Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 1,000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v znesku 750.000,00 SIT z ustrezno znižano obveznostjo povrnitve pravdnih stroškov. V ostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo v zavrnilnem delu z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti. Meni, da je odškodnina prenizko odmerjena. Pravična denarna odškodnina bi bila dosojena z zneskom, ki bi bil za 550.000,00 SIT višji. Od tega odpade na odškodnino zaradi telesnih bolečin in neugodij v zvezi z zdravljenjem 250.000,00 SIT, na odškodnino zaradi prestanega strahu 100.000,00 SIT in na odškodnino zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju splošnih življenjskih aktivnosti 200.000,00 SIT. Le takšna odškodnina bi bila po svoji višini primerljiva s podobnimi primeri v sodni praksi. Pri tem tožeča stranka citira dve konkretni pravdni zadevi, ki ju je obravnavalo sodišče druge stopnje, ki sta z obravnavano zadevo primerljivi in ki pokažeta, da je v obravnavani zadevi dosojena odškodnina prenizka. Takšno zniževanje odškodnine, ki se ga je poslužilo sodišče druge stopnje, je v nasprotju z določili 200. in 203. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih).

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Uporaba določb 200. in 203. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo po eni strani postavlja v ospredje okoliščine primera, ki škodo in njen obseg glede na oškodovanca individualizirajo, po drugi strani pa zahteva - zaradi enakega obravnavanja škod različnega obsega - primerljivost z odškodninami, odmerjenimi v primerih škod podobnega obsega. Slednji kriterij pa (še) ne pomeni tarifiranja odškodnin. Vsaka škoda je vendarle primer zase ob upoštevanju posebnosti posameznih oškodovancev. Revizija sicer utemeljeno postavlja kriterij primerljivosti kot pomembno podlago za določitev odškodnine po posameznih odškodninskih postavkah, vendar za primerjavo ne navede pravno relevantnih dejstev (v sodbi, ki jo revizija ponuja za primerjavo - opr. št. II Ips 116/97 Vrhovnega sodišča RS - so v obsegu zmanjšanja življenjskih aktivnosti bile pri oškodovancu ugotovljene posledice v patoanatomskem smislu). Primerljivi primeri sodne prakse so tisti, v katerih je bil ugotovljen približno enak obseg škode, kot v obravnavanem. Ugotovljena rahlo boleča gibljivost tožničinega vratu kot posledica škodnega dogodka s stališča zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa tožničino škodo uvršča med škode majhnega obsega. Isto velja glede škode zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter prestanega strahu. Sodišče prve stopnje je sicer prav odmerilo odškodnino zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 350.000,00 SIT, vendar je škodo zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti precenilo; sodišče druge stopnje jo je zato utemeljeno znižalo od 500.000,00 SIT na 350.000,00 SIT. Za prestani strah od 150.000,00 SIT na 100.000,00 SIT znižana odškodnina pa v tej postavki še vedno dosega odškodnino, ki jo je v primerljivih škodah iz tega naslova mogoče uvrstiti med visoke odškodnine. Izpodbijana sodba je tudi v zadostni meri upoštevala okoliščino, da je tožnica gradbeni inženir, ki opravlja delo za risalno desko in računalnikom.

Materialno pravo je po povedanem pravilno uporabljeno. Ker v postopku na nižjih stopnjah tudi ni bilo kršitev, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).