Jedro

Ugotovljena vrednost vzetih predmetov, ki izvirajo iz kaznivega dejanja tatvine predstavljajo protipravno premoženjsko korist, ki jo je sodišče dolžno odvzeti storilcu v kolikor oškodovanec ne priglasi premoženjsko pravnega zahtevka in storilcu ni mogoče vzeti protipravno prilaščenih predmetov.

Izrek

r a z s o d i l o : Pritožbi državnega tožilca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o odvzemu premoženjske koristi spremeni tako, da se obtožencema nerazdelno naloži v plačilo znesek 1.500.000,00 SIT, katerega sta obtoženca dolžna plačati v roku enega leta, v ostalem pa se pritožba državnega tožilca zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po členu 98 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sta obtoženca dolžna plačati stroške pritožbenega postopka določene v povprečnini vsak po

65.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo sta bila obtožena J. J. in S. K. spoznana za kriva kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki I. odst. 212. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ. Izrečeni sta jima bili pogojni obsodbi. Obtoženemu J. J. je bila določena kazen šest mesecev zapora.

Ta kazen je bila združena s kaznijo enega leta in šest mesecev zapora, ki je bila določena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 149/2002 in mu je bila izrečena enotna kazen eno leto in deset mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Obtoženemu S. K. pa je bila določena kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dve leti. Odločeno je bilo tudi, da sta dolžna povrniti stroške kazenskega postopka ter na 50.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper navedeno sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji in odvzemu premoženjske koristi in je predlagal pritožbenemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženemu J. J. določi kazen osem mesecev zapora in ob upoštevanju kazni enega leta in šest mesecev zapora določi enotno kazen dve leti zapora s preizkusno dobo pet let, S. K. pa določi kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, obema obtožencema pa odvzame protipravno pridobljeno premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem v višini 1.500.000,00 SIT.

Višja državna tožilka N. L. R. je v svojem pisnem mnenju predlagala ugoditev pritožbi.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnik ima prav, ko trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje, ko je ugotovilo vrednost vzetih predmetov, ki niso bili vrnjeni in ni bil priglašen premoženjskopravni zahtevek, obtožencema odvzeti s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist. Kazenski zakonik v 95. členu določa, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem. Zato ima pritožnik prav, ko zatrjuje, da so podani zakonski pogoji, da se obtožencema odvzame premoženjska korist (člen 374/II ZKP). Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v odločbi o odvzemu premoženjske koristi spremenilo tako, da je obema obtožencema nerazdelno naložilo v plačilo znesek

1.500.000,00 SIT, kolikor je bila s sodbo sodišča prve stopnje ugotovljena višina protipravno pridobljene premoženjske koristi.

Obtoženca sta ta znesek dolžna plačati nerazdelno v roku enega leta.

Ker ni bilo mogoče ugotoviti, kako je bila korist razdeljena med obtožencema, sta jo dolžna povrniti nerazdelno - to pomeni, da vsak od njiju odgovarja za izpolnitev celotne obveznosti.

Pritožba tožilca v delu, kjer napada kazensko sankcijo ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje pri odločanju o kazenski sankciji upoštevalo tako vrednost vzetih predmetov, kot tudi način storitve dejanja ter dejstvo, da predmeti niso bili vrnjeni in to ocenilo tudi v povezavi z drugimi okoliščinami in dejstvi. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo tako obteževalne kot olajševalne okoliščine in sta zato izrečeni pogojni obsodbi in v njej določeni kazni ustrezni. Ustrezna pa je tudi enotna izrečena kazen obtoženemu J. J. in je zato pritožbeno sodišče, glede na to, da ni našlo kršitev, na katera mora paziti po uradni dolžnosti (člen 383 ZKP), pritožbo tožilca v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na I. odst. 95. člena, 98 člena in III. odst. 92. člena ZKP. Povprečnina je bila odmerjena ob upoštevanju premoženjskih razmer obtoženca v času sojenja na prvi stopnji.