je narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe v stroškovnem delu. V skladu z določbo 3. odstavka 166. člena ZPP je pritožbeno sodišče še sklenilo, da se odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke pridrži za končno odločbo.