Jedro

Pri prevedbi plač v javnem sektorju je treba izhajati iz vsebine veljavne pogodbe o zaposlitvi. Prehod v nov plačni sistem ne more spremeniti delovnopravnega položaja javnega uslužbenca. Podlago za prevedbo je predstavljal nominalni znesek osnovne plače in delovnega mesta javnega uslužbenca iz pogodbe o zaposlitvi, ne pa njegovo dejansko delo. Posamezna delovna mesta, ki so določena v kolektivni pogodbi, so bila usklajena na podlagi pogajanj med delodajalcem in socialnimi partnerji, pri čemer je bil predmet pogajanj in dogovorov med njimi tudi uvrščanje posameznih delovnih mest v plačne razrede. Pri določanju vrednosti posameznega delovnega mesta oziroma njegovega izhodiščnega plačnega razreda je bila zato tožena stranka dolžna spoštovati vrednotenje, ki je bilo dogovorjeno v kolektivni pogodbi.

Tožena stranka je v tožničinem primeru pri izpodbijani prevedbi v letu 2008 izhajala iz zadnje pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „komercialist ZT I“, na katerega je bila tožnica formalno razporejena, in glede tega upoštevala višino njene plače. Na tej osnovi je določila primerljivo delovno mesto „sodelavec za javna naročila“ ter jo ob upoštevanju pripadajočih napredovanj in odbitka zaradi nižje izobrazbe uvrstila v ustrezen plačni razred. Zato je izpodbijani aneks tožene stranke, s katerim je tožnici določila navedeno delovno mesto in jo uvrstila v ustrezen plačni razred, zakonit.

Izrek

Pritožb a se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je aneks z dne 14. 8. 2008, s katerim se spreminja sklep št. ... z dne 6. 8. 1999 in se tožnici določa delovno mesto ... - Sodelavec za javna naročila, ki je uvrščeno v VII/2. tarifni razred in 30. plačni razred brez napredovanja, nezakonit; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni predložiti v podpis nov aneks k pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto Strokovni sodelavec za javna naročila, ki je uvrščeno v VII/2. tarifni razred in 33. plačni razred ter z dodatnimi 3 plačnimi razredi po Merilih o napredovanju ob prevedbi osnovnih plač javnih uslužbencev tožene stranke z dne 24. 7. 2008, in sicer za čas od 1. 8. 2008 dalje; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od vključno meseca avgusta 2008 dalje do izdaje sodbe plačati razliko med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo prejemala tožnica, če bi bila uvrščena v ustrezen plačni razred, vključno z dodatnimi 3 plačnimi razredi na podlagi napredovanja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega posameznega zneska od 15. dne v mesecu za prejšnji mesec dalje do plačila, ter obračunati in plačati ustrezne davke in prispevke (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je skladno z uspehom v sporu odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, med tem ko je toženi stranki dolžna povrniti stroške postopka v višini 660,87 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da delovno mesto komercialist ZT I ni primerljivo z novim delovnim mestom Sodelavec za javna naročila, na katerega je bila prevedena z izpodbijanim aneksom. Priča A.A. je izpovedala, da je razlika med delovnim mestom Sodelavec za javna naročila in delovnim mestom Strokovni sodelavec za javna naročila glede vsebine nalog zgolj v uporabi tujega (angleškega) jezika. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da je v opisu starega delovnega mesta komercialist ZT I med zahtevanimi funkcionalnimi znanji predvideno tudi aktivno znanje tujega jezika, medtem ko znanje takšnega jezika ni v opisu del in nalog novega delovnega mesta Sodelavec za javna naročila. Na drugi strani je v opisu delovnega mesta Strokovni sodelavec za javna naročila med zahtevanimi funkcionalnimi znanji določena višja raven znanja angleškega jezika brez potrdila, kar je smiselno enako kot aktivno znanje svetovnega jezika. Zato ne vzdržijo izpovedbe prič A.A. in B.B., da bi se lahko delovno mesto Komercialist ZT I lahko prevedlo tako v Sodelavca za javna naročila kot Strokovnega sodelavca za javna naročila. Zmotne so tudi ugotovitve sodišča, da je bilo tožničino znanje angleščine slabo, saj jo je nadrejena delavka A.A. za tri leta ocenila z oceno odlično. Poleg tega je tožnica izvajala javna naročila tako v slovenskem kot angleškem jeziku. Zato se poraja dvom v izpovedbo nadrejene delavke, tem bolj še ob dejstvu, ker ni vedela povedati, da je za delovno mesto Komercialist ZT I predvideno znanje svetovnega jezika. Tožnica je dne 22. 5. 2013 podpisala aneks k pogodbi o zaposlitvi, v letu 2012 je napredovala za 2 plačna razreda in je sedaj uvrščena v 34. plačni razred. Očitno je tožena stranka ugotovila svojo napako pri prevedbi v letu 2008, ki jo je poskušala popraviti z zadnjim aneksom. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Tožnica ni imela v pogodbi o zaposlitvi sklenjenega nobenega aneksa za dodatna dela ali več del in ni opravljala zahtevnejših javnih razpisov v angleškem jeziku. Tudi ni imela doseženega količnika v takšni višini, da bi se njeno delovno mesto po obstoječi pogodbi o zaposlitvi glede na primerljiv znesek plače lahko prevedlo v višji plačni razred kot je 30. Po določbi 3. odstavka 16. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe) lahko javni uslužbenec napreduje vsaka 3 leta za 1 ali 2 plačna razreda, če izpolnjuje predpisane pogoje. Tožena stranka s predložitvijo aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 5. 2013 ni v ničemer popravila nepravilne prevedbe tožnice, kot se to pritožba zmotno sklicuje. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku, ko je z izvedenimi dokazi dodatno preizkusilo pravilnost postopka prevedbe tožničinega delovnega mesta v ustrezen plačni razred v letu 2008, na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na preostale tožničine pritožbene navedbe še odgovarja: Sodišče prve stopnje je v spornem primeru skladno z Avtentično razlago določbe 49.a člena ZSPJS (Ur. l. RS, št. 35/2011) ugotovilo, da je potrebno pri prevedbi plač v javnem sektorju izhajati iz vsebine veljavne pogodbe o zaposlitvi in da prehod v nov plačni sistem ne more spremeniti delovnopravnega položaja javnega uslužbenca. Podlago za prevedbo je predstavljal nominalni znesek osnovne plače in delovnega mesta javnega uslužbenca iz pogodbe o zaposlitvi, ne pa njegovo dejansko delo. Posamezna delovna mesta, ki so določena v kolektivni pogodbi (Aneks h Kolektivni pogodbi javnega zavoda RTV Slovenija - Ur. l. RS, št. 69/2008), so bila usklajena na podlagi pogajanj med delodajalcem in socialnimi partnerji, pri čemer je bil predmet pogajanj in dogovorov med njimi tudi uvrščanje posameznih delovnih mest v plačne razrede. Pri določanju vrednosti posameznega delovnega mesta oziroma njegovega izhodiščnega plačnega razreda je bila zato tožena stranka dolžna spoštovati vrednotenje, ki je bilo dogovorjeno v kolektivni pogodbi.

Tožena stranka je v tožničinem primeru pri izpodbijani prevedbi v letu 2008 izhajala iz zadnje pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Komercialist ZT I, na katerega je bila tožnica formalno razporejena, in glede tega upoštevala višino njene plače. Na tej osnovi je določila primerljivo delovno mesto Sodelavec za javna naročila ter jo ob upoštevanju pripadajočih napredovanj in odbitka zaradi nižje izobrazbe uvrstila v 32. plačni razred. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku takšno prevedbo tožničinega delovnega mesta in plače dokazno preizkusilo in ugotovilo, da je bila pravilna. Pritožbeno sodišče se z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča v celoti strinja.

Pritožba se zmotno zavzema, da bi morala biti tožnica glede na dejansko delo in zahtevnejša delovna opravila pred prevedbo uvrščena v višji plačni razred in da je za njo primerljivo edino delovno mesto Strokovni sodelavec za javna opravila, ne pa delovno mesto Sodelavec za javna naročila. Sodišče prve stopnje je z izpovedbo tožničine nadrejene delavke vodje komerciale A.A. štelo za dokazano, da je razlika med navedenima delovnima mestoma v tem, da je Sodelavec za javna naročila izvajal dela samo v slovenskem jeziku, medtem ko je Strokovni sodelavec za javna naročila izvajal dela tako v slovenskem kot angleškem jeziku. Strokovni sodelavec za javna naročila namreč izvaja tudi mednarodna javna naročila v primerih, ko je potrebno pripraviti razpisno dokumentacijo v tujem jeziku. Tožnica je izvajala javna naročila samo v slovenskem jeziku. Poleg tega po izpovedbi vodje komerciale sodijo pod delovno mesto Sodelavec za javna naročila zahtevnejše naloge s področja komerciale, ki med funkcionalnimi znanji ne predvideva višje ravni znanja tujega jezika brez potrdila. V nasprotju z navedenim pa so za delovno mesto Strokovnega sodelavca predvidene zahtevnejše naloge s področja komerciale, pri čemer je glede funkcionalnih znanj predpisana višja raven znanja angleškega jezika brez potrdila. To pomeni, da je za obe delovni mesti predvideno izvajanje javnih naročil, razlika med njima pa je v ravni znanja oziroma v uporabi tujega jezika.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča so tako izkazana dejstva za presojo v tožničinem primeru odločilnega pomena. V tej zvezi je vodja službe za organizacijo B.B. še izpovedal, da je tabela primerljivosti delovnih mest služila kot tehnična pomoč vodjem za izvajanje prevedb in da je bilo delovno mesto Strokovni sodelavec za javna naročila na novo določeno zaradi razmejitve zahtevnosti nalog. Po izpovedbi priče se je delovno mesto Komercialist ZT I glede na stopnjo zahtevnosti opravil lahko prevedlo tako v Sodelavca za javna naročila, Strokovnega sodelavca za javna naročila kot v Samostojnega strokovnega sodelavca za javna naročila, ki so vsa uvrščena v tarifni razred VII/2. Tožnica takšne izobrazbe ni imela, saj ima pridobljeno le V. stopnjo izobrazbe. Zato je imela tožena stranka podlago, da jo je ob upoštevanju takratnega delovnega mesta in plače prevedla v primerljivo delovno mesto Sodelavca za javna naročila ter ji ob dejstvu, da je imela ob prevedbi več kot 23 let delovne dobe, skladno z določbo 2. odstavka 14. člena ZSPJS uvrstila v ustrezen plačni razred.

Neutemeljena je pritožba, ki izpodbija verodostojnost izpovedbe nadrejene delavke A.A. glede znanja angleškega jezika tožnice. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je nadrejena delavka lahko v preteklosti v oceni tožničine delovne uspešnosti upoštevala znanje angleščine z najvišjo oceno, vendar to ne more vplivati na presojo njene izpovedbe, da je bilo tožničino znanje takšnega jezika glede na izvajanje mednarodnih javnih naročil slabo, saj je v sporu dokazano, da so takšna naročila izvajali njeni sodelavci, ki so bili usposobljeni za to, ne pa tožnica, ki je izvajala javna naročila samo v slovenskem jeziku. Poleg tega po ugotovitvi pritožbenega sodišča dejstvo, da je bilo za zasedbo delovnega mesta Komercialist ZT I predvideno tudi aktivno znanje svetovnega jezika ni pomembno, saj to dejstvo na pravilnost postopka prevedbe, ko je šlo za določitev tožnici primerljivega delovnega mesta ob izkazanih delih, ki jih je izvajala pred prevedbo, nima bistvenega vpliva. Pritožbena navedba, da je tožena stranka s predložitvijo aneksa k pogodbi o zaposlitvi tožnice z dne 22. 5. 2013 poskušala odpraviti nepravilnost prevedbe delovnega mesta in plačnega razreda za nazaj, pa predstavlja novoto, ki se skladno z določbo 286. člena v zvezi s 337. členom ZPP v pritožbenem postopku ne more več upoštevati.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške: tožnica v zvezi s pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, tožnica iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa za to, ker njen odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).