Jedro

Iz določb ZUstS ne izhaja, da je rok za odpravo neustavnosti prekluziven, niti to ne izhaja iz same odločbe Ustavnega sodišča. To pa pomeni, da je razlastitvena upravičenka lahko zahtevala uvedbo razlastitvenega postopka tudi po izteku roka iz 2. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča; pri tem pa ni bila vezana tudi na noben drug predpisan rok, glede česar pa sicer tožeča stranka niti ne zatrjuje nasprotnega.

Ker po predmetnih nepremičninah poteka javni (cestni) promet, je izkazana javna korist kot pogoj za uvedbo postopka razlastitve na predmetni nepremičnini.

Izrek

Tožba se zavrne.

Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Kranj (prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se uvede postopek razlastitve dela zemljišča parc. št. 918 k.o. ..., travnik v približni izmeri 330 m2, vpisanega v vl. št. ..., in dela zemljišča parc. št. 926/1 k.o. ..., dvorišče v približni izmeri 720 m2, vpisanega v vl. št. ... (v 1. točki izreka), da se v zemljiški knjigi zaznamuje začetek razlastitvenega postopka za del zemljišča parc. št. 918 k.o. ..., cesta v izmeri 330 m2 in del zemljišča parc. št. 926/1 k.o. ..., dvorišče v približni izmeri 720 m2 (v 2. točki izreka), da dokler razlastitveni postopek ni pravnomočno končan, ni dopusten promet z nepremičnino ali njeno bistveno spreminjanje, razen prodaje razlastitvenemu upravičencu oz. tretji osebi, če se razlastitveni zavezanec s tem strinja (v 3. točki izreka) in ugotovila, da stroški postopka niso zaznamovani (v 4. točki izreka). Prvostopenjski organ v obrazložitvi navaja, da je Mestna občina A. 2. 7. 2008 v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-335/05-7 z dne 10. 10. 2007 na podlagi 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 92/2005, ZJC-B) vložila zahtevo za razlastitev dela zemljišča parc. št. 918, travnik v približni izmeri 330 m2, ki v naravi predstavlja del kategorizirane javne ceste z oznako JP 688050 ..., in dela zemljišča parc. št. 926/1 k.o. ..., dvorišče v približni izmeri 720 m2, ki v naravi predstavlja del kategorizirane javne ceste z oznako LC 186900 ... Razlastitvena upravičenka je zahtevi priložila naslednjo dokumentacijo: seznam nepremičnin, predlaganih za razlastitev, razlastitveni elaborat z dne 30. 6. 2008, potrdilo o kategorizaciji občinskih cest z dne 9. 4. 2008, izpisek iz zemljiške knjige z dne 9. 4. 2008 in ponudbo za odkup delov predmetnih zemljišč z dne 11. 2. 2008. Upravni organ je v postopku ugotovil, da sta predmetni zemljišči v lasti tožnika. Pridobil pa je tudi načrt parcel geodetskega organa za predmetni zemljišči in potrdilo o namenski rabi zemljišč z dne 9. 6. 2008. Razlastitvena upravičenka pa je na poziv prvostopenjskega organa 16. 7. 2008 predložila dopolnjeni razlastitveni elaborat in odgovor razlastitvenega zavezanca na ponudbo za odkup nepremičnine. V dopolnjenem elaboratu je navedeno, da je z razlastitvijo delov predmetnih zemljišč treba zagotoviti dostop do tam navedenih stanovanjskih objektov. Prvostopenjski organ se v nadaljevanju sklicuje na 1., 2. in 3. odstavek 19. člena ZJC-B; povzema zadnjenavedeno določbo, po kateri se ne glede na določbo 3. odstavka 93. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njej poteka cestni promet. Upravni organ je 22. 7. 2009 izvedel ogled zemljišč, ki sta predmet razlastitve; na ogledu je bilo ugotovljeno, da je na začetku zemljišča s parc. št. 918, ki je predmet razlastite, postavljen prometni znak, ki prepoveduje vožnjo z motornimi vozili in kolesi z motorjem; ker na tem zemljišču ni dovoljen javni promet, javna korist za razlastitev po 3. odstavku 19. člena ZJC-B ni izkazana. Za parcelo št. 926/1 pa je bilo na ogledu ugotovljeno, da po zemljišču poteka javni promet. Razlastitvena upravičenka je na posredovani zapisnik o ogledu odgovorila, da je bila 28. 11. 2005 izdana odločba razlastitvene upravičenke, s katero je bilo med drugim odločeno, da se na javni poti ... v križišču s cesto ... postavi prometni znak o prepovedi prometa za vsa motorna vozila in dopolnilna tabla „dovoljeno za lokalni promet“. Vsa dokumentacija je bila posredovana v odgovor razlastitvenemu zavezancu. V odgovoru je navajal, da odločba Mestne občine A. z dne 28. 11. 2005 v postopku razlastitve nima nobene pravne veljavnosti; razlastitvena upravičenka si je neustavno in nezakonito prilastila pravico, da na zasebni lastnini postavlja prometne znake mimo vsakokratnega lastnika. Upravni organ nadalje navaja, da ugotavlja, da je razlastitvena upravičenka izpolnila pogoje 4. odstavka 19. člena ZJC-B. Upravni organ dalje navaja, da pri vložitvi zahteve razlastitvena upravičenka ni vezana na rok iz 2. odstavka 95. člena ZUreP-1, kajti ta določba se je prenehala uporabljati z dnem uveljavitve Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), kar je določeno v prehodnih in končnih določbah v 103. členu ZPNačrt. V zvezi z ugotovitvijo javne koristi za razlastitev predmetnih nepremičnin prvostopenjski organ navaja, da je ta glede na 3. odstavek 19. člena ZJC-B ugotovljena; na ogledu je bilo glede zemljišča s parc. št. 926/1 ugotovljeno, da po njem poteka cestni promet, glede parcele št. 918 pa je razlastitvena upravičenka v dopisu z dne 4. 8. 2008 pojasnila, da je po njej glede na odločbo z dne 28. 11. 2005 lokalni promet dovoljen, v razlastitvenem elaboratu pa je javna korist za razlastitev te parcele izkazana tudi s sklicevanjem na občinske prostorske akte (PUP) ter Odlok o kategorizaciji občinskih cest in kolesarskih poti v Mestni občini A.. Prvostopenjski organ v obrazložitvi dalje navaja, da je izpolnjen tudi pogoj po 2. odstavku 92. člena ZUreP-1, kajti v razlastitvenem elaboratu je navedeno, da razlastitvena upravičenka na navedenem območju ne razpolaga z drugo primerno nepremičnino, zato je razlastitev za dosego javne koristi nujno potrebna. Javna korist razlastitvenega namena je v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino, saj razlastitvena upravičenka ne razpolaga z drugo nepremičnino, po kateri bi lahko zgradila povsem novo traso javne ceste. Razlastitev delov predmetnih zemljišč je potrebna zaradi zagotovitve dostopa do vsaj 10 stanovanjskih objektov, ki jih organ našteva. Prvostopenjski organ zaključuje, da je razlastitvena upravičenka v zahtevi za razlastitev izkazala vse materialnopravne predpostavke, ki jih določata 19. člen ZJC-B in 92. člen ZUreP-1. Pripombe razlastitvenega zavezanca pa je presodila kot neutemeljene.

Ministrstvo za okolje in prostor (drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 5. 2. 2010 odpravilo 2. točko izreka izpodbijane prvostopenjske odločbe, v preostalem pa pritožbo tožnika zavrnilo. Drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe navaja, da meni, da rok 6 mesecev, določen v odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-335/05-7 z dne 10. 10. 2007 za odpravo ugotovljenega neskladja z ustavo, ni prekluziven. Navedena odločba je ugotovitvena odločba, izdana na podlagi 48. člena Zakona o ustavnem sodišču; v navedeni določbi niso določene posledice prekoračenja postavljenega roka. V zvezi s pritožbenim ugovorom, ki se nanaša na presojo prvostopenjskega organa o nujnosti ter sorazmernosti posega v lastninsko pravico, drugostopenjski organ navaja, da je po njegovi presoji prvostopenjski organ pravilno presodil, da je razlastitev za dosego javne koristi nujno potrebna in pravilno ugotovil, ali obstaja sorazmernost med odvzemom lastninske pravice in razlastitvenim namenom. Ob presoji pravilnosti uporabe materialnega prava pa je drugostopenjski organ ugotovil, da prvostopenjski organ za odločitev iz 2. točke izreka ni imel pravne podlage, kajti po Zakonu o zemljiški knjigi, njenem 112. členu, zemljiškoknjižno sodišče o zaznambi razlastitvenega postopka odloči po uradni dolžnosti, in sicer na podlagi obvestila upravnega organa, ki je izdal odločbo o začetku razlastitvenega postopka, ki mora obvestilu priložiti odločbo o začetku razlastitvenega postopka. Glede na to je 2. točko izreka prvostopenjske odločbe odpravil. Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilne in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev pravil postopka. Dalje navaja, da je izrek odločbe Ustavnega sodišča, ki je Mestni občini A. naložilo, da ugotovljeno neskladje z Ustavo v svojem Odloku o kategorizaciji občinskih cest in kolesarskih poti odpravi v 6 mesecih po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije na enega od treh načinov: da s tožečo stranko sklene pravni posel za pridobitev zemljišč, da v istem 6 mesečnem roku začne postopek razlastitve ali v skladu z zakonom, prav tako v 6 mesečnem roku izpelje postopek za ukinitev javnih cest. Mestna občina A. dolžnostnega ravnanja v treh predpisanih oblikah ni izvedla v predpisanem 6 mesečnem roku. Na ta način je protipravno ter protiustavno kršila zapovedi iz ustavne odločbe. Razlastitvena upravičenka je namreč razlastitveni postopek pričela po izteku 6 mesečnega roka iz ustavne odločbe. Sklicevanje organov na ZUreP-1, češ da se zahteva za razlastitev lahko vloži kadarkoli, je pravno zgrešeno in nedopustno. V koliziji zakonskega predpisa, ZUreP-1 in konkretne ustavne odločbe z dne 10. 10. 2007, zanesljivo velja kot konkretno višji akt odločba Ustavnega sodišča. Razlastitvena upravičenka pa v skladu z navedeno odločbo v 6 mesečnem zapovedanem roku ni storila nič. Njena zahteva za razlastitev dela nepremičnin tožeče stranke z dne 2. 7. 2008 je prepozna, zato bi prvostopenjski organ moral njeno zahtevo zavreči. Poleg tega pa je izpodbijana odločba prvostopenjskega organa nezakonita tudi glede na vsebinsko presojo, ali je podana javna korist, ali je razlastitev nujno potrebna in ali gre za sorazmeren ukrep. O vseh teh vprašanjih se je prvostopenjski organ izrekel nezakonito, nezadostno in na podlagi dejanskega stanja, ki ni bilo pravilno niti popolno ugotovljeno. Tako razlastitvena upravičenka v svojem elaboratu kot oba upravna organa dostop do nekaj stanovanjskih hiš v zasebni lasti, pri čemer ta dostop poteka po nepremičninah tožeče stranke, nekritično in nezakonito povzdigneta v sfero javne koristi, in to z zlorabo Odloka Mestne občine A. o kategorizaciji občinskih cest, ki je krajevno cesto ... in ... razglasil za javni cesti. Pri tem pa vsi zavestno in protipravno prezrejo oz. ignorirajo ter protipravno oz. protiustavno poteptajo citirano ustavno odločbo z dne 10. 10. 2007, po katere 1. točki izreka je občinski Odlok o kategorizaciji občinskih cest v svojem 7. členu, kjer sta kategorizirani navedeni lokalni cesti, v neskladju z Ustavo. Občinski odlok, na katerega se izpodbijani upravni akt sklicuje, je neustaven v delu, kolikor zadeva nepremičnine tožeče stranke, po katerih naj bi potekali lokalni cesti. Neustavnost občinskega odloka v citiranem delu pa že sama po sebi izničuje kakršenkoli pojem javne koristi. Ker ni podana javna korist, ni osnovnega pogoja za razlastitveni postopek, tudi če bi bila zahteva za razjasnitev podana pravočasno. Ob odsotnosti javne koristi je lahko kvečjemu podana zasebna korist tistih stanovalcev privatnih stanovanjskih hiš, ki do svojih nepremičnin dostopajo po nepremičninah tožeče stranke; zasebne koristi oz. interesi posameznih stanovalcev pa niso v ničemer prizadeti, saj jim tožeča stranka vse od trenutka, ko je nepremičnine po denacionalizaciji prejela v last in posest, v ničemer ni onemogočala vsakodnevnega dostopa. V konkretnem primeru gre tako za trčenje dveh zasebnih koristi. Tovrstna zasebna razmerja pa je moč urediti drugače, kot npr. z dogovorom o služnosti, o nujni oz. zasilni poti, vendar vse na relaciji zasebni interes proti zasebni interes, in ne z nezakonitim in vsiljenim pojmom, da je podana javna korist in da jo kot takšno razlastitvena upravičenka tudi izkazuje. Prvostopenjski organ tudi ni preverjal resničnosti navedb Mestne občine A. o iskanju sporazumnih rešitev. Nepremičnina s parc. št. 926/1 k.o. ... je bila vrnjena tožeči stranki v last in posest, v ničemer obremenjena s potjo, saj se poti v denacionalizaciji niso vračale, pot kot lokalna cesta pa je bila z odločbo Ustavnega sodišča z dne 10. 10. 2007 suspendirana. Razlastitvena upravičenka je tožečo stranko zavajala in s prevaro ter enostranskimi dejanji ves čas težila k nezakoniti razlastitvi, prvostopenjski organ pa je upravičenki v tem nezakonito in nekritično sledil. Trditvene navedbe, da je razlastitvena upravičenka ponudila odkup in s tem ugodila ustavni zapovedi po odkupu, so neresnične oz. zavajajoče ter enostranske. Že v postopku cenitve pri dogovorih za odkup je prišlo do razhajanj in nestrinjanj, pri čemer razlastitvena upravičenka ni upoštevala utemeljenih zahtev tožeče stranke in je bila njena ponudba brezprizivna oz. ultimativna. To pa pomeni, da razlastitvena upravičenka v ničemer ni dosegla praga za odkup zemljišč, kot ji je to zapovedalo Ustavno sodišče. Pri iskanju te rešitve je bila Mestna občina A. v svojih pogojih škodna za premoženjske pravice tožeče stranke. Izpodbijana odločba prvostopenjskega organa pa poleg tega tudi nima nobenih vzdržnih, argumentiranih in podkrepljenih razlogov za presojo nujnosti ter za tehtanje sorazmernosti. Pritožbeni upravni organ pa tudi to ključno hibo izpodbijane odločbe odpravlja z nezakonito zaščito prvostopenjskega organa, ko ugotovi, da sta oba pojma, nujnost in sorazmernost v izpodbijanem upravnem aktu v zadostni meri obravnavana, kar pa ni res, saj je izpodbijani upravni akt v tem delu brez tehtnih in preverljivih razlogov, pritožbeno razlogovanje drugostopenjskega organa pa predstavlja nezakonito zaščito prvostopenjskemu organu. Ni nujnosti razlastitvenega ukrepa, če ni javne koristi. Občinski odlok o obeh javnih poteh je neustaven, torej ni javnega interesa, ni javne poti in ni nobene nujnosti, da se izpeljuje in navezuje na javni interes. Oba upravna organa zavestno in protipravno tudi pri razlogovanju nujnosti prezreta, da je občinski odlok za predmetni cesti neustaven, s tem pa odpade pojem javne ceste in zato razlastitvena upravičenka ne more poseči po razlastitvenem postopku zgolj zato, ker je sama protipravno obe cesti kategorizirala za javni, saj kategorija javnosti odpade glede na neustavnost občinskega odloka v spornem delu, kot ga zajema ustavna odločba z dne 10. 10. 2007. Ob ignoriranju ustavne odločbe in ob dejstvu, da je občinski odlok v spornem delu padel, je neustaven, se Mestna občina A. ne more sklicevati na nujnost razlastite, saj do razlastite v ničemer ni upravičena. Tudi sorazmernost je popolnoma odsotna, v izpodbijani odločbi nekritično ocenjena in nepreverjena, zato bi drugostopenjski organ odločbe ne mogel potrditi. Ko se navaja, da je razlastitveni namen vknjižba kategorizirane javne ceste za javno dobro in da je to mogoče le ob pogoju, da je kategorizirana cesta v lasti občine, s čimer naj se zagotovi dostop do stanovanjskih objektov, je ponovno prezrto, da je Odlok o kategorizaciji javnih cest ... in ... neustaven in torej razlastitvena upravičenka ne more uživati razlastitvenega postopka na neustavnih podlagah. Ker obe poti glede na občinski odlok nista več javni cesti oz. je občinski odlok v tem delu neustaven, iz neustavnosti ni moč izpeljati javnega dobra, še najmanj pa na podlagi nezakonitega razlastitvenega postopka. Zatrjevanje, da je pri tehtanju sorazmernosti velikega pomena dejstvo, da sta obe poti že kategorizirani kot javni cesti, je pravno zmotno in zavajajoče s strani upravnih organov obeh stopenj, pa tudi neresnično glede na pravilno pravno in dejansko stanje. Obe javni cesti sta tovrstni status izgubili prav z odločbo Ustavnega sodišča z dne 10. 10. 2007; kakršnakoli izpeljanka iz protiustavnega občinskega odloka v sfero javnega dobra po poti nezakonite razlastitve je pojmovno in pravno nemogoča in nedopustna. Mestna občina A. ne zasleduje zakonitih razlastitvenih namenov. Poleg tega izpodbijana odločba dobesedno izničuje pravnomočne učinke denacionalizacije, uvaja novo in nezakonito nacionalizacijo na škodo ustavnih in premoženjskih pravic tožeče stranke. Pri sicer odsotnem pojmu sorazmernosti pa izpodbijana upravna odločba skupaj z zgrešenim razlogovanjem drugostopenjskega organa v celoti izniči sicer utemeljene pripombe tožeče stranke še iz faze pritožbe, ko je tožeča stranka natančno in verodostojno izkazala in prikazala, kje natančno in na kakšen način razlastitvena upravičenka lahko zgradi in kategorizira nove dovozne poti, bodisi po zemljišču Mestne občine A. ali z razlastitvijo manjših delov zemljišč drugih oseb, ker bi bil razlastitveni učinek manjši, kot z razlastitvijo zemljišč tožeče stranke. Tožeča stranka meni, da so bile njene navedbe v pritožbi utemeljene ter da bi jih drugostopenjski organ moral upoštevati. Upravna organa obeh stopenj pa se tudi nista argumentirano in zakonito opredelila do trditev in dokazov tožeče stranke, ki so povzeti v točkah 1 do 3 na strani 5 odločbe drugostopenjskega organa. Ugotovitve v izpodbijani odločbi, in potrjene z drugostopenjsko odločbo, o tem, da ni druge možnosti kot razlastitev tožeče stranke, so nezakonite in dejansko zmotne, v naravi neobstoječe in pravno nevzdržne in v celoti hibne. Tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Mestna občina A. kot stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Navaja, da s tožnikom – razlastitvenim zavezancem še poskuša doseči dogovor o rešitvi. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo, ki je bila izdana v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-335/05-7 z dne 10. 10. 2007, in v postopku, vodenem na podlagi 19. člena ZJC-B, je odločeno o uvedbi postopka razlastitve delov zemljišč parc. št. 918 (v približni izmeri 330 m2) in parc. št. 926/1 (v približni izmeri 720 m2), obe k.o. ..., v lasti tožnika. Sporno je predvsem, ali je razlastitvena upravičenka mogla zahtevati uvedbo razlastitvenega postopka po preteku šestmesečnega roka iz 2. točke izreka citirane odločbe Ustavnega sodišča, ali je glede na 1. točko izreka citirane odločbe Ustavnega sodišča prvostopenjski organ razlastitveni postopek mogel voditi po določbah 19. člena ZJC-B ter ugotovitev javne koristi opirati tudi na Odlok o kategorizaciji občinskih cest in kolesarskih poti v Mestni občini A., Uradni list RS, št. 3/04 in 42/06 (v nadaljevanju: Odlok) in ali je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je razlastitev za dosego javne koristi nujno potrebna ter v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino.

Sodišče s s tožečo stranko ne strinja, da bi razlastitvena upravičenka ne mogla zahtevati uvedbe razlastitvenega postopka po preteku šestmesečnega roka iz 2. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-335/05-7 z dne 10. 10. 2007. V citirani odločbi je Ustavno sodišče ugotovilo, da sta 7. in 8. člen Odloka v neskladju z Ustavo, kolikor je pod zaporedno številko 108 kategorizirana lokalna cesta z oznako LK 186900 ..., v delu, ki poteka po parc. št. 926/1 k.o. ..., in kolikor je pod zaporedno številko 280 kategorizirana javna pot z oznako JP 688050 ..., v delu, ki poteka po parc. št. 918 k.o. ... (v 1. točki izreka), in razlastitveni upravičenki naložilo, da je dolžna ugotovljeno neskladnost odpraviti v šestih mesecih po objavi te odločbe v Uradnem listu RS, tako da s pobudnikom (tožnikom v tem upravnem sporu) sklene pravni posel za pridobitev zemljišč oziroma v istem roku začne postopek razlastitve ali v skladu z zakonom izpelje postopek za ukinitev javnih cest (v 2. točki izreka). Iz citirane odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da je odločbo izdalo na podlagi 1. odstavka 48. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07- UPB1, ZUstS) kot ugotovitveno ter v skladu z 2. odstavkom tega člena določilo razlastitveni upravičenki, za katere Odlok gre, rok, v katerem mora ugotovljeno neustavnost odpraviti na enega od navedenih možnih načinov (2. odstavek 40. člena ZUstS). Iz določb ZUstS ne izhaja, da je rok za odpravo neustavnosti prekluziven, niti to ne izhaja iz same odločbe Ustavnega sodišča. To pa pomeni, da je razlastitvena upravičenka lahko zahtevala uvedbo razlastitvenega postopka tudi po izteku roka iz 2. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča; pri tem pa ni bila vezana tudi na noben drug predpisan rok, glede česar pa sicer tožeča stranka niti ne zatrjuje nasprotnega.

Po 19. členu ZJC-B (Uradni list RS, št. 92/05) se lahko v primeru, če ob uveljavitvi tega zakona obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot pa določa 1. odstavek 3. člena zakona (ZJC), lastninska pravica odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, določenem v tem členu (1. odstavek). Za poseben postopek razlastitve se uporabljajo določbe 92. do 114. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1), kolikor v tem členu niso posamezna vprašanja razlastitve drugače urejena (2. odstavek). Ne glede na določbe 3. odstavka 93. člena ZUreP-1 se šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njej poteka cestni promet v skladu s 1. odstavkom 2. člena zakona (ZJC) (3. odstavek). Ne glede na 98. člen ZUreP-1 je treba zahtevi za razlastitev po tem členu predložiti le seznam nepremičnin, predlaganih za razlastitev, z njihovimi podatki iz zemljiškega katastra oziroma katastra stavb in zemljiške knjige in ponudbo iz 2. odstavka 97. člena ZUreP-1 (4. odstavek). Ne glede na 100. člen ZUreP-1 se postopek razlastitve začne z vložitvijo zahteve iz prejšnjega odstavka, o čemer upravni organ, ki vodi postopek, po uradni dolžnosti obvesti zemljiško knjigo (5. odstavek). Ne glede na določbe 103. člena ZUreP-1 pridobi razlastitveni upravičenec lastninsko pravico na nepremičninah, po katerih poteka obstoječa javna cesta, z dokončnostjo odločbe o razlastitvi in lahko z dokončnostjo odločbe tudi prevzame nepremičnino v posest, če je še nima v posesti (6. odstavek). Dosedanji lastnik nepremičnine, za katero zaradi gradnje javne ceste ni bila plačana odškodnina po takrat veljavnih predpisih oziroma za katero se tedanji lastnik pravici do odškodnine ni odpovedal, lahko po pravnomočnosti odločbe zahteva plačilo odškodnino ali nadomestno nepremičnino (7. odstavek).

Glede na določbo 3. odstavka citiranega 19. člena ZJC-B se šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njih poteka cestni promet v skladu s 1. odstavkom 2. člena ZJC. Cestni promet poteka v skladu s 1. odstavkom 2. člena ZJC, če prometno površino splošnega pomena za cestni promet lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. Prvostopenjski organ je v postopku ugotovil, da po nepremičninah parc. št. 918 in 926/1 potekata obstoječi javni cesti (Pot ... in ...), po katerih poteka cestni promet. Po 2. točki 1. odstavka 14. člena ZJC je javna cesta tista prometna površina, ki jo je pristojni organ v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest razglasil za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in ob pogojih, določenih z zakonom in drugimi predpisi. Da gre v primeru ... in ceste ... za javni cesti, izhaja iz Odloka; med lokalnimi cestami, v katere se po 1. odstavku 2. člena Odloka (tudi) kategorizirajo občinske ceste, je v 7. členu navedena tudi (v podkategoriji mestnih in krajevnih cest, s skrajšano oznako LK) cesta ..., med javnimi potmi (s skrajšano oznako JP), v katere se po 1. odstavku 2. člena Odloka (tudi) kategorizirajo občinske ceste, pa je v 8. členu navedena tudi .... Da bi se prvostopenjski organ pri tem ne mogel sklicevati na Odlok, se sodišče s tožnikom ne strinja. Tudi kolikor je Ustavno sodišče v citirani odločbi z dne 10. 10. 2007 ugotovilo neskladnost z Ustavo Odloka v členih 7 in 8, kolikor kategorizira navedeni lokalno cesto in javno pot v delih, ki potekata po zemljiščih v lasti tožnika, pa Odlok v navedenem obsegu formalno ni prenehal veljati, in to niti po izteku roka iz 2. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča, saj takega pravnega učinka ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča nimajo; navedene določbe Odloka pa s citirano odločbo Ustavnega sodišča tudi niso bile razveljavljene ali odpravljene. Ker Ustavno sodišče v navedeni odločbi tudi ni določilo načina izvršitve odločbe z začasno pravno ureditvijo za čas do izteka roka za odpravo ugotovljene neskladnosti z Ustavo oziroma do odprave ugotovljene neustavnosti, je pravni učinek navedene odločbe Ustavnega sodišča v pravni obvezi Mestne občine A., da ugotovljeno neustavnost odpravi na enega od načinov izvršitve, ki jih je Ustavno sodišče navedlo, ter v tem, da se v konkretnih postopkih neustavne določbe Odloka ne morejo uporabljati v nasprotju z ugotovljeno protiustavnostjo. Za obravnavani primer pa to ne pomeni, da navedenih občinskih cest - lokalne ceste ... in javne poti ... ni mogoče opredeljevati kot prometnih površin, ki jih je pristojni organ v skladu z merili za kategorizacijo razglasil za javno cesto določene kategorije, saj razlog za ugotovitev protiustavnosti Odloka ni ugotovljeno kategoriziranje v nasprotju s predpisanimi merili za kategorizacijo, pač pa potek navedenih občinskih javnih cest v delu po zemljišču, ki ni v lasti Republike Slovenije oziroma občine (1. odstavek 3. člena ZJC), pač pa v lasti tožnika. Iz odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da je Odlok v delu, za katerega je ugotovljeno neskladje z Ustavo, neustaven iz razloga, ker in kolikor kategorizacija zajema prometne površine v zasebni lasti in ne v lasti občine, ki z lastnikom zemljišč ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišč in zoper njega tudi ni bil izveden postopek razlastitve – 8. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča. Z izbiro ugotovitvene odločbe pri ustavnosodnem odločanju (ter ne z odpravo ali razveljavitvijo z Ustavo neskladnih delov Odloka) in z določitvijo možnih načinov izvršitve te odločbe (ne zgolj na normodajni ravni s spremembo Odloka) je Ustavno sodišče Mestni občini A. omogočilo, da ugotovljeno neustavnost Odloka odpravi z delovanjem z akti poslovanja oziroma na upravnopravnem področju, in na ta način doseže pravno stanje, ki bo v skladu z Ustavo. Zato je v izvrševanju navedene odločbe Ustavnega sodišča tudi mogoča uporaba Odloka, vendar tako, da se tožniku ob tem zagotavlja učinkovito varstvo njegovih pravic in pravnih interesov; to pa mu je kot lastniku zemljišč, po katerih v delu potekata z Odlokom kategorizirani občinski cesti, v razlastitvenem postopku zagotovljeno. Glede na povedano tožnik brez podlage zatrjuje, da sta obe občinski javni cesti ta status z odločbo Ustavnega sodišča izgubili ter da razlastitvena upravičenka tega statusa ne more uživati ob sklicevanju na neustavne podlage. Določbe 19. člena ZJC-B so namenjene prav temu, da razlastitveni upravičenec sanira nedopusten poseg na nepremičnine v zasebni lasti, po katerih potekajo obstoječe javne ceste, v posebnem postopku razlastitve (1. odstavek). Če je izpolnjen pogoj po 3. odstavku tega člena, da po obstoječi javni cesti poteka cestni promet, razlastitvenemu upravičencu javne koristi ni treba dokazovati v skladu z določbami 93. člena ZUreP-1. Da po navedenih občinskih cestah - lokalni cesti in javni poti poteka cestni promet, tako kot določa ZJC v 1. odstavku 2. člena, je prvostopenjski organ ugotovil z ogledom na kraju samem; iz zapisnika z dne 22. 7. 2009 izhaja, da je bilo ugotovljeno, da po delu zemljišča s parc. št. 926/1 poteka cestni promet (cesta ...), za del zemljišča s parc. št. 918 pa je bilo ugotovljeno, da je na njem dovoljen lokalni promet (...), glede na prometno ureditev po odločbi Mestne občine A. z dne 28. 11. 2005. Glede na navedeno je po presoji sodišča prvostopenjski organ mogel zaključiti, da je javna korist za razlastitev predmetnih tožnikovih zemljišč kot delov obstoječih javnih cest, po katerih poteka cestni promet tako, kot določa ZJC v 1. odstavku 2. člena, v smislu 3. odstavka 19. člena ZJC-B ugotovljena.

Zaključek, da je razlastitev za dosego javne koristi nujno potrebna ter da je razlastitev v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino, pa je prvostopenjski organ oprl na ugotovitev, s katero je sledil navedbi razlastitvene upravičenke v razlastitvenem elaboratu, da na navedenem območju ne razpolaga z drugimi primernimi nepremičninami, na katerih bi zgradila novo traso javnih cest, ki sta potrebni, ker po njih poteka dostop do vsaj štirih objektov ob Poti ... in šestih objektov ob cesti ..., zaradi česar navedenih javnih cest tudi ne more ukiniti. Drugostopenjski organ pa se je tudi izčrpno in argumentirano opredelil do tožnikovih pritožbenih navedb o možnih rešitvah, ki bi ne terjale predmetne razlastitve – in teh zaključkov drugostopenjskega organa argumentirano ter s konkretnimi protinavedbami tožnik v tožbi tudi ne izpodbija, njegovih pavšalnih ugovorov pa sodišče ne sprejema kot utemeljenih. Ugotovitvi o tem, da je razlastitev za dosego javne koristi nujno potrebna ter da je razlastitev v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino, tožnik nasprotuje tudi z navedbami, da gre za razlastitev v zasebno korist stanovalcev, ki po navedenih javnih cestah dostopajo do svojih nepremičnin ter da navedeni v svojih zasebnih interesih tudi niso bili v ničemer prizadeti, ker jim ni onemogočal dostopa, poleg tega da se zasebna razmerja urejajo z dogovori o služnosti, nujni poti itd.; s takimi ugovori pa tožnik ne more biti uspešen, kajti po že povedanem se sodišče s prvostopenjskim organom strinja, da je javna korist v smislu 3. odstavka 19. člena ZJC-B ugotovljena, ker gre za obstoječi javni cesti, na katerih poteka cestni promet, in da torej ne gre za razlastitev v zasebno korist. Kolikor pa tožnik ugovarja, da organ ni preverjal resničnosti navedb razlastitvene upravičenke o iskanju sporazumnih rešitev s tožnikom, ter navaja, da ponudba razlastitvene upravičenke zanj ni bila sprejemljiva in da razlastitvena upravičenka ni upoštevala njegovih utemeljenih zahtev, tudi s temi navedbami ne more biti uspešen, kajti po določbi 2. odstavka 19. člena ZJC-B je dolžan razlastitveni upravičenec predložiti zgolj ponudbo za odkup nepremičnine, ki jo je v smislu 97. člena ZUreP-1 posredoval razlastitvenemu zavezancu, in z njo izkaže, da ni uspel nepremičnine pridobiti s sklenitvijo pogodbe.

Sodišče pa tudi ne sprejema kot utemeljenih tožbenih navedb, podanih v smeri, da je tožnik v denacionalizaciji dobil vrnjena zemljišča v last in posest, v ničemer obremenjena s potjo ter da se z razlastitvijo izničuje pravnomočne učinke denacionalizacije. Za vodenje posebnega razlastitvenega postopka glede obstoječih javnih cest je po določbah 1. odstavka 19. člena ZJC-B bistveno zgolj, da ob uveljavitvi tega zakona (30. 9. 2005) obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, ter ne države oziroma občine; da bi ta pogoj v obravnavani zadevi ne bil izpolnjen, pa tožnik niti ne zatrjuje.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08-odl. US, 107/09-odl. US, 62/10, ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Stroškovni zahtevek tožnika pa je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar (med drugim) sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.