Jedro

Sodišče prve stopnje pri odločanju o pravočasnosti tožbe pravilno ni upoštevalo določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij na podlagi katerih v primeru izbrisa družbe iz sodnega registra po 23. čl. in naslednjih ZFPPod in 394. čl. ZGD odgovarjajo družbeniki za obveznosti družbe še eno leto po objavi izbrisa družbe iz registra. Roke za sodno varstvo pravic delavcev določajo delovnopravni predpisi (83. čl. ZTPDR, 105. čl. ZDR) in se pravočasnost vložitve tožbe kot zahteve za sodno varstvo presoja glede na navedene delovnopravne predpise in ne glede na določbe ZFPPod v zvezi z ZGD, katerih namen je določitev skrajnega roka, do katerega družbeniki izbrisane družbe še odgovarjajo za njene obveznosti.

Če pravna oseba med postopkom preneha obstajati (do česar je prišlo tudi v konkretnem primeru), se na podlagi 205. čl. ZPP postopek prekine ter se po 1. odst. 208. čl. ZPP nadaljuje, ko ga pravni nasledniki pravne osebe prevzamejo ali ko jih sodnik povabi, naj to storijo. To pomeni, da bi se postopek v zvezi s tožbo tožnice, nadaljeval s pravnimi nasledniki pravne osebe, ki je bila izbrisana iz sodnega registra. Zato ni pravilno stališče tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje z ozirom na določbo 81. čl. ZPP njeno tožbo zavreči, ko je izvedelo, da je pravna oseba izbrisana.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot prepozno zavrglo tožbo tožnice, ki jo je vložila zoper tožene stranke.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo določbe Zakona o finančnem poslovanju podjetij in Zakona o gospodarskih družbah, iz katerih izhaja, da so družbeniki v primeru izbrisa družbe prevzemniki obveznosti družbe v času enega leta po prenehanju oz. po izbrisu družbe iz sodnega registra. Ker za obveznosti družbe SRC, I. inženirig d.o.o. jamčijo njegovi družbeniki še eno leto po izbrisu iz sodnega registra, je tožnica tožbo zoper SRC, I. inženiring d.o.o. umaknila in vložila novo tožbo zoper družbenike. Ker je bila ta tožba vložena znotraj enoletnega roka po izbrisu družbe SRC, I. inženiring d.o.o. iz sodnega registra, jo je potrebno šteti kot pravočasno. Izpodbijani sklep pa je napačen tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo 6. tč. tožbenega zahtevka, kjer tožnica zahteva povrnitev stroškov pravdnega postopka po sklepu Delovnega sodišča v Mariboru, s katerim je bilo družbi SRC, I. inženiring d.o.o. naloženo plačilo stroškov postopka v znesku 337.365,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.8.2000 do plačila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je tožbo tožnice vsaj preuranjeno zavrnilo.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožnice, vloženo 30.11.2000, kot prepozno, ker je bilo tožnici delovno razmerje odpovedano 3.10.1995 in ker je tožnica tožbo, ki jo je vložila 27.10.1995, umaknila. Pri tem se je sklicevalo na določbo 66. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 71/93, ki je bil v veljavi v spornem obdobju), na podlagi katere naj bi se začel postopek pred pristojnim sodiščem v 15 dneh po vročitvi odločbe druge stopnje.

Iz tožničinih tožbenih navedb izhaja, da je direktor družbe SRC M. d.o.o. dne 3.10.1995 sprejel sklep, da se tožnici odpove delovno razmerje. Tožnica je v spis vložila listino z dne 6.10.1995 (A 2), naslovljeno na SRC M. d.o.o., katero bi bilo glede na vsebino opredeliti kot ugovor zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja oz. zoper odpoved delovnega razmerja. Iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi tožničin takratni delodajalec o tem ugovoru odločal (tako tudi tožnica v 1. tč. tožbenega zahtevka predlaga le razveljavitev odločbe družbe SRC, I. inženiring d.o.o. o prenehanju delovnega razmerja z dne 3.10.1995).

1. odst. 83. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS) je določal, da ima delavec, ki ni bil zadovoljen z dokončno odločitvijo pristojnega organa ali če ta ni odločal v 30 dneh od vročitve zahteve oz. ugovora, v nadaljnjih 15 dneh pravico zahtevati varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Ta 15 dnevni rok je predstavljal materialni prekluzivni rok, na katerega je moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti (1. odst. 274. čl. ZPP). 105. čl. ZDR, ki je dal delavcu pravico do sodnega varstva tudi po preteku 15 dnevnega roka iz 1. ods t. 83. čl. ZTPDR, če delodajalec v predpisanem roku ni odločil o zahtevi oz. ugovoru delavca, pa je prekluzivni rok iz 1. odst. 83. čl. ZTPDR spremenil v zastaralnega. 105. čl. ZDR namreč ni opredelil obdobja, v katerem lahko delavec v primeru, da delodajalec ne odloči o njegovem ugovoru, uveljavlja sodno varstvo. Glede na to je ta rok potrebno šteti kot zastaralni rok, zastaralnega roka pa sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti, temveč le na ugovor stranke.

Ker sodišče prve stopnje določb ZTPDR in ZDR ni uporabilo pravilno, saj je rok za vložitev tožbe štelo kot prekluzivni in ne kot zastaralni rok, tožena stranka pa ugovora zastaranja ni podala, je ravnalo napačno, ko je tožbo tožnice kot prepozno zavrglo. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (355. čl. ZPP) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje tožbo tožnice skupaj s prilogami vročiti toženim strankam v odgovor in nato po postopku, kot ga določa ZZP, odločiti o njenem tožbenem zahtevku.

Pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravna stališča v izpodbijanem sklepu in ki bodo pomembna za odločanje v ponovljenem postopku.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnice, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o pravočasnosti tožbe prezrlo določbe Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod, Ur. l. RS, št. 54/99, 110/99) na podlagi katerih v primeru izbrisa družbe iz sodnega registra po 23. čl. in naslednjih ZFPPod in 394. čl. Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/93 - 45/2001) odgovarjajo družbeniki za obveznosti družbe še eno leto po objavi izbrisa družbe iz registra. Roke za sodno varstvo pravic delavcev določajo delovnopravni predpisi (83. čl. ZTPDR, 105. čl. ZDR), kar pomeni, da se pravočasnost vložitve tožbe kot zahteve za sodno varstvo presoja glede na navedene delovnopravne predpise in ne glede na določbe ZFPPod v zvezi z ZGD, katerih namen je določitev skrajnega roka, do katerega družbeniki izbrisane družbe še odgovarjajo za njene obveznosti.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje z ozirom na določbo 81. čl. ZPP njeno tožbo, ki jo je vložila 27.10.1995 zavreči, ko je izvedelo, da je pravna oseba izbrisana. V primeru, da pravna oseba med postopkom preneha obstajati (do česar je prišlo tudi v konkretnem primeru) se na podlagi 205. čl. ZPP postopek prekine. Prekinjeni postopek se z ozirom na 1. odst. 208. čl. ZPP nadaljuje, ko ga pravni nasledniki pravne osebe prevzamejo ali ko jih sodnik povabi, naj to storijo. To pomeni, da bi se postopek v zvezi z tožbo tožnice, vloženo 27.10.1995, nadaljeval s pravnimi nasledniki pravne osebe, ki je bila izbrisana iz sodnega registra. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je potrebno v primeru, če tožnik tožbo umakne, šteti, kot da ni bila vložena, kar sicer izrecno določa 4. odst. 188. čl. ZPP.

Pritožba tožnice pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na zavrženje tožbe v zvezi z vtoževanimi pravdnimi stroški v višini 337.365,00 SIT. Za uveljavljanje denarne terjatve delavca niti ZTPDR niti ZDR nista določila predhodnega postopka pri delodajalcu kot procesne predpostavke za sodno varstvo, prav tako kot tudi ne roka za uveljavitev denarne terjatve. To pomeni, da je za uveljaljanje denarne terjatve veljal splošni 5 letni zastaralni rok (ki ga je določal 371. čl. v spornem obdobju veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 54/89, ki se je uporabljal kot predpis RS), če zakon ni predpisal drugačnega zastaralnega roka za določene terjatve. V zvezi s tem pritožbeno sodišče dodaja, da je tožnica tožbeni zahtevek v delu, ki se je nanašal na plačilo pravdnih stroškov v višini 337.365,00 SIT, v tožbi in pritožbi utemeljevala s sklepom Delovnega sodišča v Mariboru. V primeru, da je tožnica te stroške v sodnem postopku že uveljavljala oz. da je bilo o njih celo že pravnomočno odločeno, bo moralo v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka sodišča prve stopnje upoštevati tudi določbo 3. odst. 189. čl. ZPP oz. 2. odst. 319. čl. ZPP.

Ko bo sodišče prve stopnje izvedlo postopek v smislu zgoraj navedenega in razčistilo vsa sporna vprašanja, naj ponovno odloči o pravočastnosti tožničine tožbe oz. o utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka ter o pravdnih stroških.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.