Jedro

V interesu tožnice je, da bo odločitev o ugotovitvi lastninske pravice (na podlagi priposestvovanja kot originarnega načina pridobitve lastninske pravice) učinkovala tudi zoper drugega upnika, ki je njeno izločitveno pravico prerekal. Za to pa mora imeti ta možnost sodelovanja v postopku. S tem je izkazan tožničin pravni interes za ugotovitveno tožbo (tudi) zoper drugega upnika. Tega potrjuje tudi napotitveni sklep stečajnega sodišča. Čeprav je na podlagi tega sklepa tožnica že vložila eno tožbo, ki je bila zavržena, in kljub poteku roka za vložitev tožbe skladno z izrekom tega sklepa, napotitveni sklep ni izgubil veljave. Že sam ZFPPIPP namreč predvideva situacijo, ko upnik zamudi rok za tožbo, s katero uveljavlja prerekano izločitveno pravico v pravdi (četrti odstavek 299. člena ZFPPIPP v zvezi s tretjim odstavkom 310. člena ZFPPIPP), pri čemer ne določa potrebe po izdaji novega napotitvenega sklepa in ne izključuje pasivne legitimacije drugega upnika (drugi odstavek 300. člena ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 310. člena ZFPPIPP).

Izrek

I.Pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se dopusti sprememba tožbe tožeče stranke v 6. pripravljalni vlogi z dne 9. 3. 2023.

II.Pritožbi zoper delno sodbo sodišča prve stopnje se ugodi in se izpodbijana delna sodba razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III.Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1.Tožnica s tožbo, vloženo 22. 6. 2020 zoper obe toženki, zahteva ugotovitev lastninske pravice na poslovnem prostoru v izmeri 139,41 m2 v poslovno stanovanjski stavbi na A. cesti 105 v B. (v nadaljevanju: nepremičnina). Zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine je prva toženka, druga toženka pa je v stečajnem postopku prve toženke prerekala izločitveno pravico, ki jo je prijavila tožnica. Sklep o preizkusu terjatev, s katerim je bila tožnica napotena na pravdo zaradi ugotovitve obstoja izločitvene pravice, je bil objavljen 15. 1. 2013. Tožnica je zamudila rok za vložitev tožbe po napotitvenem sklepu, zato je bila njena tožba na ugotovitev prerekane izločitvene pravice s sklepom sodišča prve stopnje XI Pg 3094/2014 v zvezi s sklepom višjega sodišča I Cpg 636/2015 zavržena. Pozneje je vložila novo tožbo na ugotovitev lastninske pravice, ki se obravnava v tem sporu.

2.Z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje ni dovolilo spremembe tožbe tožnice iz njene 6. pripravljalne vloge z dne 9. 3. 2023. S to vlogo je tožnica razširila tožbeni zahtevek tako, da je poleg dotedanjega tožbenega zahtevka (na ugotovitev lastninske pravice) uveljavljala tudi zahtevek na neveljavnost in izbris vknjiženih hipotek druge toženke. Z delno sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev lastninske pravice zoper drugo toženko in tožnici naložilo povračilo 3.548,40 EUR pravdnih stroškov druge toženke.

3.Zoper sklep in delno sodbo se je pritožila tožnica. Izpodbija ju v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov.

4.Na pritožbo je odgovorila prva toženka.

5.Pritožba je utemeljena.

O pritožbi zoper sklep

6.Tožeča stranka lahko do konca glavne obravnave spremeni tožbo (prvi odstavek 184. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sprememba tožbe je sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (drugi odstavek 184. člena ZPP). Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev; vendar lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Šteje se, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča (prvi odstavek 185. člena ZPP).

7.Tožnica je v svoji šesti pripravljalni vlogi z dne 9. 3. 2023 uveljavljala drug zahtevek poleg obstoječega. Ne gre torej za priviligirano spremembo tožbe z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom, kot se neutemeljeno zavzema tožnica v pritožbi. Gre za drug zahtevek, ki ga je tožnica uveljavljala poleg obstoječega. Druga toženka, na katero se nanaša ta zahtevek, je spremembi tožbe nasprotovala. Glede na določbo prvega odstavka 185. člena ZPP mora sodišče prve stopnje oceniti, ali je kljub nasprotovanju tožene stranke smotrno, da se zaradi dokončne ureditve razmerij med pravdnima strankama dopusti obravnavanje po spremenjeni tožbi. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da sodišče prve stopnje spremembe tožbe ni dovolilo zato, ker je menilo, da sprememba tožbenega zahtevka tožnice ni smotrna, saj tožnica (še) ni zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine in ni aktivno legitimirana za izbrisno tožbo, s katero želi doseči izbris hipotek, druga toženka pa ni pasivno legitimirana za lastninsko tožbo.

8.Kot bo pritožbeno sodišče obrazložilo v nadaljevanju, v okoliščinah konkretnega primera ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da druga toženka ni pasivno legitimirana za tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev lastninske pravice (glej obrazložitev odločitve o pritožbi zoper delno sodbo). Aktivno legitimiran za izbrisno tožbo pa je tisti, katerega stvarna oziroma obligacijska pravica je bila zaradi vknjižbe, katere izbris se zahteva, kršena oziroma oškodovana (prvi odstavek 243. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1). Tožnica v tem postopku zatrjuje, da je na nepremičnini na originaren način (s priposestvovanjem) pridobila lastninsko pravico, torej stvarno pravico, na kateri utemeljuje tudi izbrisno tožbo. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da glede na besedilo prvega odstavka 243. člena ZZK-1 v sodni praksi ni sporno, da je za vložitev izbrisne tožbe poleg osebe, ki je že vknjižena v zemljiški knjigi, aktivno stvarno legitimirana tudi oseba, katere pravica na nepremičnini je prizadeta, čeprav še ni vpisana v zemljiško knjigo (originarni pridobitelji pravice).1 Tožnica po presoji pritožbenega sodišča lahko kumulira ugotovitveno tožbo, s katero zahteva ugotovitev lastninske pravice (na podlagi priposestvovanja) in izbrisno tožbo za izbris hipotek na istih nepremičninah, s čimer nedvomno varuje svoj položaj.2 Njen interes je pridobiti bremen prosto nepremičnino, za kar utemeljeno uveljavlja tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice in hkrati izbrisno tožbo za izbris hipotek na tej isti nepremičnini.

9.Tako se izkaže, da noben od razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo nedopustitev spremembe tožbe, ne drži.

10.Tožnica v pritožbi utemeljeno navaja, da bo morala v primeru nedopustitve spremembe tožbe vložiti novo tožbo z zahtevkom na izbris hipotek zoper drugo toženko, čeprav se vsa relevantna dejstva in dokazi obravnavajo že v predmetnem postopku. Načelo ekonomičnosti postopka zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna rešitev spora.3 Ali je tožnica na originaren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini (in kdaj), je namreč predhodno vprašanje za odločitev o spremenjeni (izbrisni) tožbi, hkrati pa je to tudi tožbeni zahtevek po tožbi. To potrjuje tudi sodba VSL II Cp 972/2018 z dne 21. 11. 2018, na katero se utemeljeno sklicuje tožnica v pritožbi.4 O tem bo torej lahko sodišče prve stopnje v primeru dopustitve spremembe tožbe odločalo hkrati, kar je nedvomno bolj smotrno, kot če bi v novem postopku ravnalo po določbi 13. člena ZPP. Nadaljnja odločitev o spremenjenem tožbenem zahtevku pa je odvisna od tega, ali je druga toženka hipoteke pridobila prisilno in kdaj, kar je tožnica v tem postopku zatrjevala že pred spremembo tožbe. To pomeni, da je v tem primeru že zbrano procesno gradivo, ki omogoča odločitev o novem tožbenem zahtevku (uveljavljenem s sporno spremembo tožbe) in dokončno rešitev spora. Pritožbeno sodišče zato meni, da je predlagana sprememba tožbe, ki je bila vložena pred razpisom prvega naroka za glavno obravnavo, smotrna za dokončno ureditev razmerij med strankami. Dovolitev spremembe je namreč smotrna praktično vselej, kadar se s tem prepreči vlaganje nove tožbe in se tekoča pravda ne obremeni preveč.5

11.Pritožbeno sodišče je zato pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje (I. točka izreka izpodbijane odločbe) ugodilo in sklep spremenilo tako, da se sprememba tožbe dopusti (3. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper delno sodbo

12.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini zoper drugo toženko zavrnilo. Nosilni argument sodišča prve stopnje je, da je za zahtevek na ugotovitev lastninske pravice lahko pasivno legitimiran samo zemljiškoknjižni lastnik.

13.Navedeno stališče načeloma drži, vendar je treba upoštevati posebne okoliščine konkretnega primera, in sicer, da je zemljiškoknjižni lastnik v stečaju ter je tožnica prijavila izločitveno pravico v stečajnem postopku, ki jo je stečajni upravitelj zemljiškoknjižnega lastnika priznal, prerekal pa drug upnik.

14.Višje sodišče pritrjuje pritožbi, da je zmotno stališče prve stopnje, da druga toženka ni pasivno legitimirana v tem postopku. Druga toženka je namreč v stečajnem postopku prerekala izločitveno pravico tožnice na nepremičnini. Po oceni pritožbenega sodišča tožnica v tem postopku uveljavlja isto lastninsko pravico, ki je pravni temelj izločitvene pravice v stečajnem postopku. Ker je to prerekala druga toženka, je tožnica po presoji pritožbenega sodišča ravnala prav, ko je tožbo na ugotovitev lastninske pravice vložila (tudi) zoper drugo toženko, ki je v stečajnem postopku prerekala izločitveno pravico (lastninsko pravico) tožnice.6 Gre za zahtevek, ki je identičen zahtevku za ugotovitev obstoja lastninske pravice (pridobljene na podlagi priposestvovanja) po določbah Stvarnopravnega zakonika (SPZ).7

15.Kot pravilno navaja pritožba, je stečajni upravitelj prve toženke priznal izločitveno pravico tožnice, kar je prva toženka potrdila tudi v svoji pripravljalni vlogi z dne 5. 3. 2024, da vztraja pri priznanju prijavljene izločitvene pravice tožnice na sporni nepremičnini ter posledično ne nasprotuje temu, da se v predmetnem postopku ugotovi, da je tožnica lastnica sporne nepremičnine. Tožnici je tudi predlagala sklenitev sodne poravnave v tem delu. V razmerju med tožnico in prvo toženko torej obstoj lastninske pravice sploh ni sporen, ta pa je sporen v razmerju do druge toženke. Prav ima pritožba, da se predmetni postopek vodi zaradi varovanja pravic druge toženke, ki je v stečajnem postopku nasprotovala (prijavljeni) izločitveni pravici tožnice. Nadaljevanje postopka brez sodelovanja upnika, ki je v stečajnem postopku prijavljeno izločitveno pravico prerekal, bi lahko poseglo v pravice tega upnika. Onemogočena bi mu bila namreč možnost v pravdnem postopku uveljavljati svoje argumente, da izločitvena pravica ne obstaja. Nobenega razloga ni, da bi bili izločitveni upniki, ki so zamudili rok za vložitev tožbe po napotitvenem sklepu stečajnega sodišča (vendar pred prodajo premoženja) obravnavani drugače (ugodnejše) kot tisti, ki so tožbo po napotitvenem sklepu stečajnega sodišča vložili pravočasno. Stališče sodišča prve stopnje pa bi pomenilo, da lahko izločitveni upniki namesto vložitve tožbe zoper upnika, ki je izločitveno pravico prerekal, po izteku roka iz napotitvenega sklepa (vendar pred prodajo premoženja) vložijo tožbo zgolj proti stečajnemu dolžniku, ki izločitveni pravici sploh ni nasprotoval. Da je takšno stališče, ki izhaja iz odločitve sodišča prve stopnje, problematično, potrjujejo tudi primeri iz strokovne literature.8 V konkretnem primeru je od odločitve o tožbenem zahtevku tožnice na ugotovitev lastninske pravice odvisna tudi usoda hipotek, ki jih ima druga toženka na nepremičnini, saj je druga toženka po navedbah pritožnice te pridobila prisilno, v izvršilnem postopku. Pritožnica se utemeljeno sklicuje na ustaljeno sodno prakso9, po kateri ima v koliziji med originarno pridobitvijo lastninske pravice in hipoteko, pridobljeno v postopku izvršbe in zavarovanja, prednost lastninska pravica. V interesu tožnice je, da bo odločitev o ugotovitvi lastninske pravice (na podlagi priposestvovanja kot originarnega načina pridobitve lastninske pravice) učinkovala tudi zoper drugo toženko, ki je njeno izločitveno pravico prerekala. Za to pa mora imeti druga toženka možnost sodelovanja v postopku.10 S tem je izkazan tožničin pravni interes za ugotovitveno tožbo (tudi) zoper drugo toženko. Tega potrjuje tudi napotitveni sklep stečajnega sodišča. Čeprav je na podlagi tega sklepa tožnica že vložila eno tožbo, ki je bila zavržena, in kljub poteku roka za vložitev tožbe skladno z izrekom tega sklepa, napotitveni sklep ni izgubil veljave. Že sam ZFPPIPP namreč predvideva situacijo, ko upnik zamudi rok za tožbo, s katero uveljavlja prerekano izločitveno pravico v pravdi (četrti odstavek 299. člena ZFPPIPP v zvezi s tretjim odstavkom 310. člena ZFPPIPP), pri čemer ne določa potrebe po izdaji novega napotitvenega sklepa in ne izključuje pasivne legitimacije drugega upnika (drugi odstavek 300. člena ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 310. člena ZFPPIPP).

16.Čeprav je bila tožba tožnice na podlagi napotitvenega sklepa stečajnega sodišča enkrat že zavržena, to po oceni pritožbenega sodišča ni ovira, da ne mogla na podlagi istega napotitvenega sklepa vložiti novo tožbo. Zavrženje tožbe namreč nima učinka pravnomočnosti (res iudicata), položaj pa je potem enak kot sicer, ko upnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ne vloži tožbe v skladu s prvim in drugim odstavkom 310. člena ZFPPIPP. Uporablja se torej tretji odstavek 310. člena ZFPPIPP, ta pa napotuje na smiselno uporabo četrtega do sedmega odstavka 299. člena ZFPPIPP. Tožnica z novo tožbo še vedno uveljavlja isto lastninsko pravico, na podlagi katere je v stečaju prve toženke prijavila izločitveno pravico in jo je druga toženka prerekala. Njena izločitvena pravica namreč upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-44/18 z dne 7. 11. 2019 in novelirane določbe 299. in 310. člena ZFPPIPP ni prenehala.

17.V navedeni odločbi je Ustavno sodišče RS ugotovilo protiustavnost določb tretjih odstavkov 310. in 311. člena ZFPPIPP, ki sta za primer opustitve (pravočasnega) uveljavljanja prerekane izločitvene pravice v pravdi, določala njeno prenehanje s potekom 1-mesečnega roka, in ne šele s prodajo predmeta izločitvene pravice, kot ZFPPIPP določa za primer njene prepozne prijave. Ustavno sodišče je ocenilo, da ni razumnih razlogov, da (prerekana) izločitvena pravica tudi v primeru njenega prepoznega uveljavljanja v pravdi ne bi prenehala šele s prodajo njenega predmeta. Do zakonodajalčeve odprave ugotovljene protiustavnosti je zato tudi za ta primer določilo smiselno enako ureditev, kot velja pri zamudi roka za prijavo izločitvene pravice. Če je rok za sodno uveljavljanje izločitvene pravice zamujen, izločitvena pravica s potekom tega roka ne preneha, ampak šele, ko je to premoženje v skladu z zakonom prodano. Navedeno protiustavnost je zakonodajalec odpravil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP-H). Po prehodni določbi drugega odstavka 137. člena se spremenjeni oziroma dopolnjeni 299. in 310. člen ZFPPIPP uporabljata tudi v postopkih, ki so bili začeti pred uveljavitvijo tega zakona. Če torej upnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ne vloži tožbe na uveljavitev prerekane izločitvene pravice, se zanj smiselno uporabljajo pravila, določena v četrtem do sedmem odstavku 299. člena ZFPPIPP (tretji odstavek 310. člena ZFPPIPP). Smiselna uporaba četrtega odstavka 299. člena ZFPPIPP pa pomeni, da če upnik zamudi rok za vložitev tožbe za uveljavitev prerekane izločitvene pravice, izločitvena pravica ne preneha. Upnik bi izgubil izločitveno pravico šele, ko bi bil predmet izločitvene pravice prodan (peti odstavek 299. člena ZFPPIPP v zvezi s tretjim odstavkom 310. člena ZFPPIPP), kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo.

18.Glede na navedeno zakonsko ureditev torej lahko izločitveni upnik tudi po poteku roka iz prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP vloži tožbo na uveljavitev izločitvene pravice v pravdi zoper upnika, ki je prerekal izločitveno pravico. Zato ni utemeljen očitek sodišča prve stopnje v izpodbijani odločbi, da tožnica ni izkazala dejstva, da razpolaga z novejšim napotitvenim sklepom stečajnega sodišča. Stališče, da je potreben nov napotitveni sklep stečajnega sodišča ni v skladu z navedeno odločbo ustavnega sodišča in določbami 310. in 299. člena ZFPPIPP, kot so bile spremenjene in dopolnjene z novelo ZFPPIPP-H. Prva tožba tožnice je bila zavržena, tako da o tožbenem zahtevku tožnice zoper drugo toženko na ugotovitev lastninske pravice (kar je tudi vsebina tožbenega zahtevka v primeru uveljavljanja prerekane izločitvene pravice) še ni bilo pravnomočno odločeno (prvi odstavek 319. člena ZPP).

19.Pritožbeno sodišče tako meni, da je za tožbo z zahtevkom na ugotovitev lastninske pravice v konkretnem primeru pasivno legitimirana (tudi) druga toženka, ki je prerekala prijavljeno izločitveno pravico tožnice, in je bila tožnica z napotitvenim sklepom v stečajnem postopku napotena na vložitev tožbe zoper njo. Vrhovno sodišče RS je v sodbi II Ips 14/2017 z dne 9. 8. 2016 že zavzelo stališče, da potek roka za prijavo terjatev vpliva le na pravico izločitvenega upnika prijaviti in uveljaviti izločitveni zahtevek v stečajnem postopku, ne vpliva pa na lastninsko pravico in jo lahko izločitveni upnik uveljavlja

proti stečajnemu dolžniku po splošnih procesnopravnih in materialnopravnih predpisih. Vendar gre v konkretnem primeru za drugačne okoliščine, saj je bil (za razliko od navedenega primera) v stečajnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe (in pred vložitvijo tožbe) izdan sklep o preizkusu terjatev oziroma izločitvenih pravic, s katerim je bila tožnica napoteno na pravdo zoper drugo toženko kot upnico, ki je prerekala njeno izločitveno pravico.

20.Odločitev sodišča prve stopnje, da druga toženka ni pasivno legitimirana za tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice je tako zmotna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice ugodilo in delno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju naj sodišče prve stopnje tožbo tudi zoper drugo toženko vsebinsko obravnava. Ker sodišče prve stopnje tega doslej ni storilo, pritožbeno sodišče kršitev ne more samo odpraviti, saj bi s tem prikrajšalo stranke za pravico do dvostopenjskega sojenja.

21.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. sodbo VSRS II Ips 385/2008 z dne 17. 5. 2012. Tako tudi J. Hudej, Aktivna legitimacija za izbrisno tožbo, Podjetje in delo 1/2017, str. 136 in 138.

2V pravni teoriji so pomisleki le o kumulaciji ugotovitvene tožbe in tožbe na izbris vknjižbe lastninske pravice (prim. J. Hudej, Izbrisna tožba – analiza aktualne sodne prakse s komentarjem, Podjetje in delo 8/2014, str. 1457-1458). Sodna praksa pa dopušča tudi to kumulacijo (prim. sklep VSL I Cpg 81/2024 z dne 19. 2. 2025, 10. točka obrazložitve in tam citirano sodno prakso).

3D. Wedam Lukić, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 205.

4Iz 8. točke obrazložitve te sodbe izhaja, da je bil postopek po izbrisni tožbi za izbris hipoteke prekinjen do pravnomočnega zaključka postopka, v katerem je tožnica zahtevala ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah.

5Prim. sodbo in sklep VSL I Cp 1435/2022 z dne 2. 12. 2022, 8. točka obrazložitve in tam navedeno sodno prakso.

6Tako tudi Peter Lipoglavšek in Marko Zaman, Razdelitev posebne mase in "konkurenca" ločitvene in izločitvene pravice - študija primera, Zbornik Sodobno insolvenčno pravo 2022.

7Tako sklep VSRS II Ips 45/2018 z dne 9. 12. 2019, 16. točka obrazložitve, sodbo in sklep VSL I Cpg 187/2025 z dne 17. 9. 2025 in M. Tratnik v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana, 2016, str. 294.

8Peter Lipoglavšek in Marko Zaman, Razdelitev posebne mase in "konkurenca" ločitvene in izločitvene pravice - študija primera, Zbornik Sodobno insolvenčno pravo 2022.

9Odločbi Ustavnega sodišča Up-9/16-15 z dne 15. 11. 2018 in Up-128/03 z dne 27. 1. 2005, sodbi VSRS II Ips 324/2011 z dne 26. 4. 2012 in II Ips 475/2008 z dne 5. 4. 2012 ter sodba VSL II Cp 972/2018 z dne 21. 11. 2018.

10Prim. sklep VSRS II Ips 282/2011 z dne 3. 7. 2014.