Jedro

Smrt stranke privede do procesnega nasledstva, ki pa je odvisno od univerzalnega nasledstva po materialnem pravu. Čeprav je dedovanje univerzalno nasledstvo, pa ne pomeni, da preidejo na dediče prav vse sestavine premoženja. Tiste pravice in obveznosti, ki tudi za časa življenja niso prenosljive ali so vezana na življenje zapustnika, se ne morejo dedovati. Pravic iz obveznega zavarovanja v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ZPIZ-2 ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati, z izjemo zapadlih denarnih zneskov, ki niso bili izplačani do smrti uživalke ali uživalca. Po smrti tožeče stranke nihče nima procesnega upravičenja za ta spor, upoštevaje 63. člen ZDSS-1. Zato je sodišče prve stopnje tožbo skladno s petim odstavkom 81. člena ZPP zavrglo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II.Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo.

2.Zoper sklep je pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sklep ne vsebuje bistvenih razlogov, zato se ga ne more preizkusiti. Gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo na podlagi ugotovitve, da je tožeča stranka tekom sodnega spora umrla, zato naj ne bi nihče več imel procesnega upravičenja za njegovo nadaljnje vodenje. Za tako odločitev pa sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, niti odločitve ni ustrezno obrazložilo. Že Ustavno sodišče RS je poudarilo, da je obrazložena sodna odločba bistveni del pravice do poštenega postopka, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave RS. Sodišče ni preverjalo, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za vodenje postopka, kljub smrti tožeče stranke tekom tega sodnega spora. O izpostavljenih vprašanjih sta se v pripravljalnih vlogah obširno izrekli tako tožeča kot tudi tožena stranka. Sodišče je njuna naziranja v celoti prezrlo, zato ni jasno, ali je njune argumente vzelo na znanje ter kako (če sploh) jih je upoštevalo pri sprejemu svoje odločitve. Sklep zato predstavlja arbitrarno sodno odločbo, saj je v bistvenem delu neobrazložen. Glede dedovanja pravic iz obveznega zavarovanja pa pritožnik meni, da bi moralo sodišče, kljub smrti tožeče stranke v času tega sodnega postopka, o tožbenem zahtevku meritorno odločiti. Tožeča stranka je 25. 1. 2023 vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine po dne 1. 1. 2023 umrli upokojenki. Pogoj za nastanek in priznanje pravice do vdovske pokojnine so bili tako izpolnjeni 1. 1. 2023. S pridobitvijo pravice oziroma upravičenja tožeče stranke do vdovske pokojnine pa so mesečno nastajale ter zapadle iz te pravice izhajajoče denarne terjatve. Ker tožeča stranka oziroma sedaj njen dedič v tem postopku meri na izplačilo zgolj že zapadlih terjatev, gre v konkretnem primeru za izjemo, opredeljeno v 4. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2), ki določa, da imajo dediči pravico do dedovanja že zapadlih denarnih zneskov (zapadlih terjatev). Glede sklicevanja tožene stranke na novejšo sodno prakso pa tožeča stranka navaja, da le-to tožena stranka povzema selektivno in zavajajoče, saj sodne odločbe, ki jih omenja tožena stranka temeljijo na bistveno drugačnih dejanskih in pravnih okoliščinah. V obeh omenjenih odločbah je vlagatelj umrl pred zaključkom upravnega postopka oziroma pred izdajo (dokončne) upravne odločbe. V tem primeru je bil postopek utemeljeno ustavljen. V predmetni zadevi pa je upravni organ že pred smrtjo tožeče stranke z dokončno upravno odločbo odločil o uveljavljeni pravici. Taka odločitev pa je bila predmet presoje pred sodiščem. Tožeča stranka namreč v tem postopku uveljavlja ugotovitev, da bi morala tožena stranka že z izpodbijanima odločbama ugoditi zahtevi tožeče stranke za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Glede sklicevanja sodišča na odločbo Ustavnega sodišča RS pa tožeča stranka navaja, da je zavezujoča le v delu, ki predstavlja izrek, ta pa se glasi na skladnost 4. člena ZPIZ-2 z Ustavo RS. V preostalem delu navedena odločba za konkretni primer ni relevantna, saj je Ustavno sodišče RS obravnavalo bistveno drugačno dejansko stanje, prav tako pa gre za odločanje o povsem drugi pravici. Ustavno sodišče RS se je ukvarjalo s problematiko dodatka za pomoč in postrežbo, ne pa z dedovanjem pravic iz naslova vdovske pokojnine. Za to zadevo je ključno, da je bila tožeča stranka imetnica pravice do vdovske pokojnine že ob smrti pokojne zavarovanke, torej od 1. 1. 2023 dalje oziroma najkasneje od vložitve vloge za priznanje te pravice (25. 1. 2023). Odgovornost za dejstvo, da predmetni postopek ni bil zaključen že pred ... 2024, nikakor ni na strani tožeče stranke, ki si je vseskozi prizadevala za čimprejšnjo izvedbo postopka. Dedič tožeče stranke v tem postopku ne zasleduje pridobitve same pravice do vdovske pokojnine kot pravice iz obveznega zavarovanja, za katero tožena stranka navaja, da gre za neodtujljivo osebno pravico, ki je ni mogoče dedovati. Dedič takšnemu stališču pritrjuje in priznanja take pravice tudi ne zasleduje. V primeru uspeha v tem postopku bi dedič pridobil zgolj denarno terjatev - zapadle denarne zneske, ki bi morali biti izplačani že do smrti tožeče stranke. S tem v zvezi se tožeča stranka sklicuje tudi na sodno prakso pritožbenega sodišča v podobnih primerih. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter ugodi tožbenemu zahtevku oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ter 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5.Sodišče ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to v pritožbi neutemeljeno uveljavlja tožeča stranka. Ta kršitev je podana, če ima sodba oziroma sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sklepa nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa, ali če sklep sploh nima razlogov ali v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Odločitev sodišča prve stopnje je jasna. Izrek sklepa je razumljiv, samemu sebi ne nasprotuje, prav tako ima sklep razloge o odločilnih dejstvih. Ti razlogi niso nejasni niti med seboj v nasprotju. Razlogi sklepa tudi zadoščajo standardu zadostne obrazložitve. Sodišče je pojasnilo, zakaj pravice do vdovske pokojnine ni mogoče prenesti na drugega niti podedovati in nadalje, da po smrti tožeče stranke nihče nima procesnega upravičenja za ta spor, upoštevaje 63. člen ZDSS-1. Zato je tožbo skladno s petim odstavkom 81. člena ZPP zavrglo. S tem v zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe o kršitvi 22. člena Ustave RS oziroma da sklep predstavlja arbitrarno sodno odločbo.

6.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je pokojni tožnik dne 18. 10. 2023 vložil tožbo zoper dokončno odločbo toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 18. 9. 2023, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 28. 6. 2023. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Tožnik je med postopkom dne ... 2024 umrl. Njegovi pooblaščenci so ob sklicevanju, da procesno pooblastilo s smrtjo pooblastitelja ne preneha, nadaljevali postopek. Iz pripravljalne vloge z dne 29. 5. 2025 izhaja, da dediči uveljavljajo izplačilo že zapadlih denarnih terjatev.

7.Sposobnost biti stranka je ena od temeljnih predpostavk za dopustnost vložitve tožbe. Od njenega obstoja je odvisna dopustnost zahteve za pravno varstvo. Je okoliščina, ki mora biti podana, da sodišče sploh sme vsebinsko odločati o utemeljenosti zahteve. Sposobnost biti stranka v procesnem pravu tako ustreza pravni sposobnosti materialnega prava.

8.V tem socialnem sporu gre za vprašanje, ali je bil pokojni tožnik od 1. 1. 2023 oziroma od 25. 1. 2023 upravičen do vdovske pokojnine. ZPIZ-2 v prvem odstavku 4. člena določa, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati, z izjemo zapadlih denarnih zneskov, ki niso bili izplačani do smrti uživalke ali uživalca. Omenjena določba je bila predmet presoje pred Ustavnim sodiščem RS, ki z že omenjeno odločbo z dne 12. 5. 2022 ni ugotovilo neskladja te določbe z Ustavo RS. V obrazložitvi navaja, da možnost dedovati zgolj zapadle denarne zneske pravic je v kontekstu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja razumna rešitev. Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ima javnopravno naravo, ta se odraža tako v načinu uveljavljanja pravic iz tega zavarovanja, kot tudi v načinu njihovega financiranja. Namen obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je, da zavarovancem ob uresničitvi socialnih primerov zagotovi materialno varnost. Čeprav so pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja osebne pravice, pa jih njihove druge lastnosti delajo v bistvenem različne in zato neprimerljive s pravico do povračila nepremoženjske škode. Ustavno sodišče RS tudi posebej poudarja, da v primerih odločanja o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, šele konstitutivna (oblikovalna) odločba pristojnega organa ustvari pravico stranke oziroma obveznost zavezanca. Pravico iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ustvari šele oblikovalna odločba zavoda (toženca) oziroma pravnomočna sodba socialnega sodišča. Obveznost toženca, da jo upravičencu zagotovi, pa nastane z njeno izvršljivostjo. Ključno je torej, da obveznost izplačila zapadlih zneskov nastane šele, ko je pravica priznana.

9.V tem primeru pravica v predsodnem postopku ni bila priznana, kar posledično pomeni, da tudi ni zapadlih zneskov, ki bi jih bilo možno podedovati.

10.Odločba Ustavnega sodišča RS je jasna, pri čemer je potrebno upoštevati ne samo izrek, temveč so za odločitev bistveni tudi razlogi omenjene odločbe. Nenazadnje je tudi že Vrhovno sodišče RS v drugi zadevi zavzelo jasno stališče glede procesnega nasledstva ter aktivno procesne legitimacije za uveljavljanje pravic oziroma zapadlih zneskov dedičev. Dopustilo je namreč revizijo glede vprašanja, ali lahko v primeru, ko tožeča stranka umre med sodnim postopkom, v katerem je uveljavljala priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, njen dedič v njenem imenu nadaljuje spor in pridobi procesno nasledstvo ter aktivno procesno legitimacijo, ne glede na značilnost te pravice in dejstvo, da pokojnemu ta pravica še ni bila priznana. Vrhovno sodišče RS pojasnjuje, da smrt stranke privede do procesnega nasledstva, ki pa je odvisno od univerzalnega nasledstva po materialnem pravu. Pri fizičnih osebah pride do nasledstva na podlagi dedne pravice v trenutku smrti zapustnika in dedič vstopi v vsa zapustnikova pravna razmerja, med drugim tudi v procesna. Dedič postane v trenutku smrti tudi stranka v postopku pod pogojem, da se ne bo odpovedal dediščini. Čeprav je dedovanje univerzalno nasledstvo, pa ne pomeni, da preidejo na dediče prav vse sestavine premoženja. Tiste pravice in obveznosti, ki tudi za časa življenja niso prenosljive ali so vezana na življenje zapustnika, se ne morejo dedovati. Pravic iz obveznega zavarovanja v skladu s citirano določbo prvega odstavka 4. člena ZPIZ-2 ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati, z izjemo zapadlih denarnih zneskov, ki niso bili izplačani do smrti uživalke ali uživalca.

11.Omenjeni sodni odločbi se sicer nanašata na pravico do dodatka za pomoč in postrežbo, ne pa na pravico do vdovske pokojnine, kar pa ni bistveno. V obeh primerih gre za pravice iz pokojninskega zavarovanja in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

12.Ker v tej zadevi z odločbo toženca pokojnemu tožniku ni bila priznana pravica do vdovske pokojnine, tudi ni zapadlih zneskov neizplačane pokojnine, ki bi lahko prešli na dediče. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno, upoštevaje določbo petega odstavka 81. člena ZPP ter 63. člena ZDSS-1, tožbo zavrglo.

13.Glede sklicevanja tožeče stranke na starejšo sodno prakso pritožbenega sodišča pa pritožbeno sodišče opozarja na spremembo sodne prakse pritožbenega sodišča, do katere je prišlo po izdaji že omenjene odločbe Ustavnega sodišča RS. Za rešitev zadeve tudi niso bistvene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na trajanje postopka pred sodiščem prve stopnje.

14.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

15.Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

2Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

3Glej VIII Ips 56/2021, Psp 115/2022.

4Glej odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-201/19 z dne 12. 5. 2022.

5Glej Psp 43/2021, Psp 209/2021 idr.

6Ur. l. RS, št. 2/2004.

7Glej VSL I Cp 399/2014 z dne 12. 2. 2014.

8Glej sodbo in sklep VIII Ips 209/2018 z dne 28. 6. 2022.

9Glej Psp 30/2025 z dne 26. 2. 2025, Psp 115/2022 z dne 17. 8. 2022 in Psp 198/2024 z dne 12. 12. 2024.

Zveza:

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 63 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 81, 81/5 Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 4, 4/1 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.