Jedro

V skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, ki se v zadevah BPP subsidiarno uporablja, mora organ zavreči prošnjo za dodelitev BPP, če pri njenem preizkusu ugotovi, da je o stvari že bilo pravnomočno odločeno ter da je bila izdana zavrnilna odločba, dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahteva, pa se ni spremenilo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v A. zavrglo prošnjo prosilca z dne 16.9. 2014 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za sestavo in vložitev odškodninskega predloga v zvezi s škodnim dogodkom z dne 18. 6. 2010. V obrazložitvi poudarja, da je Okrožno sodišče v A. prejelo prošnjo prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev odškodninskega predloga v zvezi s škodnim dogodkom, ki se mu je zgodil dne 18. 6. 2010. V njem pojasnjuje, da je bil na prestajanju kazni v Zavodu za prestajanje kazni B., kjer ga je dne 18. 6. 2010 poškodoval soobsojenec C.C. Odgovornost za ta dogodek pripisuje paznikom in pravosodnemu policistu.

Pristojni organ za BPP je pri preverjanju utemeljenosti tožnikove prošnje ugotovil, da je bila z odločbo Bpp 1733/2010 z dne 19. 7. 2013, ki je postala pravnomočna 17. 9. 2013, zavrnjena prošnja prosilca za dodelitev BPP za sestavo in vložitev odškodninskega predloga v zvezi s škodnim dogodkom z dne 18. 6. 2010. Pri tem organ za BPP ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za zahtevek, kjer se dejansko stanje in pravna podlaga, na podlagi katere je bila prosilčeva prošnja v isti zadevi že pravnomočno zavrnjena, ni spremenila. Pojasnjuje, da je bila prosilcu z omenjeno odločbo prošnja zavrnjena v skladu s 24. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ker niso bili podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. Prav tako pa je odškodninska odgovornost že zastarala. Zadevo je zato presodilo za očitno nerazumno in tožnikovo vlogo zavrnilo.

Ker je bila glede na navedeno tožnikova nova prošnja nedovoljena, jo je sodišče v skladu s 1. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP, v zvezi s 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, (v nadaljevanju ZUP) kot nedovoljeno zavrglo.

Tožnik v tožbi navaja, da Okrožno sodišče v A. njegove prošnje za BPP vseskozi zavrača, čeprav meni, da je po zakonu upravičen do njene dodelitve. Meni tudi, da se mu kršijo človekove pravice in temeljne svoboščine iz 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah ter 22. in 23. člena Ustave RS. Meni še, da je grobo kršena njegova pravica do enake obravnave. Opozarja pa tudi na arbitrarno uporabo prava in ocenjuje, da v Sloveniji tako zanj ni več pravne varnosti.

Sodišču zato predlaga, da izpodbijani sklep kot nepravilen in nepošten odpravi ter ga vrne toženi stranki v ponovno obravnavo in odločanje. Meni, da je njegova tožba v celoti utemeljena.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP, ki se v zadevah brezplačne pravne pomoči subsidiarno uporablja, mora organ zavreči vlogo tožnika, če pri njenem preizkusu ugotovi, da je o stvari že bilo pravnomočno odločeno ter da je bila izdana zavrnilna odločba, dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahteva, pa se ni spremenilo. Ob ugotovitvi, da je tožnik že 24. 6. 2010 pri Okrožnem sodišču v A. vložil prošnjo za dodelitev BPP, v zvezi z vložitvijo odškodninske tožbe zoper varnostno službo ZPKZ B. iz razloga, ker ga je dne 18. 6. 2010 fizično in telesno napadel soobsojenec C.C., za kar naj bi bili krivi pazniki in pravosodni policisti, ter da je bila taka prošnja tožnika zavrnjena z odločbo Okrožnega sodišča v A. z dne 19. julija 2013, je pravilna odločitev tožene stranke, ko je ponovno vlogo tožnika zavrgla. Med strankama namreč ni sporno, da je na podlagi prve vloge tožnika že bilo pravnomočno odločeno o identičnem zahtevku, ki se opira na enako pravno podlago in enako dejansko stanje. Zato je v obravnavanem primeru mogoče govoriti o tem, da gre za isto upravno stvar v postopku. Na podlagi tožnikove vloge z dne 16. 9. 2014 bi namreč moral upravni organ ugotavljati izpolnjevanje enakih pogojev, kot jih je ugotavljal v postopku na podlagi zahtevka tožnika z dne 24. 6. 2010 in v zvezi s katerimi je že pravnomočno odločil. Zato je po mnenju sodišča zaključek tožene stranke, da je o isti upravni stvari že tekel postopek, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, pravilen. Posledično je pravilna tudi odločitev tožene stranke, da ponovno prošnjo tožnika z dne 16. 9. 2014, zavrže. Sodišče pri tem še pripominja, da se do navedb, ki niso relevantne za presojo tega upravnega spora, ni dolžno izjasniti.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.