Jedro

Za odločitev o presoji ugovora slabega pravdanja tožeče stranke je odločilno, da je bilo v okviru sklepanja Pogodbe tudi toženi stranki razkrito, da teče odprt pravdni postopek tožeče stranke, v katerem je tožeča stranka v letu 2007 sklenila sodno poravnavo. Ob tem, ko sta pravdni stranki pogodbeno dogovorili kriterij prevzema obveznosti iz odprtih sodnih postopkov v Pogodbi, je bilo toženi stranki na ta način zagotovljena možnost uveljavljanja intervencijskega interesa v tistih sodnih postopkih, v katerih sama ni bila udeležena kot pravdna stranka.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijanem delu II. točke izreka glede plačila 147.247,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2008 dalje in v IV. točki izreka potrdi.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijanem delu III. točke izreka glede zavrnitve tožbenega zahtevka na plačilo 78.387,66 EUR in zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od 14. 7. 2007 dalje ter od zneska 147.247,08 EUR od 14. 7. 2007 do 27. 8. 2008 in v izpodbijanem delu točke IV. izreka potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V izpodbijanem delu prvostopenjske sodbe je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo v 15 dneh tožeči stranki zneska 285.850,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2008 do plačila (točka II. izreka prvostopenjske sodbe). Tožbeni zahtevek je zavrnilo glede plačila zneska 87.969,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8 .2008 dalje ter glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 373.820,22 EUR od 14. 7. 2007 do 17. 8 .2008 (točka III. izreka). Toženi stranki je naložilo tudi plačilo stroškov tožeče stranke v znesku 6.015,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje (točka IV. Izreka).

2. V pritožbenem roku je tožeča stranka vložila pritožbo zoper tisti del zavrnilnega dela sodbe (točka III. izreka), s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na plačilo 78.387,67 EUR ter zavrnjen obrestni del tožbenega zahtevka. Prav tako je pritožbo vložila tudi zoper odločitev o odmeri stroškov postopka v IV. točki izreka izpodbijane sodbe. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, skupaj s pripadajočimi stroški pritožbenega postopka, podrejeno temu pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovni postopek.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in s strani tožeče stranke izpodbijani del prvostopenjske sodbe potrdi.

4. V pritožbenem roku je pritožbo vložila tudi tožena stranka in sicer zoper ugodilni del izpodbijane sodbe (točka II. izreka) in zoper odločitev o stroških postopka (točka IV. izreka). Uveljavljala je pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe razveljavi, tožeči stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo tožene stranke pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in s strani tožene stranke izpodbijani del prvostopenjske sodbe potrdi.

6. Pravdni stranki sta tekom pritožbenega postopka pred pritožbenim sodiščem dne 11. 9. 2014 sklenili delno sodno poravnavo, s katero sta uredili del spornega razmerja, ki je bil predmet te pravde in s strani tožene stranke izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe glede glavnice 138.603,33 EUR s pripadajočimi obrestmi in se je nanašal na plačilo 30 % deleža investicije v izgradnjo čistilne naprave in je bil zaobsežen v ugodilnemu delu sodbe (točka II. izreka). V posledici tako sklenjene delne sodne poravnave je bil predmet odločanja pritožbenega sodišča o pritožbi tožene stranke le še odločanje o prisojenem plačilu 147.247,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker sklenjena delna sodna poravnava ni posegala v del prvostopenjske sodbe, ki jo je s pritožbo izpodbijala tožena stranka, je ta del izpodbijane sodbe ostal v celoti predmet preizkusa pritožbenega sodišča. 7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na sklenjeni pogodbi o razdružitvi skupnega premoženja Občine A. in Občine X z dne 29.9.2003 (priloga A6 – v nadaljevanju Pogodba), ki sta jo sklenili v skladu z 51.b členom Zakona o lokalni samoupravi dne 29. 9. 2003. Glede pritožbe tožene stranke Glede prisojenega zneska 28.235,88 EUR

9. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka oprlo na določbo 40. člena Pogodbe, s katero sta pravdni stranki opredelili merilo za porazdelitev obveznosti iz sodnih, upravnih in drugih odločb, ki bodo postale pravnomočne po sklenitvi Pogodbe in se bodo nanašala na obveznosti Občine A., nastale do 31. 12. 2002. Dogovorjeno merilo je bilo število prebivalcev, pri čemer je bilo to razmerje določno opredeljeno v sami Pogodbi, tako da toženi stranki pripada 26,4 % obveznosti (7. člen Pogodbe).

10. Tožbeni zahtevek se v tem delu nanaša na sorazmerni del obveznosti, ki je bil prisojen tožeči stranki s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 3135/2001 z dne 27. 1. 2006. Tožbeni zahtevek v navedeni pravdi se je nanašal na zahtevek v zvezi z vrnitvijo nacionaliziranega premoženja. Pritožbeno sodišče pri tem v celoti pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča v delu, ko je prepričljivo pojasnilo, da je navedena obveznost, ki je bila v citirani pravdi P 3135/2001 prisojena tožeči stranki, temeljila na Zakonu o denacionalizaciji (1), ki je začel veljati 27. 11. 1992, pri čemer pa je pravdni postopek že tekel pred datumom 31. 12. 2002, katerega sta pravdni stranki v Pogodbi opredelili kot mejni datum v 40. členu Pogodbe. Okoliščina, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi, to je, da tožeča stranka ob sklenitvi Pogodbe te terjatve ni štela kot zapadle terjatve, ker naj bi to ne izhajalo iz bilance in zaključnih računov tožeče stranke za leto 2002 do 2008, ni relevantna. Odločilno je namreč vprašanje, ali je obstajala podlaga za takšno obveznost tožeče stranke, ne glede na to, ali jo je sama priznavala ali ne. S tem, ko je bilo v pravdnem postopku pravnomočno odločeno o obstoju takšne obveznosti, četudi je tožeča stranka temu v navedenem postopku nasprotovala, je s tem ob jasnem merilu iz 40. člena Pogodbe izkazano tudi upravičenje tožeče stranke do tožene stranke za prevzem sorazmernega dela te obveznosti s strani tožene stranke. To pa ne pomeni, da je sama obveznost nastala šele s pravnomočnostjo te sodbe. Ob tako jasnem določilu Pogodbe je to določbo potrebno razlagati tako kot se glasi (prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika (2)), zato je neutemeljen očitek, da bi prvostopenjsko sodišče moralo ugotavljati pogodbeno voljo zgolj na osnovi dejstva, da si ga tožena stranka razlaga drugače kot je zapisana.

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni izpodbijala same višine tega dela tožbenega zahtevka, se tako izkaže, da je prvostopenjsko sodišče glede na ugotovljena dejstva toženi stranki pravilno naložilo plačilo sorazmernega dela obveznosti, ki je bremenila tožečo stranko v posledici citirane pravnomočne sodne odločbe.

Glede zahtevka na plačilo 119.011,20 EUR

12. Ta del s strani tožene stranke izpodbijane sodbe se nanaša na prisojeno plačilo v okviru dela zahtevka, ki ga je tožeča stranka uveljavljala v višini 128.593,34 EUR in se nanaša na povrnitev plačila po sklenjeni sodni poravnavi tožeče stranke v okviru pravde, opr. št. VIII Pg 394/1993. Tudi v tem primeru je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev pravilno oprlo na določbo 40. člena Pogodbe. Obveznost, ki jo je morala tožeča stranka poravnati, je bila opredeljena v sodni poravnavi, s katero je N. d.o.o. poravnala obveznosti iz naslova (1) plačila najemnin za stanovanja, ki jih je tožeča stranka oddajala v najem ter (2) kupnin za 12 stanovanj, ki bi morala biti last N. d.o.o., pa jih je tožeča stranka prodala, (3) izgubljenega dohodka za zadnja tri leta in (4) zahtevka za vrnitev v last 8 stanovanj. Tožena stranka v tem delu ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so obveznosti, ki so bile predmet pravde tožeče stranke kot tožene stranke pod zap. št. VIII Pg 349/1993, nastale do 31. 12. 2002. 13. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke glede slabega pravdanja tožeče stranke v pravdi VIII Pg 349/1993, v kateri je sklenila sodno poravnavo. Sodišče prve stopnje je takšen ugovor zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je bila tožena stranka seznanjena z vodenje navedene pravde zoper tožečo stranko. Na to je sklepalo tako iz dopisa z dne 17. 4. 2003, ki je bil posredovan skupni komisiji, ki je bila zadolžena za ureditev razmerij med obema občinama, iz popisa pravdnih postopkov in denacionalizacijskih postopkov na dan 31. 12. 2002 (A42) z dne 17. 4. 2003 ter iz izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke, da so bili vsi sporni sodni postopki ob sklenitvi pogodbe znani vsem odgovornim osebam.

14. Tožena stranka takšno dokazno oceno prvostopenjskega sodišča poskuša s pritožbo izpodbiti zgolj z zatrjevanjem, da člani komisije niso bili zavezani k dajanju napotkov občini v zvezi s tekočim poslovanjem in da bi moralo sodišče ugotoviti, da je bil o teku pravde s tem seznanjen župan kot izvršilni organ tožene stranke skupaj z upravo.

15. Pritožbeno sodišče pri tem v celoti pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je šteti, da je bila tožena stranka seznanjena s potekom pravde, opr. št. VIII Pg 349/1993 s tem, ko je bila ta pravda vključena v seznam odprtih pravdnih zadev, ki ga je obravnavala skupna komisija za razdružitev premoženja, ki je bil kot delovno gradivo tudi osnova za pripravo Pogodbe, s katero sta pravdni stranki razdružili svoje skupno premoženje. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da člani komisije niso bili zavezani dajanju napotkov občini in da komisija ni preverjala seznama sodnih sporov. Za odločitev o presoji ugovora slabega pravdanja tožeče stranke je odločilno, da je bilo v okviru sklepanja Pogodbe v letu 2003 preko navedenega seznama (A42) tudi toženi stranki razkrito, da teče odprt pravdni postopek tožeče stranke, v katerem je tožeča stranka v letu 2007 sklenila sodno poravnavo (A20). Ob tem, ko sta pravdni stranki pogodbeno dogovorili kriterij prevzema obveznosti iz odprtih sodnih postopkov v 40. členu Pogodbe, je bilo toženi stranki na ta način zagotovljena možnost uveljavljanja intervencijskega interesa v tistih sodnih postopkih, v katerih sama ni bila udeležena kot pravdna stranka.

16. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki v smeri, da je bila tožeča stranka obogatena s tem, ko je svojo obveznost po sklenjeni sodni poravnavi izpolnila kot nadomestno izpolnitev v obliki nepremičnin, sedaj pa to terja od tožene stranke kot plačilo v denarju. Pritožbenega očitka ni mogoče razumeti v smeri zatrjevanja, da naj bi tožeča stranka kot tožena stranka v pravdni zadevi VIII Pg 349/1993 izpolnila nekaj, kar je presegalo višino upravičene terjatve tožeče stranke v navedeni pravdi. Zgolj iz okoliščine, da je tožeča stranka utemeljevala, da je bilo zanjo ugodneje svojo obveznost poravnati z izročitvijo nepremičnin kot z zagotovitvijo zadostnih denarnih sredstev, še ni mogoče sklepati, da je bila tožeča stranka s tem okoriščena v breme sedanje tožene stranke. Materialnopravno zmotno pa je pritožbeno stališče, da ima tožeča stranka v posledici nadomestne izpolnitve na podlagi sklenjene sodne poravnave, od tožene stranke pravico uveljavljati zgolj naturalno restitucijo v smislu enakovrstnosti dajatve. Ob tem, ko tožena stranka ni uveljavljala intervencijskega interesa v pravdi VIII Pg 349/1993, je nerelevantno njeno sklicevanje, da bi lahko tudi ona participirala pri nadomestni izpolnitvi v okviru sodne poravnave. Četudi je tožeča stranka nastopala sama kot tožena stranka v citirani pravdi, je z izpolnitvijo obveznosti poravnala skupni dolg obeh pravdnih strank, zato je v skladu s 40. členom Pogodbe upravičena terjati povrnitev sorazmernega dela od tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče je s tem v zvezi višino dolgovane obveznosti pravilno ugotovilo na podlagi ugotovljene vrednosti premoženja, ki ga je tožeča stranka kot nadomestno izpolnitev po sodni poravnavi izročila tožniku, to je N. d.o.o. Ker tožena stranka s pritožbo niti ni izpodbijala tako ugotovljene vrednosti prenesenega premoženja v breme tožeče stranke, ki je bila osnova za prisojeni znesek v višini 119.011,20 EUR, se tako izkaže pritožba tožene stranke tudi v tem delu kot neutemeljena.

17. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu II. in IV. točke izreka potrdilo.

Glede pritožbe tožeče stranke Glede zahtevka za plačilo 6.279,14 EUR

18. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na 40. členu Pogodbe, to je na povrnitvi sorazmernega dela od zneska v višini 23.784,63 EUR, ki ga je morala tožeča stranka plačati S. d.o.o na podlagi sodbe in se nanaša na stroške vzdrževanja cestno železniških prehodov. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da cestno železniški prehodi, na katere se je nanašala prisojena obveznost tožeče stranke, ležijo na območju tožeče stranke.

19. Tožeča stranka s pritožbo izpodbija materialnopravno sklepanje prvostopenjskega sodišča, s katerim je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, sklicujoč se, da je glede na nesporno dejansko stanje ta del zahtevka potrebno presojati po 38. in 39. členu Pogodbe in ne po 40. členu Pogodbe, na katerega se je sklicevala tožeča stranka.

20. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje materialnopravnim razlogom prvostopenjskega sodišča, s katerimi je zavrnilo tožbeni zahtevek, sklicujoč se na določbo 38. člena Pogodbe. Ta določba je v Pogodbo umeščena v okviru poglavja VI. OBVEZNOSTI (določbe 38. do 44. člena Pogodbe). V okviru tega poglavja sta pogodbeni stranki opredelili merila za porazdelitev skupnih obveznosti do razdelitve na dve občini.

21. 38. člen Pogodbe v prvem odstavku določa: Občina, ki na podlagi te Pogodbe prevzame v last določeno stvar ali pravico (10. do 36. člen), prevzame tudi vse zakonske in druge obveznosti, ki se nanašajo ali izvirajo iz posamezne prevzete stvari ali pravice. Če določeno stvar ali pravico v občini prevzameta v solast, prevzameta tudi obveznosti v razmerju, ki je enako solastninskemu razmerju prevzete stvari ali pravice.

22. Ob takšnem jasnem kriteriju vezanosti obveznosti na usodo stvari, iz katere izvirajo takšne zakonske ali druge obveznosti, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da predstavlja 38. člen Pogodbe specialno določbo v razmerju do 40. člena Pogodbe tudi takrat, kadar je o takšni obveznosti odločeno v sodnem postopku. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da naj bi se določba 38. člena nanašala zgolj na bodoče obveznosti in pravice, ki bodo nastale od dneva sklenitve pogodbe dalje. Takšna omejitev iz 38. člena Pogodbe ni razvidna. Prav tako pa bi bila takšna omejitev neskladna z določbo 39. člena, ki ureja usodo pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz posameznih nepremičnin. Tudi ta določba je zapisana v obliki preteklika in zato te določbe ni mogoče razlagati, kot, da se nanašajo na bodoče obveznosti. V povezavi med 38. in 39. členom Pogodbe je zato edino logično sklepanje, da je s tema dvema členoma urejena usoda že nastalih obveznosti, ki imajo temelj v posamezni pogodbi (39. člen) ali na samem zakonu (38. člen).

23. Tožeča stranka v pritožbi očita postopkovno kršitev, češ da prvostopenjsko sodišče ni ocenilo dokaznih listin tožeče stranke glede razlage pogodbe oziroma ni dopustilo s tem v zvezi vprašanj priči M. P. glede pomena 7. člena v zvezi s 40. členom Pogodbe. Tožeča stranka v pritožbi ne pojasnjuje glede katerih listin tožeče stranke se prvostopenjsko sodišče s tem v zvezi ni opredelilo. Glede svojega pritožbenega sklicevanja na navedbe v pripravljalni vlogi z dne 4. 4. 2011 pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se je tožeča stranka prav v navedeni vlogi sklicevala na gramatikalno razlago same pogodbe, ki naj bi izključevala uporabo 39. člena, ki ureja usodo pogodbenih obveznosti. Upoštevaje navedeno sistemsko razlago 38. do 40. člena Pogodbe, ki jo je pravilno povzelo prvostopenjsko sodišče, se tudi razmerje med 7. in 40. členom Pogodbe kaže kot povsem jasno. Zato pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, ko takšnega vprašanja priči ni dopustilo. Pri tem pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je navedena priča v izpovedi izrecno pojasnila, da je bila Pogodba kopija pogodbe Občine M. in N. in da jo je navedena priča zgolj prepisovala. Sama tožeča stranka pa je v pripravljalni vlogi z dne 4.4.2011 tudi izrecno nasprotovala dokaznemu predlogu tožene stranke, da bi se z zaslišanjem članov komisije ugotavljala pogodbena volja pri sklepanju pogodbe. Tako se izkaže kot neutemeljen pritožbeni očitek v povezavi z nedopuščenim vprašanjem priči M. P. s strani prvostopenjskega sodišča, saj glede na z njegove strani pojasnjeno vlogo pri sklepanju pogodbe ni jasno, kaj bi tožeča stranka z zastavljenim vprašanjem želela dokazati.

24. Neutemeljena je pritožbena navedba tudi v delu, ko utemeljuje, da naj bi obveznost plačila 6.979,14 EUR ne bi bila vezana na stvari ali pravice, temveč na plačilo po sodni odločbi. Za presojo narave obveznosti ni odločilna podlaga, na podlagi katere je tožeča stranka izpolnila obveznost svojemu upniku (sodba), temveč temelj, na podlagi katerega je sama obveznost nastala. Sama tožeča stranka pa se je s tem v zvezi sklicevala na obveznost, ki je temeljila na samem zakonu, ki je nastala v času pred razdružitvijo obeh občin, ne glede na to, da je bilo o obstoju te obveznosti s sodno odločbo odločeno šele po sklenitvi Pogodbe (3).

25. Pritožbeno sodišče pri tem še pojasnjuje, da pri odločanju o tem delu tožbenega zahtevka ne gre za identično dejansko in pravno vprašanje, kot je bilo predmet odločanja Vrhovnega sodišča RS v sodbi III Ips 218/2008 z dne 13. 9. 2011 v sporu med istima pravdnima strankama, ki je prav tako temeljil na uporabi iste Pogodbe. V navedeni zadevi je revizijsko sodišče pritrdilo materialnopravnim razlogom nižjih sodišč o uporabi 7. člena Pogodbe, to je delitvenega kriterija po številu prebivalcev. Vendar v navedeni zadevi ni šlo za razdelitev obveznosti, temveč za razdelitev premoženja (naknadno prisojene terjatve tožeče stranke do Republike Slovenije), za kar pa pravdni stranki nista pogodbeno uredili drugačnega kriterija glede na vprašanja povezave terjatve z usodo nepremičnine, iz katere je takšna terjatev izvirala. V tej pravdi pa je v tem delu odprto vprašanje predmet razdelitve obveznosti, ki izvirajo iz posamezne nepremičnine, za kar pa sta pravdni stranki s pogodbo opredelili vezanost vseh obveznosti na pripadnost nepremičnine, iz katere izvira nastanek obveznosti. V posledici navedenega s to odločitvijo pritožbeno sodišče ni spreminjalo že zavzetih materialnopravnih izhodišč v svoji sodbi I Cpg 110/2008. 26. Upoštevaje navedeno je prvostopenjsko sodišče na podlagi pravilne razlage Pogodbe ob nespornem dejanskem stanju pravilno zavrnilo ta del tožbenega zahtevka, zato se izkaže pritožba tožeče stranke v tem delu kot neutemeljena.

Glede zahtevka na plačilo 72.108,53 EUR

27. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala kot plačilo 26,4 % deleža investicije gradnje parkirišča pri Zdravstvenem domu A. Prvostopenjsko sodišče je kot nesporno ugotovilo, da je investicijo realizirala in financirala samo tožeča stranka in da so bila dela prevzeta 10. 5. 2007. 28. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da tožeča stranka ni uspela dokazati soglasja tožene stranke k navedeni investiciji, pri čemer pa je izhajalo iz predpostavke, da je tožena stranka postala solastnica parkirišča šele na podlagi pogodbe z dne 17. 7. 2009, ki je bila izvedena v zemljiški knjigi šele 1. 9. 2009, kar je po dokončanju del. 29. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožnice, da je prvostopenjsko sodišče materialnopravno zmotno sklepalo, da je tožena stranka postala solastnica zemljišča, na katerem so se opravljala sporna investicijska dela s strani tožeče stranke, šele na podlagi Pogodbe z dne 17. 7. 2009. Tožeča stranka se pri tem utemeljeno sklicuje na določila Zakona o zavodih (4), ki je v prvem odstavku 65. člena uredil lastninjenje premoženja, ki je bilo družbena lastnina v upravljanju delovne organizacije, ki nadaljuje delo kot zavod. Nepremičnina, na kateri so se izvajala investicijska dela, je zato s 1. 4. 1991 postala lastnina ustanovitelja Zdravstvenega doma A., to je skupne Občine A. pred razdružitvijo s toženo stranko. Do sklenitve Pogodbe z dne 17. 7. 2009, s katero sta pravdni stranki opredelili solastniški delež na tej nepremičnini, je imela ta nepremičnina značaj skupne lastnine obeh pravdnih strank. Hkrati pa je bila ta nepremičnina prenesena v upravljanje zavoda Zdravstveni dom A. 30. Tožeča stranka s pritožbo konkretizirano ne izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni dokazala zatrjevanega soglasja tožene stranke k spornim investicijskim delom, od vrednosti katerih uveljavlja sorazmerni delež od tožene stranke. Tako je prvostopenjsko sodišče pravilno sklepalo na neizkazano pogodbeno podlago za zagotovitev investicijskih sredstev v smislu drugega odstavka 27. člena Pogodbe. Takšna pogodba o financiranju bi namreč predstavljala ustrezno podlago, na osnovi katere bi tožeča stranka lahko od tožene stranke uveljavljala povrnitev deleža od skupno dogovorjenih zneskov financiranja investicij na podlagi plana sveta zavoda in sprejetega občinskega proračuna.

31. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, v katerem utemeljuje svoj zahtevek kot verzijski zahtevek v smislu, da je bila tožena stranka kot solastnica parkirišča obogatena, vlaganje tožeče stranke pa nujno, potrebno in koristno.

32. Kot je bilo pojasnjeno zgoraj, je sporna nepremičnina v času, ko je tožeča stranka na njih izvajala investicijska dela z ureditvijo parkirišč, imela status skupne lastnine obeh pravdnih strank. Poleg drugega odstavka 27. člena Pogodbe, ki je pogodbenima strankama nalagal sporazumno urejanje vprašanj zagotavljanja investicij za potrebe Zdravstvenega doma A., tudi Stvarnopravni zakonik (5) v petem odstavku 72. člena napotuje na določila o solastnini, če ni z zakonom drugače določeno. Zato je potrebno uporabiti določila 67. člena SPZ, ki opredeljuje način upravljanja s stvarjo v solastnini. Izvajanje investicije v obsegu, ki jo je izvršila tožeča stranka, nedvomno presega posle rednega upravljanja, zato bi tožeča stranka tudi na podlagi petega odstavka 67. člena SPZ pred izvajanjem investicije morala pridobiti soglasje tožene stranke. Tožeča stranka s tem v zvezi ni ponudila nobenih konkretiziranih in relevantnih navedb v smeri nujnosti pričetka izvajanja del še pred pridobitvijo soglasja tožene stranke. Ob tem ne gre spregledati, da je šlo za investicijo v razširitev parkirnega prostora zdravstvenega doma. Tovrstnih del že po naravi stvari ni mogoče opredeliti kot tako nujne za izvajanje dejavnosti javnega zavoda, da bi terjalo izvedbo pred pridobitvijo soglasja tožene stranke. Iz izjave tožene stranke z dne 27. 2. 2006, ki jo je tožeča stranka sicer zmotno razlagala kot soglasje tožene stranke k izvedbi investicije, pa je tudi nedvoumno razvidna pripravljenost za sklepanje dogovora v smislu drugega odstavka 27. člena Pogodbe, do sklenitve katerega pa očitno ni prišlo. Ravnanja tožeče stranke tako ni mogoče razumeti drugače kot, da je toženo stranko z izvedbo investicije brez njenega soglasja postavila pred izvršeno dejstvo. To pa ne daje podlage, da bi od tožene stranke uveljavljala povrnitev sorazmernega dela stroškov investicije, h katerim tožena stranka ni podala soglasja.

33. Neutemeljena je pritožba tudi v tistem delu, ko utemeljuje obogatitev tožene stranke v tem, da naj bi se v posledici investicije tožeče stranke povečala vrednost solastniškega deleža nepremičnine tožene stranke. Ker je celotna nepremičnina predana v upravljanje javnemu zavodu, tožena stranka nima neposredne koristi od tako povečane vrednosti nepremičnine. Tožeča stranka se s tem v zvezi sklicuje zgolj še na posredne koristi, ki naj bi jo od izvedene investicije tožeče stranke na nepremičnini imeli občani tožene stranke kot uporabniki storitev zdravstvenega doma in lekarne. Zgolj obstoj takšne koristi tretjih oseb pa ne predstavlja relevantne in zadostne podlage za obogatitveni zahtevek v razmerju do tožene stranke.

34. Ker tožeča stranka ni utemeljila relevantnih predpostavk obogatitvenega zahtevka v razmerju do tožene stranke, se tako izkaže pritožba tožeče stranke tudi v tem delu za neutemeljeno in odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka kot materialnopravno pravilna.

Glede zavrnitve dela obrestnega zahtevka

35. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožbenim očitkom, da je sodišče pri utemeljitvi odločitve o obrestnem delu zahtevka v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zmotno navajalo zneske, glede katerih je odločalo o obrestnem zahtevku. Tako se je sklicevalo na upravičenost zahtevka v znesku 288.411,21 EUR, namesto zneska 285.850,41 EUR, kot je naveden v točki II. izreka sodbe. Glede zavrnjenega dela zahtevka pa se je sklicevalo na znesek 85.409,01 EUR, kar je prav tako v neskladju s točko III. izreka sodbe. Vendar ta pomanjkljivost ne onemogoča preizkusa pravilnosti odločitve v izpodbijani sodbi. Zneski, navedeni v izreku sodbe v točki II. in III., so namreč povsem skladni z zneski, navedenimi v točkah 7 do 18, v katerih je prvostopenjsko sodišče podalo razloge za odločitev o posameznih zahtevkih. Prav tako pa sta oba zneska pravilno navedena v točki 20 obrazložitve. Navedena pisna pomota v 19. točki obrazložitve tako ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve v izpodbijanem delu sodbe.

36. Prav tako pa je neutemeljena pritožba tudi v delu, v katerem nasprotuje razlogom prvostopenjskega sodišča, ki naj bi se nanašali na uveljavljanje procesnih obresti. Tožeča stranka je s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine uveljavljala znesek 373.820,22 EUR, ki ni vseboval tudi kapitaliziranih zamudnih obresti do vložitve predloga za izvršbo. Njen znesek je predstavljal zgolj znesek glavnic, ki jih je prikazala v zahtevku za refundacijo št. 26/08 (A3). Procesne obresti pa pomenijo uveljavljanje obresti od že obračunanih obresti (381. člen OZ). Takšnega zahtevka torej tožeča stranka ni uveljavljala. Uveljavljala pa je zakonske zamudne obresti od navedenih glavnic od 14. 7. 2007 dalje. Pri tem pa pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je od tako uveljavljane glavnice upravičena do zamudnih obresti šele od dneva, ko je toženo stranko seznanila s svojim zahtevkom za refundacijo. Šele od takrat dalje je bila tožena stranka seznanjena z višino zneskov stroškov, ki jih mora nositi skladno s sklenjeno Pogodbo iz leta 2003. 37. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa prvostopenjske sodbe tudi v delu, ki jo s pritožbo izpodbija tožeča stranka, ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je upoštevaje obrazložene materialnopravne razloge tudi njeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani del prvostopenjske sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

38. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, sami nosita svoje stroške v zvezi z vloženo pritožbo. Temelj za obračun pritožbenih stroškov bi bil v skladu s prvim odstavkom 41.člena Zakona o odvetniški tarifi (6) v določilih Odvetniške tarife, veljavne v času pred uveljavitvijo ZodvT. Pri tem pa nobena od pravdnih strank v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke posebnih stroškov s tem v zvezi ni priglasila.

(1) Uradni list RS/I, št. 27/1991, Uradni list RS, št. 56/1992 - Odl. US, 13/1993 - Odl. US, 31/1993, 24/1995 - Odl. US, 29/1995 - ZPDF, 74/1995 - ZZDZVP, 1/1997 - Odl. US, 20/1997 - Odl. US, 23/1997 - Odl. US, 41/1997 - Skl. US, 49/1997 - ZZZIND, 87/1997 - ZZZIND-A, 13/1998 - Odl. US, 65/1998, 67/1998 - Skl. US, 76/1998 - Odl. US, 83/1998 - Skl. US, 60/1999 - Odl. US, 66/2000 - ORZDen27, 66/2000, 11/2001 - Odl. US, 54/2002 - Odl. US, 54/2004 - ZDoh-1, 18/2005 - Odl. US.

(2) Uradni list RS, št. 83/2001, 32/2004, 28/2006 - Odl. US, 40/2007 – v nadaljevanju OZ.

(3) Veljajo isti argumenti, kot so pojasnjeni v 10. točki te obrazložitve glede pritožbe tožene stranke.

(4) Uradni list RS - stari, št. 12/1991, Uradni list RS/I, št. 17/1991 - ZUDE, Uradni list RS, št. 55/1992 - ZVDK, 13/1993, 66/1993, 66/1993, 45/1994 - Odl. US, 8/1996, 31/2000 - ZP-L, 36/2000 - ZPDZC, 127/2006 – ZJ.

(5) Uradni list RS, št. 87/2002, 91/2013 – v nadaljevanju SPZ.

(6) Uradni list RS, št. 67/2008, 35/2009 – Zodv-C.