Jedro

Glasni očitki mladoletni potnici pred potniki v avtobusu in sicer brez dokazov, da je pobruhala avtobus, pomeni razžalitev in predstavlja osnovo za negmotno škodo, zaradi žaljivega ravnanja šoferja avtobusa.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožnika sama trpita pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče dosodilo za duševne bolečine zaradi razžalitve odškodnino v višini 200.000,00 SIT. Proti takšni sodbi sta se pritožili obe toženi stranki zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbijata dokazno oceno o tem, da naj bi voznik vpil na tožnico. Priča M. je potrdil, da prvotoženec vedno govori bolj glasno in je tudi kritičnega dne tako govoril. Priči G. in M. nista potrdili jokanja. Tožnica ob izstopu iz avtobusa tudi ni jokala. Tožnica je vzela voznikovo prizadevanje, da ugotovi, kdo je bruhal, preveč emocionalno in subjektivno. Nekatere priče niso govorile resnice, saj se priče O., P., R. in S. niso peljale z avtobusom ob dogodku. Voznik je hotel od tožnice le izvedeti osebo, ki je zjutraj bruhala. Na kakšni osnovi je sodišče ugotovilo duševne bolečine in strah ni jasno, ne bi pa smelo slediti tožnici. Priča J. U. ni potrdil prizadetosti tožnice. Razžalitve ni moglo biti samo zaradi vprašanja, kdo je pobruhal avtobus. Le razgovor zaradi razjasnitve dogodka ne more predstavljati razžalitev in osnove za odškodnino. Malo bolj avtoritativen nagovor ene strani ne more povzročiti užaljenosti na drugi strani. Predlaga razveljavitev sodbe. Pritožba ni utemeljena. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je prvotoženec prizadel čast in dobro ime ter osebno dostojanstvo tožnice. Šofer avtobusa je imel pravico na primeren način ugotoviti kdo je pobruhal sedeže. Seveda pa je treba računati s tem, da je slabost običajen pojav, za katerega potnik ni vedno odgovoren. Znani so primeri nenadne slabosti, ko potnik nima niti časa uporabiti vrečko. Prevoznik mora s takšnimi možnostmi računati. Opisane zadeve se morajo s potniki obravnavati diskretno, torej praviloma z razgovorom na samem, ali pa s takšnim tihim razgovorom, da ostali potnike ne morejo poslušati. V konkretnem primeru razgovor s tožnico ni potekal diskretno, ampak glasno vpričo vseh potnikov. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil razgovor izstopajoč in da so ga lahko slišali vsi potniki v avtobusu. Iz razgovora se je dalo razbrati, kot da je tožnica pobruhala avtobus. Priča O. (listna št. 20) je izpovedala, da je šofer zahteval od tožnice, da počisti avtobus. Tožnici je bilo torej očitano dejanje, za katerega ni obstojal noben dokaz. Očitek je bil stopnjevan tudi s tem, da je bila tožnici odvzeta vozovnica in ji je bilo rečeno, da ji bo vrnjena, ko bo povedala, kdo je pobruhal avtobus. Vozovnica se lahko vzame potniku le v primeru, če potnik krši pravila avtobusnega prevoza, za takšno kršitev pa v primeru tožnice ni bilo dokazov. Šofer avtobusa je torej prekoračil mejo diskretnosti, kar je pomenilo za tožnico razžalitev. Sodišče je na osnovi izvedenih dokazov zanesljivo ugotovilo obstoj duševnih bolečin zaradi razžalitve. Treba je predvsem upoštevati takratno mladoletnost tožnice in torej zato tudi večjo občutljivost. Tako je priča O. omenila jokanje tožnice. Tudi oče tožnice je potrdil, da je hči prijokala domov. Sodišče je tudi ugotovilo, da se tožnica nekaj dni ni upala voziti z avtobusom zaradi eventualnih novih incidentov. Sama tožnica pa je izpovedala, da jo je bilo zelo sram, ko je morala poslušati očitke pred potniki, ki so se ji zato posmihali. Glede na ugotovljen obseg duševnih bolečin je pravična denarna odškodnina v znesku 200.000,00 SIT, ki jo je dosodilo sodišče (čl. 200 ZOR). Pri tem je bila upoštevana predvsem mladoletnost tožnice in pa dejstvo, da je prišlo do razžalitve pred javnostjo. Glede na zavrnitev pritožbe oba pritožnika trpita pritožbene stroške.