Jedro

Z zatrjevanjem pristranskosti sodišča zaradi neizvedbe dokazov, ki naj bi bili v obsojenčevo korist, v izrednem pravnem sredstvu, obramba ne more uspešno uveljavljati relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP kot posledico kršitve 6. točke 39. člena ZKP, ker je prekludirana.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu, je bil obsojeni Z. J. spoznan za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila denarna kazen v višini 850 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku dveh mesecev. Odločeno je bilo, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter sodno takso v zvezi s postopkoma na prvi in drugi stopnji. Oškodovanka A. C. je bila s premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP napotena na pravdo.

2. Zoper sodbo je zagovornica dne 27. 12. 2010 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Zahtevo je zagovornica dopolnila dne 1. 7. 2011 in je dopolnitvi priložila sodbo v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru I K 19961/2010. 3. Vrhovni državni tožilec je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal, naj se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne, saj kršitve zakona, ki jih navaja, niso podane.

4. Obsojenec in zagovornica se o odgovoru državnega tožilca nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Dopolnitve zahteve za varstvo zakonitosti pa Vrhovno sodišče, ker je bila vložena po preteku trimesečnega roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP, ni moglo upoštevati (tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 293/2009).

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zagovornica z navedbami v zahtevi zatrjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili obsojenčevo pravico do obrambe, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge obsojenca, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov. Navaja, da se sodišči nista jasno opredelili do zavrnjenih dokaznih predlogov, katerih izvedba bi omajala resničnost oškodovankine izpovedbe. Sodišče prve stopnje je predloge za izvedbo dokazov zgolj pavšalno zavrnilo z navedbami, da bi izvedba teh dokazov zavlekla in podaljšala postopek in ne bi v ničemer pripomogla k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, drugostopenjsko sodišče pa se, ko je zavrnilo pritožbo, ni opredelilo do ponovljenih dokazov.

8. Sodišče, ko odloča o dokaznih predlogih stranke, presoja ali je stranka pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza dovolj določno zatrdila (1) pravno-relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, (2) dokazno sredstvo in (3) z navedbo okoliščin utemeljila, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno-relevantnem dejstvu ter da bo dokaz v korist obdolženca. Sodišči prve in druge stopnje sta po navedenih merilih presojali dokazne predloge obsojenčeve zagovornice (stran 3 sodbe sodišča prve stopnje in 2. in 3. stran sodbe sodišča druge stopnje). Presodili sta, da dokazni predlogi, da se postavi izvedenec medicinske stroke, ki naj se opredeli do poškodb oškodovanke, ogled kraja dejanja, pridobitev spisa Vrhovnega državnega tožilstva v Ljubljani št. Ktr/S0139/08 ter pregled kazenskega spisa Kpd 483/2008 niso bili utemeljeni tako, da bi obramba navedla razloge o verjetnosti, da dokazi predstavljajo vir relevantnih dejstev v zvezi z obravnavanim dogodkom in da gre za dokaze, katerih izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Ni se mogoče strinjati z zagovornico, da je obrazložitev v sodbi sodišča prve stopnje le pavšalna, saj je, kot je ugotovilo že sodišče druge stopnje, pri presoji pritožbenih navedb, ki so po vsebini enake, kot navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, sodišče prve stopnje pri vsakem dokazu posebej navedlo jasne in konkretne razloge, zakaj dokaz ni materialnopravno relevanten, to je pomemben za pravilno razsojo zadeve. Tako tudi sodišču druge stopnje ni mogoče očitati, da je kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker se ni opredelilo do dokaznih predlogov. V nasprotju z razlogi sodbe sodišča prve stopnje pa zagovornica zatrjuje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokazov (listin), ki jih je vložil v kazenski spis obsojenec. Sodišče prve stopnje je na strani 3 pojasnilo, da v dokazni sklep ni sprejelo listin, ki jih je obsojenec vložil v kazenski spis (priloga B2 in B23), ker se ne nanašajo na obravnavano zadevo. Sodišče prve stopnje je tako določno pojasnilo, da ta dokaz ne predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z obravnavanim življenjskim dogodkom.

9. Neutemeljeno zagovornica tudi zatrjuje, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršilo določbo 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter 23. člen Ustave RS, ki določata, da ima vsakdo pravico, da o obtožbah zoper njega, odloča neodvisno in nepristransko sodišče. Kot je razumeti ta del zahteve za varstvo zakonitosti, zagovornica zatrjuje, da sodišče ni bilo nepristransko in neodvisno, ker ni izvedlo dokazov, za katere zagovornica meni, da so v obsojenčevo korist. Da sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe, je bilo že pojasnjeno. Sodišče samo presodi, ali je izvedba dokazov, ki jih predlaga stranka, potrebna in utemeljena po že citiranih kriterijih in merilih, ki jih je sprejela sodna praksa (odločba Ustavnega sodišča Up 34/93, sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 502/2007 in druge). Sodišči prve in druge stopnje sta ravnali po navedenih kriterijih, kar je bilo tudi že pojasnjeno. Citirane navedbe je razumeti tudi kot izražanje dvoma v nepristranskost prvostopenjske sodnice, s čimer se smiselno uveljavlja izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP. Uveljavljanje tega razloga pa ni omejeno, saj zakon postavlja zahtevo, da mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve za izločitveni razlog, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Z zatrjevanjem šele v izrednem pravnem sredstvu, da naj bi bilo sodišče oziroma sodnik pristranski, pa zagovornica ne more uspešno uveljavljati relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP kot posledico kršitve 6. točke 39. člena ZKP, ker je prekludirana.

10. Relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka kot posledico kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP zagovornica uveljavlja še z navedbami, da se višje sodišče ni opredelilo do k pritožbi priloženi sodni poravnavi med obsojencem in oškodovanko in do tistih navedb, s katerimi je zagovornica izpodbijala odločitev prvostopenjskega sodišča, da obširna dokumentacija, ki jo je predložil obsojenec v kazenski spis o oškodovanki, ni relevantna za obravnavano kazensko zadevo. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje je drugačen, kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Tako ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, prav tako tudi ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je z njimi seznanilo oziroma jih ni prezrlo. Ni pa dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti ter na navedbe, ki pravno niso relevantne in so očitno neutemeljene (sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 225/2006, I Ips 47/2007, I Ips 22/2009 in druge). V primeru, ko se sodišče druge stopnje ne opredeli do pritožbenih navedb, pa bi se moralo, je lahko podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, ki pa je v postopku za zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevana le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe. Zagovornica v zahtevi le zatrjuje, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do določenih pritožbenih navedb. Ne pojasni pa, v čem je dejstvo, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na gradivo, ki ni v povezavi z obravnavanim življenjskim dogodkom, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje in do sodne poravnave, ki je bila sklenjena po izreku prvostopenjske sodbe v drugi kazenski zadevi (dne 10. 2. 2010 v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru II K 12729/2010), vplivalo na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. Vložnica zahteve tako ni uspela utemeljiti kršitve ki jo nakazuje, zato je zahteva tudi v tem delu neutemeljena.

11. Po navedenem je Vrhovno sodišče zagovorničino zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Odločba o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.