Jedro

Ttožnik se z odločbo z dne 16. 12. 2015, kljub temu, da je bila vročitev opravljena po določbi 87. člena ZUP na njegovo formalno prijavljeno stalno prebivališče, ki ga je tožnik navedel v vlogi za uveljavljanje Zoisove štipendije, ni mogel pravočasno seznaniti. Takšne vročitve ni mogoče šteti za veljavno. Namreč tožnik v obdobju od septembra 2015 do 23. 1. 2016 na tem naslovu dejansko ni živel in mu s takšnim načinom vročanja ni bilo omogočeno, da bi se pravočasno z vsebino odločbe seznanil in vložil pritožbo v roku 15 dneh od dneva, ko je bila opravljena fiktivna vročitev, to je 4. 1. 2016. Ker je vročanje ključno dejanje oz. opravilo v upravnem postopku, je vročitev ali fikcija vročitve pogoj, da imajo upravna pisanja dejansko nek pravni učinek vročitve. Glede na navedeno odločbe z dne 16. 12. 2015 vročene po četrtem odstavku 87. člena ZUP z dnem 4. 1. 2016, ni mogoče šteti za veljavno, pač pa vročitev odločbe z dne 23. 1. 2016. Posledično pa to pomeni, da je tožnik pritožbo zoper odločbo z dne 16. 12. 2015, dne 6. 2. 2016 vložil pravočasno in da procesna predpostavka za vrnitev zadeve v prejšnje stanje, ker ni izpolnjen pogoj zamude, ni izpolnjena. Takšen predlog je zato treba zavreči in ne zavrniti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "Odpravi se 3. točka odločbe tožene stranke št. ... z dne 31. 8. 2016 in se predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrže. Tožba se v delu, s katero tožeča stranka uveljavlja odpravo 2. točke odločbe št. ... z dne 16. 12. 2015, se zavrže. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 397,45 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi." Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 107,10 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo 3. točke odločbe št. ... z dne 31. 8. 2016 in 2. točke odločbe št. ... z dne 16. 12. 2015. Obenem je sklenilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo v celoti je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je osnovno vprašanje v tem postopku, ali je tožnik zamudil rok za vložitev pritožbe iz opravičljivih razlogov in ali je pri tem ravnal s potrebno skrbnostjo. Zatrjuje, da je bil aktiven v smeri prejema pošiljke in da njegovo ravnanje ustreza standardu ravnanja z zadostno skrbnostjo. Prvostopenjska sodba se do nekaterih njegovih dejanskih trditev, ki so bile podane v podkrepitev njegove skrbnosti, sploh ni opredelila. Nekatera odločilna dejstva pa niso bila ugotovljena oziroma so bila ugotovljena napačno. Predlaga, da se pritožbeno sodišče ponovno opredeli do ključnega vprašanja in razsodi, da je do zamude roka prišlo brez njegove krivde. Trdi, da vročitev odločbe z dne 16. 12. 2015, ki je bila dne 4. 1. 2016 puščena v hišnem predalčniku njegovega tedanjega stalnega prebivališča, ni bila pravilno opravljena, ob nespornem dejstvu, da se ni nahajal na naslovu stalnega prebivališča, kar je bilo toženi stranki znano, saj je že ob vložitvi vloge za dodelitev Zoisove štipendije navedel in predložil dokazila, da se bo v prvem semestru nahajal v tujini. Toženi stranki je predložil tudi dokazila o prijavi začasnega bivališča v A. v Švici. Vrnil se je 23. 1. 2016 in še istega dne prevzel prepis odločbe. Vročitvi pošiljke se ni izmikal, ampak je aktivno in skrbno postopal v smeri, da bi pošiljko prejel, in ker je bil sam v tujini, je v to vključil tudi svoja starša, ker je vedel, da na naslovu stalnega prebivališča prebiva le 83 let stara babica, ki se je že večkrat izkazala kot nezanesljiva pri sprejemanju pošte. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da se ne more sklicevati na nezanesljivost 83 letne babice, saj je v odvrnitev posledic njene nezanesljivosti tudi ukrepal. Poskrbel je za prepošiljanje poštnih pošiljk na naslov staršev, kar naj bi ne veljalo za upravne in sodne pošiljke. Meni, da je s svojim ravnanjem zadostil standardu, ki je izpostavljen v napadeni sodbi, da bi moral posebej skrbno poskrbeti za pravilen prevzem poštnih pošiljk, saj je ob dejstvu, da je bil sam v tujini, zato pooblastil svoja starša. V januarju je od svojih kolegov izvedel, da odločbe od Javnega sklada RS že prejemajo. Tudi sam je v tem obdobju pričakoval od javnega sklada vročitev dveh odločb, in sicer obravnavano odločbo in odločbo o štipendiji za študijske obiske z dne 24. 12. 2015. Pri preverjanju je njegov oče ugotovil, da se je odločba o štipendiji za študijske obiske, nevročena vrnila Javnemu skladu RS kot pošiljatelju z oznako "preseljen". O vročitvi sporne odločbe pa Javni sklad RS ni razpolagal in je pričakoval, da se bo enako nevročena vrnila tudi ta sporna odločba. Obravnavana odločba se ni vrnila javnemu skladu kot nevročena, pač pa je bila očitno dne 4. 1. 2016 puščena v predalčniku. Tožnik je ni prejel, pač pa je naknadno prejel prepis odločbe. Tožnikov oče je tedaj predlagal, naj se vroči prepis na naslov staršev, kar je vsebinsko šteti, kot sporočilo spremembe naslova za vročanje. Slednje mu je bilo zavrnjeno z obrazložitvijo, da se mora nevročena pošiljka najprej vrniti, pri čemer ga Javni sklad RS ni opozoril, da pritožbeni rok že teče. Utemeljeno in opravičljivo je štel, da začne pritožbeni rok teči šele z vročitvijo prepisa odločbe. Vztraja, da je bil javni sklad že v dneh med 10. in 15. 1. 2016 po tožnikovem očetu zaprošen za izdajo prepisa sporne odločbe. Hkrati uradni zaznamek z dne 12. 4. 2016 in izpoved priče B.B. potrjujeta, da ob posredovanju prepisa odločbe tožniku, tožnik ni bil opozorjen, da rok za pritožbo začne teči od dneva, ko je prvotna odločba vložena v hišni predalčnik. Tožnik je ob vsem navedenem razumljivo predvideval, da pritožbeni rok zanj teče šele od dejanske vročitve dalje. Za zamudo roka je izvedel šele tedaj, ko je prejel odločitev o zavrženju pritožbe. Meni, da je do zapleta prišlo brez njegove krivde, saj je bilo skladu in pošti znano, da se ne nahaja na naslovu, kjer se je vročala sporna odločba, ker je uredil prepošiljanje pošiljk na naslov staršev, kjer so starši poizvedovali o usodi pošiljke, ker je utemeljeno predvideval, da pritožbeni rok teče šele z dejansko vročitvijo in ker je na podlagi postopanja v drugi zadevi pričakoval, da bo postopek vročanja potekal enako. Sodišče je v sodnem postopku odločalo le o utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje, kljub temu pa je tožniku pojasnilo, da bi bilo potrebno njegovo zahtevo za priznanje dodatka zavrniti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja delno nepravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik je s tožbo izpodbijal 3. točko dokončne odločbe toženca št. ... z dne 31. 8. 2016, s katero je zavrnil tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje z obrazložitvijo, da tožnik ni navedel nobenih opravičljivih razlogov za zamudo roka za pritožbo, sicer pa je sam predlog za vrnitev v prejšnje stanje drugače kot prvostopni organ, štel za pravočasnega.

6. Tožnik je s tožbo izpodbijal tudi 2. točko odločbe Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije št. ... z dne 16. 12. 2015, s katero je odločil, da višina Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2015/2016 znaša 152,65 EUR mesečno in se izplačuje mesečno za pretekli mesec. Predlagal je odpravo takšne odločitve in uveljavljal priznanje pravice do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča za študijsko leto 2015/2016. 7. Predmet sodne presoje je torej 3. točka dokončne odločbe toženca z dne 31. 8. 2016 v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje in 2. točka odločbe prvostopnega organa z dne 16. 12. 2015 glede odprave in vsebinskega odločanja o tožnikovi zahtevi za priznanje dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča. 8. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnik dne 17. 2. 2016 pri prvostopnem organu vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamujenega roka za vložitev pritožbe zoper odločbo Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije z dne 16. 12. 2015. 9. Po 103. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) se stranki, ki je iz upravičenih vzrokov zamudila rok ali narok ali kakšno drugo dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, na njen predlog dovoli vrnitev v prejšnje stanje. Stranki, ki ni pravočasno izročila vloge, se na njen predlog dovoli vrnitev v prejšnje stanje tudi tedaj, če je iz nevednosti ali zaradi očitne pomote vlogo pravočasno poslala po pošti, ali jo neposredno izročila nepristojnemu organu. Vrnitev v prejšnje stanje se dovoli tudi v primeru, če je stranka po očitni pomoti zamudila rok, pa je pristojni organ vlogo vendar le prejel vsaj v 3 dneh po izteku roka, če bi stranka zaradi zamude izgubila kakšno pravico. Nadalje je v 104. členu ZUP določeno, da mora stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navesti okoliščine, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja in te okoliščine vsaj verjetno izkazati.

10. Z dokončno odločbo z dne 31. 8. 2016 je tožena stranka predlog za vrnitev v prejšnje stanje štela za pravočasnega, temu pa je sledilo tudi sodišče prve stopnje. Vprašanje pravočasnosti vloženega predloga za vrnitev v prejšnje stanje, torej v sodnem postopku, ni bilo več sporno. Glede na citirano določbo 103. člena ZUP je procesna predpostavka za vrnitev v prejšnje stanje zamuda procesnega roka. Posledično je v obravnavnem primeru potrebno ugotoviti, ali je izpolnjena navedena procesna predpostavka, torej ali je prišlo do zamude procesnega roka, to je roka za vložitev pritožbe.

11. Kot izhaja iz dokumentacije in ugotovitev sodišča prve stopnje in enako tožene stranke, je bila tožniku odločba z dne 16. 12. 2015 vročena po četrtem odstavku 87. člena ZUP. Po tej določbi se v primeru, če se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v prvem odstavku tega člena, to je z osebno vročitvijo naslovniku, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja pisno sporočilo. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15-ih dneh. Na sporočilu in na samem dokumentu vročevalec navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil ter se podpiše. Takšna vročitev se po četrtem odstavku 87. člena ZUP šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem predalčniku naslovnika. Pisno sporočilo iz prejšnjega odstavka vsebuje obvestilo o posledicah takega vročanja.

12. Citirana določba ZUP vzpostavlja fikcijo vročitve za primer, če naslovnik v 15-ih dneh pisanja ne dvigne. Fikcija je v tem, da se vročitev šteje za opravljeno, če pisanje ni dvignjeno v roku. Pomembno pa je tudi, da se kot čas vročitve šteje že trenutek, ko je vročevalec pustil obvestilo. Pri takšnem vročanju velja, da je naslovniku dejansko v veliki meri omogočeno in zagotovljeno, da se s pisanjem pravočasno seznani.

13. Glede na stališče, ki ga je v zvezi s takšnim vročanjem zavzelo Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-279/08-14 z dne 9. 7. 2009 na naslovu uradno prijavljenega stalnega prebivališča, je v vsakem primeru pogoj za takšno vročanje, da naslovnik na naslovu, kjer se poskuša opraviti vročitev, dejansko stanuje. Ni dovolj, da ima formalno registrirano prebivališče oz. da je tam veljavno prijavljen. Vročitev ne bo veljavna, če je nasprotna stranka vedela za dejanski naslov stranke ali za razlog njene odsotnosti, pa tega ni upoštevala.

14. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnik v vlogi za uveljavljanje Zoisove štipendije navedel naslov stalnega prebivališča, navedel pa je tudi naslov začasnega prebivališča v Švici. Da se tožnik v obdobju vročanja sporne odločbe z dnem 16. 12. 2015 ni nahajal na naslovu stalnega prebivališča, je tekom sodnega postopka predložil še najemno pogodbo za opremljeno enoposteljno sobo za čas od 1. 9. 2015 do 31. 1. 2016, potrdilo o prijavi za tuje državljane, dovoljenje za kratkoročno bivanje veljavno za celotno Švico, predložil pa je tudi potrdilo o zahtevi za prepošiljanje poštnih pošiljk na naslov staršev. Poleg tega je tožnik predložil tudi vozovnico o vrnitvi v Slovenijo 23. 1. 2016, to je dne, ko je prevzel prepis odločbe z dne 16. 12. 2015. 15. Vse navedeno dokazuje, da se tožnik z odločbo z dne 16. 12. 2015, kljub temu, da je bila vročitev opravljena po določbi 87. člena na njegovo formalno prijavljeno stalno prebivališče, ki ga je tožnik navedel v vlogi za uveljavljanje Zoisove štipendije, ni mogel pravočasno seznaniti. Takšne vročitve pa tudi ni mogoče šteti za veljavno. Namreč tožnik v obdobju od septembra 2015 do 23. 1. 2016 na tem naslovu dejansko ni živel in mu s takšnim načinom vročanja ni bilo omogočeno, da bi se pravočasno z vsebino odločbe seznanil in vložil pritožbo v roku 15 dneh od dneva, ko je bila opravljena fiktivna vročitev, to je 4. 1. 2016. 16. Ker je vročanje ključno dejanje oz. opravilo v upravnem postopku, je vročitev ali fikcija vročitve pogoj, da imajo upravna pisanja dejansko nek pravni učinek vročitve. Glede na navedeno odločbe z dne 16. 12. 2015 vročene po četrtem odstavku 87. člena ZUP z dnem 4. 1. 2016, ni mogoče šteti za veljavno, pač pa vročitev odločbe z dne 23. 1. 2016. Posledično pa to pomeni, da je tožnik pritožbo zoper odločbo z dne 16. 12. 2015, dne 6. 2. 2016 vložil pravočasno in da procesna predpostavka za vrnitev zadeve v prejšnje stanje, ker ni izpolnjen pogoj zamude, ni izpolnjena. Takšen predlog je posledično potrebno zavreči in ne zavrniti.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločbo tožene stranke št. ... z dne 31. 8. 2016 v 3. točki odpravilo ni odločilo, da se predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrže. Torej enako, čeprav iz drugih razlogov, kot je odločil prvostopni organ s sklepom z dne 18. 3. 2016, ki ga je drugostopni organ z 2. točko izreka odpravil, vendar ta točka v sodnem postopku ni bila izpodbijana. Zaradi neizpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe določene v 63. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) pa je na isti pravni podlagi spremenilo sodbo, tudi v zvezi s tožbo, s katero tožnik uveljavlja odpravo 2. točke odločbe št. ... z dne 16. 12. 2015 in jo je v tem delu skladno s 75. členom kot preuranjeno zavrglo.

18. Tožba je glede na določbo 63. člena ZDSS-1 v socialnem sporu dopustna, če je vložena zato, ker je tožnik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta. Dokončnost upravnega akta je torej procesna predpostavka, ki pa v konkretnem primeru ni izpolnjena. S tožbo je tožnik izpodbijal prvostopno odločbo z dne 16. 12. 2015, zoper katero je bila vložena pritožba, ki je bila s sklepom št. ... z dne 9. 2. 2016 zavržena, zoper ta sklep je tožnik vložil pritožbo, o tej pritožbi pa tožena stranka še ni odločila z dokončnim upravnim aktom.

19. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje, glede na tožbo, navedbe v tožbi in postavljeni tožbeni zahtevek, da se odpravi 2. točka odločbe z dne 16. 12. 2015, zavrnilo tožbeni zahtevek in zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljevalo z vsebinskimi razlogi, čeprav zaradi neizpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe, ni imelo podlage, saj bi takšno tožbo moralo že sodišče prve stopnje zavreči. To pa je skladno z določbo 5. alineje 358. člena ZPP storilo pritožbeno sodišče in v tem delu pritožbo smiselno zavrnilo.

20. O stroških postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 154. in 155. člena ZPP in Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015, v nadaljevanju OT). Tožniku je priznalo 300 točk za tožbo (1.b točka tar. št. 15), 300 točk za pripravljalno vlogo, 300 točk za pristop na narok dne 5. 5. 2017 (3.a točka tar. št. 15), čakanje na narok 50 točk, 150 točk za pristop na drugi narok 22. 8. 2017 (3.b točka tar. št. 15), 120 točk za odsotnost iz pisarne v času potovanja na narok dne 5. 5. 2017 (četrti odstavek 6. člena OT), skupaj torej 1220 točk. Priznalo mu je še materialne stroške v višini 22,20 točk (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj torej 1242,20 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znaša 570,16 EUR. Sodišče je pooblaščenki tožnika priznalo še povrnitev potnih stroškov za kilometrino na relaciji C. - D. in nazaj v višini 81,40 EUR (110 km x 2 x 0,37 EUR), povrnitev stroškov za javni prevoz za pričo na relaciji E. - D. in nazaj v skupnem znesku 15,80 EUR (6. člen v zvezi z 9. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku) ter 61,00 EUR po računu za prevod tujih listin. Ker je pooblaščenka tožnika zavezanka za DDV je sodišče na znesek 651,56 EUR priznalo še 22 % DDV v višini 143,34 EUR, skupno znašajo torej stroški 794,90 EUR. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik v sporu uspel v višini 50 %, saj je uspel le s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, ni pa uspel s tožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo z dne 16. 12. 2015, zaradi česar je v skladu z uspehom v postopku naložilo, da znesek 397,45 EUR tožena stranka povrne tožniku v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

21. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo tudi stroške pritožbe, in sicer za pritožbo 375 točk (četrti odstavek tar. št. 15), 2 % materialnih stroškov v višini 7,50 točke, skupaj 382,50 točk, kar pri vrednosti točke 0,459 EUR znaša 175,56 EUR, skupaj z 22 % DDV-jem v višini 38,62 EUR, znašajo stroški pritožbe 214,20 EUR. Ker je tožnik tudi s pritožbo uspel le delno, in sicer v višini 50 %, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP tožniku priznalo 107,10 EUR in naložilo toženi stranki, da ta znesek tožniku povrne v roku 15 dni, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.