Jedro

V postopku potrditve evropskega naloga za izvršbo ni več možno zatrjevati, da odgovor na tožbo v pravdnem postopku ni bil obrazložen.

V (našem) pravdnem postopku pred sodišči splošne pristojnosti ni predvidena sodba zaradi izostanka z naroka in je slovenska procesna ureditev ne pozna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelj sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog predlagatelja za izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo za sodbo Okrajnega sodišča v Šentjurju z dne 13. 6. 2008, opr. št. P 44/2005. Ugotovilo je, da zahtevek ni nesporen po tč. b I. odst. 3. čl. Uredbe Evropskega parlamenta in sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. 4. 2004 o uvedbi Evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (v nadaljevanju: Uredba), saj ni mogoče zatrjevati, da dolžnik oz. toženec med sodnim postopkom ni nikoli ugovarjal zahtevku v skladu z ustreznimi nacionalnimi postopkovnimi pravili. Toženec je vložil pravočasen odgovor na tožbo, v katerem je nasprotoval zahtevku za plačilo denarnega zneska, pri čemer je sodišče tudi upoštevalo njegov odgovor, saj ni bila izdana zamudna sodba. Po zaključku sodišča prve stopnje tudi neopravičen izostanek toženca z glavne obravnave po v času izdaje sodbe veljavnem Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ni pomenil tihega pripoznanja zahtevka ali dejstev, saj je do zamudne sodbe lahko prišlo le zaradi nevložitve odgovora na tožbo, ne pa tudi ob zamudi kasnejših procesnih dejanj, zaradi česar ni podan primer iz tč. c I. odst. 3. čl. Uredbe.

Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo predlagatelj po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. čl. ZPP v zv. s I. odst. 366. čl. ZPP in s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da toženec med sodnim postopkom ni ugovarjal zahtevku predlagatelja skladno s postopkovnimi pravili države članice, zaradi česar je izpolnjen pogoj iz tč. b I. odst. 3. čl. Uredbe. Nadalje navaja, da tožena stranka ni pristopila na narok, da na naroku ni nasprotovala navedbam tožeče stranke oz. njenemu zaslišanju in da je prvostopno sodišče nato v smislu 262. čl. ZPP v zvezi z 8. čl. ZPP opravilo oceno dejstva, da tožena stranka ni prišla na zaslišanje. V konkretnem primeru je sodišče sledilo navedbam tožeče stranke in v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Šlo je za tiho pripoznavo, kar sicer izhaja iz namena 262. čl. ZPP. Zaradi navedenega je stališče predlagatelja, da bi moralo prvostopno sodišče ugotoviti, da je izpolnjen pogoj iz tč. c I. odst. 3. čl. Uredbe.

Pritožba ni utemeljena.

Predlagatelj v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP v zv. s I. odst. 366. čl. ZPP in s 15. čl. ZIZ, ker naj ne bi bila opravljena presoja 8., 212., 262., 278., 284. in 286. čl. ZPP v smislu utemeljenosti njegovega predloga. Prav tako neutemeljeno očita, da ima izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga ne more preizkusiti in da v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sklep sodišča prve stopnje je bilo možno preizkusiti in ima razloge o odločilnih dejstvih. Ali je v postopku potrditve evropskega naloga za izvršbo sploh možno zatrjevati toženčevo neobrazloženost odgovora na tožbo in presojati prej povzete člene ZPP, je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, na katerega bo sodišče druge stopnje odgovorilo v nadaljevanju. Neutemeljenost pritožbe se nanaša tudi na navedbe o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. čl. II. odst. 339. čl. ZPP v zv. s I. odst. 366. čl. ZPP in s 15. čl. ZIZ, ker naj bi bilo nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov, in med samimi temi listinami oz. zapisniki. Tudi te pritožbene navedbe se nanašajo na obrazloženost toženčevega odgovora na tožbo v smislu 278. čl. ZPP, kar je ponovno vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

Nikakor ne drži pritožbeni očitek, da predlagatelju ni bila dana možnost vsebinskega obravnavanja pred sodiščem in da naj bi bila zaradi tega podana kršitev 8. tč. II. odst. 339. čl. ZPP v zv. s I. odst. 366. čl. ZPP in s 15. čl. ZIZ, kršitev 14., 22., 23. in 25. čl. Ustave RS ter 6., 13. in 14. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Predlagatelj je imel možnost vsebinskega obravnavanja pred sodiščem prve in sedaj druge stopnje, vendar to ne pomeni, da bi sodišče prve stopnje potrdilo evropski nalog za izvršbo brez presoje formalnih pogojev iz Uredbe.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu uporabilo pravilno materialnopravno podlago. To je Uredba in glede na pritožbene navedbe predlagatelja ni sporno: (-) da je bila zahteva za izdajo evropskega naloga za izvršbo vložena v skladu z nacionalno zakonodajo in pri pristojnem sodišču oz. sodišču, pred katerim je bil začet postopek, (-) da je bila zahteva vložena za izvršljivo sodbo, ki jo je sodišče izdalo dne 13. 6. 2008, kar je bilo po začetku veljavnosti Uredbe ter (-) da gre za civilno zadevo in da gre pri zahtevku za plačilo določenega denarnega zneska, ki je zapadel v plačilo. Prav tako ni sporno, da te ugotovitve sodišča prve stopnje pomenijo skladnost z zahtevami Uredbe iz 2., 4. in 26. člena, čemur pritrjuje predlagatelj v pritožbi, ko navaja, da je prvostopno sodišče zavzelo stališče, da so v konkretnem primeru podani vsi pogoji za izdajo predlaganega evropskega naloga za izvršbo, razen pogoj iz 3. čl. Uredbe – da je zahtevek nesporen.

Stališču sodišča prve stopnje o neizpolnitvi pogoja iz 3. čl. Uredbe predlagatelj obrazloženo nasprotuje v pritožbi in meni, da sta v tem primeru izpolnjena pogoja po tč. b in c I. odst. 3. čl. Uredbe. Glede na to je pritožbeno sporno, ali se zahtevek, ki je bil predlagatelju priznan s pravnomočno in izvršljivo sodbo Okrajnega sodišča v Šentjurju z dne 13. 6. 2008, opr. št. P 44/2005, šteje za nespornega: (-) ker mu dolžnik med sodnim postopkom ni nikoli ugovarjal skladno z ustreznimi postopkovnimi pravili na podlagi zakonodaje države članice izvora (tč. b I. odst. 3. čl. Uredbe) ali (-) ker dolžnik ni bil navzoč ali zastopan na obravnavi sodišča glede navedenega zahtevka po tem, ko je na začetku ugovarjal zahtevku med sodnim postopkom, če tako ravnanje pomeni tiho pripoznanje zahtevka ali dejstev, ki jih je navedel upnik v skladu z zakonodajo države članice izvora (tč. c I. odst. 3. čl. Uredbe). Samo tedaj, če se izkaže zahtevek za nespornega, ga je možno v skladu z Uredbo potrditi kot evropski nalog za izvršbo.

Predlagatelj neutemeljeno navaja, da je med strankama nesporno obstajala obveznost, saj že v naslednjem stavku pritožbe doda, da je toženec na začetku postopka uveljavljal, da naj bi bila ta terjatev delno poravnana. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in priložene sodbe Okrajnega sodišča v Šentjurju (priloga ...), je toženec v odgovoru na tožbo uveljavljal (delno) poplačilo dolga v znesku 300.000,00 SIT na način, da je tožniku izročil svoj osebni avtomobil. Za preostali del izpolnitve, tega predlagatelj v pritožbi ne povzema, je toženec v odgovoru na tožbo uveljavljal izdelavo ograje v vrednosti 1,400.000,00 SIT in zatrjeval, da jo je onemogočil sam tožnik. Po povzetih navedbah toženca v odgovoru na tožbo ne drži pritožbena navedba predlagatelja, da toženec ni nikoli ugovarjal obstoju ali višini njegove terjatve v znesku 1.700.000,00 SIT, sedaj 7.093,97 EUR. Ali je toženec obrazloženo odgovoril na tožbo po dol. 278. čl. ZPP, ali je bilo njegovo nasprotovanje v nasprotju z 212. čl. ZPP, ali to predstavlja kršitev postopkovnih pravil, ali je pomanjkanje dokaznih predlogov in ustreznih navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo predstavljalo pomanjkljivost v smislu 284 in 286 čl. ZPP, kot navaja predlagatelj v pritožbi in smiselno, da bi moralo sodišče prve stopnje izdati zamudno sodbo, ni možno (več) presojati v postopku potrditve evropskega naloga za izvršbo. Predlagatelj je bil v pravdnem postopku seznanjen z odgovorom toženca na tožbo in v pritožbi sam navaja, da je vložil pripravljalno vlogo z dne 23. 9. 2005. Če je menil, da je bil odgovor na tožbo neobrazložen, bi lahko že takrat zahteval oz. predlagal izdajo zamudne sodbe. Tega očitno ni storil in pravdno sodišče je presojalo vse trditve in dokaze strank ter izdalo meritorno sodbo. Glede na to v postopku potrditve evropskega naloga za izvršbo ni možno več zatrjevati, da odgovor na tožbo v pravdnem postopku ni bil obrazložen. Predlagatelj ob tem v pritožbi neutemeljeno navaja, da ni imel interesa, da se pritoži zoper sodbo, s katero mu je bilo v celoti ugodeno. Zato neutemeljeno izpodbija materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da ni izpolnjen pogoj po tč. b I. odst. 3. čl. Uredbe.

Tudi glede preostalega pogoja iz tč. c I. odst. 3. čl. Uredbe je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni izpolnjen. Pravilno je pojasnilo, da neopravičen izostanek toženca z glavne obravnave po času izdaje sodbe veljavnem ZPP ni pomenil tihega pripoznanja zahtevka ali dejstev, saj je do zamudne sodbe lahko prišlo le zaradi neodgovora na tožbo, ne pa tudi ob zamudi kasnejših procesnih dejanj. Predlagatelj se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na 8. in 262. čl. ZPP, da je prvostopno sodišče opravilo oceno dejstva, da tožena stranka ni prišla na zaslišanje in da je sodišče sledilo njegovim navedbam ter v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, da je šlo za tiho pripoznavo, kar naj bi izhajalo iz namena 262. čl. ZPP. Na podlagi II. odst. 262. člena ZPP sodišče presodi glede na vse okoliščine, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje ali da ni hotela izpovedati. Te določbe ni dopustno interpretirati kot dokazno pravilo, da sodišče vzame za resnično izpovedbo nasprotne stranke, pač pa kot napotilo na prosto dokazno oceno. Je sicer dejansko močan indic, na podlagi katerega sme sodišče, upoštevaje vse okoliščine, sklepati, da niso resnične trditve stranke, ki je izostala od naroka, ampak da so resnične trditve nasprotnika (J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, Založba Ur. l. RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 525). Vendar to ne pomeni tihega pripoznanja zahtevka ali dejstev, ki jih je navedel upnik, po tč. c I. odst. 3. čl. Uredbe.

Pripoznava zahtevka mora biti po našem pravu izrecna, da izda sodišče sodbo na podlagi pripoznave (316. čl. ZPP). V vmesnem obdobju od uveljavitve novele ZPP-D do razveljavitve II. odst. 282. čl. ZPP z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-164/09-13 z dne 4. 2. 2010 je slovensko pravo sicer poznalo sodbo na podlagi izostanka z naroka, kljub vloženemu odgovoru na tožbo. Vendar predlagatelj te sodbe v pritožbi ne zatrjuje in tudi sicer ni podana. Tudi literatura potrjuje, da v (našem) pravdnem postopku pred sodišči splošne pristojnosti ni predvidena sodba zaradi izostanka z naroka (V. Rijavec, Izvršilni naslovi, ki se lahko potrdijo kot EIN, Pravnik št. 4/5, 2007, str. 162; Š. Štebal, Evropski izvršilni nalog, Pravna praksa št. 21, str. 13) in je slovenska procesna ureditev ne pozna (A. Ekart, Potrdilo o evropskem izvršilnem nalogu in novela ZIZ-C, Pravna praksa št. 11, str. 13). Pozna jo nemško pravo (A. Ekart, isto tam). Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da predlagatelj ni izpolnil pogoja po 3. čl. Uredbe, da bi se zahtevek štel za nespornega.

Taka interpretacija pogojev nikakor ni pretirano stroga in ne pomeni privilegiranja dolžnika, kot v pritožbi neutemeljeno navaja predlagatelj. Potrditev evropskega naloga za izvršbo ni možna za vsak pravnomočno priznani zahtevek, temveč le za nespornega in ob izpolnitvi v Uredbi določenih pogojev. Predlagatelju še vedno ostaja postopek priznanja odločbe slovenskega sodišča po drugih pravnih aktih, tudi Evropske unije, za katerega neutemeljeno navaja, da je dolgotrajen in povezan z nesorazmernimi stroški. Iz literature izhaja, da je treba izpeljati poseben – sicer poenostavljen in hiter samostojni postopek priznanja izvršljivosti (A. Galič, Evropski izvršilni naslov, Civilnopravna sodniška šola Čatež od 21. do 23. januarja 2008). Pritožbeno uveljavljani razlogi tako niso podani.

V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s I. odst. 366. čl. ZPP in s 15. čl. ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ zavrnilo pritožbo predlagatelja kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelj sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za postopek potrditve evropskega naloga za izvršbo (V. odst. 38. čl. ZIZ) in ker s pritožbo ni uspel (I. odst. 165. čl. ZPP v zv. s I. odst. 154. čl. ZPP in s 15. čl. ZIZ).