Jedro

Tožnik ni izkazal pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji za nadaljnje obdobje petih let, saj njegova ravnanja niso kazala na to, da bi se v času odsotnosti iz Republike Slovenije poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, saj je središče njegovih življenjskih interesov Bosna in Hercegovina, kjer prebiva skupaj z družino, in ima svojo ordinacijo, in torej med njim in Republiko Slovenijo ne obstajajo dejanske in trajne povezave.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji v skladu z določbo prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Prvostopenjski organ je ugotovil, da je imel tožnik na dan 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji na naslovu ... in da je tudi bil na dan 25. 6. 1991 državljan SFRJ, kar pomeni, da izpolnjuje dva izmed treh pogojev iz prvega odstavka 1. člena ZUSDDD, vendar je potrebno kumulativno izpolnjevanje še tretjega pogoja, to je, da od 23. 12. 1990 dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi. Dne 6. 3. 2014 je bilo opravljeno zaslišanje tožnika v konzularni pisarni v Banja Luki. Na zaslišanju je povedal, da je Slovenijo zapustil sredi junija 1991 in odšel z družino na počitnice v Bosno, starša sta se vrnila v Slovenijo, sam pa je ostal pri stari mami in nadaljeval tretji razred ... gimnazije v Beogradu. Povedal je tudi, da se v Slovenijo ni mogel vrniti zato, ker ni imel dokumentov. Iz Beograda se je vrnil v Banja Luko in tam končal gimnazijo in potem študiral in končal stomatologijo v Banja Luki. V Slovenijo se ni mogel vrniti zaradi šole in študija in ker ni imel dokumentov, da se vrne v Slovenijo. V Slovenijo se ni poskušal vrniti, pač pa se je poskušala vrniti njegova mati. V Sloveniji je živel 16 let in ima nanjo mladostne spomine. Zaenkrat pa ne namerava v Slovenijo, središče njegovih življenjskih interesov je trenutno Banja Luka. V Slovenijo potuje pogosto v okviru stroke na razne kongrese in posvetovanja. Vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje je podal, da bi v primeru ugodne priložnosti lahko brez težav nadaljeval svojo strokovno delo v Sloveniji. Prvostopenjski organ je tudi upošteval izjavo tožnikovega očeta zaradi takratne tožnikove mladoletnosti. Tožnikov oče je povedal, da ko je prišel v Banja Luko leta 1991 po otroke, ki so bili na počitnicah, se ni mogel vrniti, ker se je pričelo vojno stanje in družina ni imela potnih listov. Najprej si je poskušala urediti status njegova soproga leta 2002. Njegov prvi poskus vrnitve pa je bil leta 2013, ko ni bilo več viz.

2. Prvostopenjski organ ugotavlja, da čeprav gre za upravičeno odsotnost iz razloga, ker se oseba ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ, tožnik ni izkazal pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji za nadaljnje obdobje petih let, saj njegova ravnanja niso kazala na to, da bi se v času odsotnosti iz Republike Slovenije poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Središče njegovih življenjskih interesov je Bosna in Hercegovina, kjer prebiva skupaj z družino in ima svojo ordinacijo, kar pomeni, da med njim in Republiko Slovenijo ne obstajajo dejanske in trajne povezave. Središče njegovih interesov ni Republika Slovenija, ampak Bosna in Hercegovina, na katero ga veže družina in ordinacija. Tožnik se v Slovenijo po zapustitvi ni poskušal vračati. Tako ni izpolnjen pogoj dejanskega prebivanja, saj se v Slovenijo nikoli ni poskušal vrniti. Tožnik je bil pred izdajo odločbe tudi seznanjen z dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za izdajo odločbe. Odgovoril je, da se z ugotovitvami prvostopenjskega organa ne strinja in jih ne priznava. Prvostopenjski organ ugotavlja, da tožniku niso bile kršene človekove pravice, ki jih obravnavata 6. in 14. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), kot to meni tožnik. Prvostopenjski organ je tudi ugotovil, da tožnik ni vložil nobene vloge za pridobitev državljanstva, prav tako ni urejal statusa tujca po takrat veljavnem Zakonu o tujcih niti ni ničesar poskušal urejati vse do izdaje te odločbe.

3. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Po mnenju drugostopenjskega organa ni pravilna ugotovitev organa prve stopnje, da je bila pri tožniku podana nezmožnost vrnitve v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ. Pri tem ugotavlja, da niti tožnik niti njegova starša nista dokazala, da je njihova odsotnost upravičena iz tega razloga. Vojne razmere na območju drugih držav naslednic nekdanje SFRJ so lahko razlog za upravičeno odsotnost samo, če oseba v postopku tudi dokaže, da se v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer ni mogla vrniti, kar pa tožnik ni izkazal. Dejansko breme je v tem postopku na strani stranke.

4. Tožnik v tožbi in njeni dopolnitvi smiselno navaja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice iz razloga, ker je Slovenija nezakonito izbrisala 37.000 občanov, presodilo, da mora vsakemu, ki vloži zahtevo za stalno prebivanje in ki dostavi dokaze, izdati posebno odločbo, s katero se prizna stalno prebivališče za nazaj. Nadalje navaja, da je upravna enota ugotovila, da je bilo njegovo stalno prebivališče odjavljeno dne 13. 2. 1992, da je bil odjavljen brez soglasja in se sprašuje, na katerem dokumentu je njegov podpis za odjavo in da se ni nikoli odjavil. Upravna enota je zaradi tega ravnala v nasprotju s 6. in 14. členom EKČP. Nadalje navaja, da so morali tujci najprej v roku šestih mesecev v letu 1991 vložiti zahtevo za pridobitev državljanstva, kdor pa tega ni naredil, je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije. Nato je Ustavno sodišče RS leta 2003 ugotovilo, da izbris ni bil zakonit in ta napaka se je začela postopoma odpravljati. Država je začela z izdajo dopolnilnih odločb na podlagi odločitve ustavnega sodišča, druga faza pa je bila sprejem Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav republik nekdanje SFRJ v letu 2010. Navedena novela je tudi opredelila pojem dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Ta pa še vedno ne zagotavlja pravic iz EKČP. Tožnik meni, da je ob uporabi ZUSDDD brez upoštevanja določb 14. in 8. člena EKČP še najprej žrtev diskriminacije. V obravnavanem postopku je bilo potrebno odločiti o pomembnem pravnem vprašanju, kaj to pomeni, da se je po upravičeni petletni odsotnosti nekdo poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z življenjem v Republiki Sloveniji. Nadalje navaja, da niti upravni organ niti upravno sodišče v svojih odločbah nista pojasnila, kako sta uporabila določbe o ravnanjih izbrisanih, ki bi kazale na to, da se je poskušal vrniti v Republiko Slovenijo. Odločitev upravnega sodišča je materialno pravno povsem zmotna, saj ni upoštevana odločba ustavnega sodišča, ko je to ugotovilo, da je ZUSDDD v neskladju z ustavo, ker zakon ni opredelil pojma dejanskega življenja. Po mnenju tožnika niti ena zadeva v zavrnilni odločbi ne drži, ne strinja pa se tudi z drugostopenjsko odločbo. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in da se mu izda posebna odločba.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svojih navedbah in jih v izogib ponavljanju ne navaja. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZUSDDD v prvem odstavku 1. člena določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da tožnik spada med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so na dan 23. 12. 1990 imeli v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Sporen pa je pogoj dejanskega bivanja od 23. 12. 1990 dalje.

8. Prvostopenjski organ je po mnenju sodišča pravilno ugotovil, da pogoj dejanskega bivanja od 23. 12. 1990 dalje ni izpolnjen. Po mnenju sodišča tožnik v Republiki Sloveniji nima središča življenjskih interesov, kar je prvostopenjski organ presodil na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Stališči prvostopenjskega in drugostopenjskega organa o tem, ali je pri tožniku podana upravičena odsotnost v prvem petletnem obdobju, ki jo določa tretji odstavek 1.č člena ZUSDDD, so sicer različna. Prvostopenjski organ iz razloga, ker je tožnik navajal, da je bila vojna razlog za nemožnost vrnitve, meni, da je bila v prvem petletnem obdobju podana upravičena odsotnost, medtem ko drugostopenjski organ ocenjuje, da zgolj sklicevanje na vojno ne zadostuje, če stranka za to tudi ne predloži ustreznih dokazov. Po mnenju sodišča je splošno znano dejstvo, da je bila v drugi polovici leta 1991 vojna na Hrvaškem, vendar pa tedaj vojne v Bosni in Hercegovini še ni bilo in je bilo možno potovati v Slovenijo iz Bosne in Hercegovine preko Srbije in Madžarske. Splošno znano dejstvo pa je tudi, da se je v letu 1992 začela vojna v Bosni in Hercegovini, od koder je tožnik. Vendar pa ne glede na različni stališči obeh organov, ali se lahko šteje, da je bil tožnik zaradi vojne upravičeno odsoten v prvem petletnem obdobju, pa se sodišče strinja s prvostopenjskim organom, da pa v drugem petletnem obdobju ni izkazano, da bi se tožnik poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Glede tega pa se sodišče pridružuje razlogom prvostopenjske odločbe, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) glede tega ne bo ponavljalo razlogov za odločitev. Sodišče zgolj poudarja, da je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnik ni izkazal pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji za nadaljnje obdobje petih let, saj njegova ravnanja niso kazala na to, da bi se v času odsotnosti iz Republike Slovenije poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, saj je središče njegovih življenjskih interesov Bosna in Hercegovina, kjer prebiva skupaj z družino in ima svojo ordinacijo, in torej med njim in Republiko Slovenijo ne obstajajo dejanske in trajne povezave. Pravilno je bilo ugotovljeno, da središče njegovih interesov ni Republika Slovenija, ampak Bosna in Hercegovina, na katero ga veže družina in ordinacija in tako ni izpolnjen pogoj dejanskega prebivanja, saj se v Slovenijo nikoli ni poskušal vrniti.

9. Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, iz katerih smiselno izhaja, da bi bilo potrebno posebno odločbo za priznanje stalnega prebivališča za nazaj izdati vsakomur, ki je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, ampak je potrebno izpolnjevati z zakonom predpisane pogoje, kot jih določa ZUSDDD. Sodišče nadalje ugotavlja, da del tožbenih navedb, ki se nanaša na vprašanje, ali je tožnik 13. 2. 1992 sam odjavil stalno prebivališče ali pa se to ni zgodilo po njegovi volji, ni predmet tega postopka. Niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ se s tem vprašanjem pri izdaji izpodbijanih odločb nista ukvarjala, temveč je bil to predmet postopka, ko je tožnik izpodbijal odločitev o zavrnitvi zahteve za izdajo posebne odločbe, ki je bila vložena na podlagi tretjega odstavka 1. člena ZUSDDD. V tisti zadevi je šlo za drug postopek, tožnik pa v tožbi le ponovno navaja tožbene navedbe, ki jih je zapisal v tožbi zoper odločbo o zavrnitvi zahteve za izdajo posebne odločbe. Tisti tožbi je Upravno sodišče RS ugodilo in je s sodbo št. I U 828/2014-12 z dne 4. 2. 2015 odločbo z dne 13. 2. 2014 odpravilo in vrnilo zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V obravnavani zadevi pa ne gre za odločanje o zahtevi za izdajo posebne odločbe, temveč o zahtevi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

10. Večji del tožbenih navedb se nanaša opis kronologije slovenske zakonodaje, ki je urejala status oseb, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, kjer tožnik zgolj na splošno navaja, kako se je v Sloveniji reševala ta problematika. Tudi te navedbe niso neposredno povezane z izdajo izpodbijane odločbe.

11. Neutemeljena pa je tožbena navedba o tem, da pojem dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, kot je opredeljen v Zakonu o spremembah in dopolnitvah ZUSDDD (ZUSDDD-B) še vedno ne zagotavlja pravic iz EKČP. Tožnik pri tem navaja domnevno neupoštevanje določb 14. in 8. člena EKČP, pri čemer pa konkretno ne navaja, zakaj naj bi bil ZUSDDD-B v nasprotju z navedenimi določili EKČP. V 8. členu EKČP je določeno, da ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja in da se javna oblast ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti in ekonomske blaginje države, zato da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. 14. člen EKČP pa določa, da je uživanje pravic in svoboščin, določenih s to konvencijo, zagotovljeno vsem ljudem brez razlikovanja glede na spol, raso, barvo kože, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodnost ali socialni izvor, pripadnost narodni manjšini, lastnino, rojstvo ali kakšne druge okoliščine. Tožnik ne navede, zakaj bi bil ZUSDDD-B v nasprotju z navedenima določiloma, sodišče pa samo tudi ni našlo nobenega nasprotja. S tem v zvezi ne drži tožbena navedba, da prvostopenjski organ ni pojasnil, na kakšen način naj bi se tožnik ne poskušal vrniti v Republiko Slovenijo. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe je razvidno, da je prvostopenjski organ pojasnil, da so tista ravnanja, ki kažejo na to, da se je oseba poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, pridobitev vizuma ali poskus pridobitve vizuma, poskušanje ureditve statusa z vložitvijo prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje, poskus vstopa v državo, pa je bil vstop zavrnjen, iskanje zaposlitve ali stanovanja in podobno. Prvostopenjski organ je pojasnil, da zgolj obiski Slovenije in ureditev vstopnega vizuma še ne pomeni, da oseba namerava tudi ostati v Republiki Sloveniji in nadaljevati z dejanskim življenjem. Iz navedenega izhaja, da je prvostopenjska odločba v tem delu dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti.

12. Glede tožbenih navedb, da naj sodišče preveri, ali je upravno sodišče pravilno postopalo, pa sodišče pojasnjuje, da upravno sodišče ne more presojati pravilnost neke druge sodbe istega sodišča, ampak je pristojno, da presoja pravilnost upravnih aktov oziroma dejanj drugih državnih organov oziroma tistih subjektov, za katere je z zakonom tako določeno, ne more pa upravno sodišče presojati pravilnosti sodnih odločitev.

13. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.