Jedro

Trditve tožene stranke o načinu izračuna stroškov omrežnine so ostale neprerekane, zato jih je sodišče prve stopnje moralo šteti za priznane. Bistvo priznanja je namreč v tem, da mora sodišče priznana dejstva sprejeti za podlago odločbe. Slednja dejstva pa pripeljejo do zaključka, da je tožena stranka postavila utemeljen ugovor izpolnjene obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: - v ugodilnem delu II. točke izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 89405/2016 z dne 9. 9. 2016 tudi v preostalem prvem in tretjem odstavku izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, - v IV. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 358,15 EUR izvršilnih in pravdnih stroškov, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti tudi 223,59 EUR njenih pritožbenih stroškov, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom delni umik vzelo na znanje in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 89405/2016 z dne 9. 9. 2016 v prvem odstavku izreka razveljavilo za dne 21. 9. 2016 na račun glavnice plačanih 331,76 EUR in postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 89405/2016 z dne 9. 9. 2016 je v prvem odstavku izreka zaradi plačila 358,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 38,97 EUR od 15. 5. 2016 dalje do 21. 9. 2016, od zneska 263,59 EUR od 15. 6. 2016 dalje do 21. 9. 2016, od zneska 209,75 EUR od 15. 7. 2016 dalje do 21. 9. 2016, od zneska 178,11 EUR od 15. 8. 2016 dalje do 21. 9. 2016 in od zneska 358,55 EUR od 22. 9. 2016 dalje do plačila ter v tretjem odstavku izreka zaradi plačila 34,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2016 dalje do plačila, pustilo v veljavi (II. točka izreka). V preostalem delu je citirani sklep o izvršbi v prvem in tretjem odstavku izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Nadalje je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 87,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper II. in IV. točko izreka se iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pravočasno pritožuje tožena stranka ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni ugovarjala temelju obveznosti, ampak višini obračunane omrežnine. Na prvi stopnji je trdila, da je poravnala vse obveznosti iz naslova vodarine1 in omrežnine in da tožeči stranki ničesar ne dolguje več. Navajala je, da tožeča stranka napačno obračunava omrežnino in pri delitvi stroškov ne upošteva, da je vodomer DN 100 skupni vodomer za poslovni in industrijski objekt, vodomer DN 20 pa je zgolj odštevalni števec tožene stranke. Ker je tožena stranka 17 % solastnica zgolj poslovnega objekta, na katerega odpade 57,72 % stroškov omrežnine, je njen delež, ki ga je dolžna plačati manjši. Tako bi morala tožeča stranka toženi stranki, glede na njen solastniški delež obračunati zgolj 17 % od 57,72 % celotne omrežnine. Tožena stranka je tožeči stranki plačala celo več kot je bila dolžna, saj je poravnala strošek omrežnine v višini 23 % in ne 17 %. Izračuni tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati med 32,85 % in 38,49 % (tožeča stranka nerazumno obračuna vsak mesec različen odstotek omrežnine), ni pravilen. Za svoje navedbe je predložila tudi dokaze, to je grafični prikaz izpisa (B2) in račun za vodarino in omrežnino za marec 2016 (B3), ki potrjujejo njene navedbe. Tožeča stranka je na te trditve odgovorila, da ima tožena stranka vodomer velikosti DN 100 in vodomer velikosti DN 20 ter da se delež omrežnine obračunana skladno z Delilnikom stroškov.2

6. Tožena stranka je nedvomno jasno nasprotovala višini obračunane omrežnine, navedla kakšen je pravilen način izračuna omrežnine, na podlagi takšnega izračuna pa, da ima vse obveznosti do tožeče stranke poravnane. Ker je tožena stranka zatrjevala, da je delilno razmerje drugačno kot ga vtožuje tožeča stranka in tudi obrazloženo predstavila kakšno je to razmerje, je bilo na tožeči stranki trditveno breme, da utemelji na kakšen način in na kateri podlagi obračunava toženi stranki strošek omrežnine. Slednjega pa po oceni pritožbenega sodišča ni zmogla. Tožeča stranka sploh ni substancirano prerekala ugovoru tožene stranke o načinu izračuna omrežnine, niti o že poravnanih obveznostih. Neprerekano je tako ostalo dejstvo, da je tožena stranka solastnica poslovnega objekta v višini 17 %, da je vodomer DN 100 skupni vodomer za poslovni objekt in industrijski objekt in da na poslovni objekt pripade 57,72 % stroškov omrežnine.

7. Ob tako nesporno ugotovljenem dejanskem stanju (drugi odstavek 214. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP), je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je napačno porazdelilo dokazno breme v zvezi s postavljenim ugovorom izpolnjene obveznosti, saj ga je očitno štelo za prerekanega in posledično nedokazanega. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja ravno nasprotno. Trditve tožene stranke o načinu izračuna stroškov omrežnine so ostale neprerekane, zato jih je sodišče prve stopnje moralo šteti za priznane. Bistvo priznanja pa je v tem, da mora sodišče priznana dejstva sprejeti za podlago odločbe.3 Slednja dejstva pa pripeljejo do zaključka, da je tožena stranka postavila utemeljen ugovor izpolnjene obveznosti. Tožena stranka je namreč trdila, da je račun št. 14283405 poravnala v višini 167,32 EUR, račun št. 14365383 pa v višini 203,62 EUR, čemur tožeča stranka ni oporekala. Nadalje je tožeča stranka umaknila tožbeni zahtevek za del plačane glavnice v višini 331,76 EUR, saj je tožena stranka poravnala račun št. 14425070 v višini 174,00 EUR, račun št. 14484624 pa v višini 157,76 EUR.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je (glede na neprerekana dejstva) višina omrežnine, ki jo je bila dolžna plačati tožena stranka, za mesec april 2016, maj 2016 in junij 2016, znašala 57,40 EUR, za mesec julij 2016 pa 29,68 EUR.4 Račun št. 14283405 z dne 30. 4. 2016 je tako utemeljen v višini 143,63 EUR, račun št. 14365383 z dne 31. 5. 2016 je utemeljen v višini 179,61 EUR, račun št. 14425070 z dne 30. 6. 2016 v višini 162,14 EUR, račun št. 14484624 z dne 31. 7. 2016 pa v višini 147,18 EUR. Ob povedanem je ugotoviti, da je tožena stranka plačala več kot je bila dolžna plačati, zato je potrebno tožbeni zahtevek tožeče stranke, ob pravilni uporabi materialnega prava, zavrniti. Tožena stranka je namreč utemeljila svoj ugovor izpolnjene obveznosti, kar je ima za posledico prenehanje obveznost (270. člen Obligacijskega zakonika).

9. Pritožbi tožene stranke je potrebno ugoditi (sicer iz drugih razlogov kot jih navaja pritožba) in izpodbijano sodbo spremeniti, tako da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne (355. člen ZPP).

10. Ker je pritožba utemeljena že iz zgoraj opisanega razloga, se višje sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni vsebinsko opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. V posledici spremembe sodbe je bilo treba odločiti še o stroških postopka na prvi stopnji (355. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, do povrnitve stroškov ni upravičena. Pritožbeno sodišče je na podlagi priglašenih stroškovnikov tožene stranke, v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1), toženi stranki priznalo: nagrado za sestavo ugovora zoper sklep o izvršbi po tar. št. 27/6 v višini 200 točk, nagrado za sestavo prve pripravljalne vloge po tar. št. 19/1 v višini 200 točk, nagrado za sestavo druge pripravljalne vloge po tar. št. 19/2 v višini 150 točk ter materialne stroške v višini 2 % (11 točk). Toženi stranki ni priznalo priglašene postavke za sestavo dopisa v zvezi z nalogom za plačilo sodne takse, ker ne gre za samostojno nagrado. Iz istega razloga ni priznalo posebej priglašenih stroškov fotokopiranja. Ob upoštevanju, da ena odvetniška točka znaša 0,459 EUR, to nanese 257,50 EUR odvetniških stroškov. Slednje povečano še za 22 % DDV in sodno takso za ugovor zoper sklep o izvršbi v višini 44,00 EUR. Skupno mora torej tožeča stranka toženi povrniti 358,15 EUR stroškov nastalih na prvi stopnji.

12. Zaradi utemeljenosti pritožbe je tožena stranka upravičena tudi do povračila pritožbenih stroškov. Te je višje sodišče odmerilo na 250 točk nagrade za pritožbo, 5 točk materialnih stroškov, oboje z 22% DDV in 78,00 EUR sodne takse. Navedeno skupaj znese 223,59 EUR.

1 Višina stroška vodarine v postopku ni bila sporna in ni bilo sporno, da je tožena stranka ta del obveznosti v celoti poravnala. 2 V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da Delilnik stroškov ni veljavna pravna podlaga (glej 10. točko obrazložitve) in je kot pravno podlago potrebno uporabiti 68. člen Stvarnopravnega zakonika (solastniki krijejo stroške v razmerju z velikostjo idealnih deležev). 3 J. Zobec, Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2006, str. 365. 4 Omrežnina predstavlja vsakomesečni fiksni strošek v višini 584,95 EUR (razen za julij 2016, ko je znašala 302,44 EUR. Na poslovno stavbo odpade 57,72 % delež, na toženo stranko pa 17 % od deleža, ki pripade na poslovno stavbo.