Jedro

Tožeča stranka lahko od zapadlih in ne plačanih obresti zahteva zamudne obresti od dneva vložitve izvršilnega predloga ali tožbe (procesne obresti), čeprav glavna terjatev, iz katere izvirajo (obračunane) pogodbene ali zamudne obresti, še ni prenehala (in je vtoževana skupaj z obrestmi).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v 1. odstavku izreka glede plačila zamudnih obresti od zneska 24.295,50 SIT od 9.5.1990 do plačila) potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. odstavku izreka svoje odločbe razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 36.231,90 SIT z zamudnimi obrestmi od 9.5.1990 (ko je vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine) dalje do plačila. Tako prisojeni znesek predstavlja plačilo računa v znesku 11.936,40 SIT in obračunanih obresti v znesku 24.295,50 SIT.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila in navedla, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP in sicer glede odločitve o plačilu obresti od obračunanih obresti od vložitve izvršilnega predloga dalje. Navedla je, da sodna praksa takih obresti ne priznava v primeru, ko glavna terjatev, iz katere izvirajo obresti, še ni prenehala. Pri tem se je sklicevala na pravno stališče skupne seje nekdanjega Zveznega sodišča... iz leta 1987. S tem je utemeljevala pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, zaradi katerega je predlagala spremembo napadene sodbe.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odst. 279. člena ZOR od zapadlih, pa ne plačanih obresti ne tečejo zamudne obresti, razen če zakon tako določa. Zakon določa izjemo že v naslednjem odstavku 279. člena, ko predpisuje, da je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (takoimenovane procesne obresti). Pri tem ne predpisuje pogoja, da bi morala glavna terjatev, iz katere izvirajo take obresti, že prenehati (in ne bi bila vtoževana hkrati z obrestmi). Zato sodna praksa v Republiki Sloveniji priznava procesne obresti tudi v primeru, da glavna terjatev, iz katere izvirajo pogodbene ali zamudne obresti, od katerih upnik zahteva procesne obresti, še ni prenehala. Vrhovno sodišče RS pa je že leta 1987 na skupni seji pri takratnem Zveznem sodišču glasovalo proti takrat potem res sprejetemu stališču, na katerega se sklicuje tožena stranka in ki potem v naši sodni praksi končno ni bilo uveljavljeno. Pri tem pa pritožbeno sodišče soglaša tudi z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, da bi tožeča stranka dobila enake obresti tudi v primeru, da do vložitve izvršilnega predloga zapadlih obresti ne bi obračunala in od njih še posebej zahtevala procesnih obresti, ampak bi zahtevala samo obresti od glavnice do plačila (glej zadnji del petega odstavka na 2. strani sodbe prve stopnje).

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo pravilno. Po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP) je prvostopno sodbo preizkusilo še glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, a ni našlo nobene. Zato je na podlagi določbe 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo napadeno sodbo.

Na podlagi določbe 1. odst. 166. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločalo še o stroških pritožbenega postopka. Odločilo je, da mora tožena stranka nositi svoje stroške zato, ker s pritožbo ni uspela (1. odst. 154. člena ZPP), tožeča pa zato, ker stroški za tak odgovor na pritožbo, kakršnega je vložila, za pravdo niso bili potrebni (1. odst. 155. člena ZPP).