Jedro

Dolžina obravnavanja in višji stroški enotnega obravnavanja skupaj z ostalimi soobdolženci (združitev postopka) še ne pomenijo kršitve obdolženčeve pravice do obrambe.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 3. 10. 2008 v zvezi s popravnim sklepom z dne 24. 12. 2008 pod točko I Š. F. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu zanj izreklo kazen štirih let zapora, v katero mu je vštelo čas pridržanja od 13.55 ure dne 4. 4. 2006 in 15.02 ure dne 6. 4. 2006. V skladu s četrtim odstavkom 196. člena KZ mu je bilo odvzetih 2,433 kg heroina. Odločilo je še, da mora obsojenec povrniti stroške kazenskega postopka. Pod točko II je B. K. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena v zvezi s 27. členom KZ. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen enega leta in šestih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Odločilo je, da mora obsojenka povrniti stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi zagovornika obdolženca in zagovornika obdolženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obema je naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagata zahtevo za varstvo zakonitosti Š. F. in zagovorniki B. K. Prvi zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka in drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb ter ustavitev postopka, podredno pa razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje. Zagovorniki B. K. pa v zahtevi uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka in drugega odstavka 371. člena ZKP in predlagajo razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev obeh zahtev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki je nanjo odgovoril in vztraja pri svojih navedbah v zahtevi, ter obsojenki in njenim zagovornikom, ki nanj niso odgovorili.

B.

Glede zahteve za varstvo zakonitosti Š. F. 5. Obsojenec v zahtevi uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zatrjuje, da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. V izreku je navedeno, da je obsojenec mamilo hranil v gospodarskem poslopju, v lasti F. K. od začetka leta 2006 do 5. 3. 2006, v obrazložitvi pa, da je mamilo najprej hranil v lastnem gospodarskem poslopju, nato pa v balirnem stroju, ki so ga policisti premikali. Uveljavlja tudi nasprotje med razlogi sodbe glede zakonskega znaka „namena prodaje“ in vsebino izpovedb policistov Z. in Č. o tem, da je bilo v zavitku prvotno šest paketkov, sodišče pa naj bi svojo odločitev oprlo na zaključek, da je obsojeni manjkajoči paket predal prodajalcem. Meni, da je podana tudi kršitev drugega odstavka 355. člena ZKP, saj je za podlago sodbe uporabilo dejansko stanje, ki sta ga na podlagi sklepanja ugotovili priči, čeprav je ugotavljanje dejstev naloga sodišča, ki mora vestno pretehtati vsak dokaz. Vlagatelj nadalje uveljavlja kršitev 32. člena ZKP, ker naj bi sodišče neupravičeno izvedlo enoten postopek, čeprav ni bilo pogojev iz šestega odstavka 32. člena ZKP. Zaradi takšne kršitve mu je bila obramba praktično onemogočena. Vlagatelj meni tudi, da sta nižji sodišči kršili 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in drugega ostavka istega člena v zvezi s 17. členom ZKP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer da očitek o namenu prodaje ni podkrepljen z nobenim dokazom, podaja tudi drugačne dokazne zaključke glede komunikacije z E. E. in odvrženim paketom v smeteh. V zahtevi vlagatelj predlaga še zaslišanje priče S. J., ki bi izpovedal, kdo je lastnik najdenega mamila.

6. Očitek nasprotja med izrekom in obrazložitvijo in posledično uveljavljana kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni utemeljen. Obsodba se glasi na hrambo mamila z namenom prodaje v gospodarskem poslopju, ki je bilo v lasti F. K. Če je obsojeni mamilo pred tem hranil tudi v lastnem gospodarskem poslopju in če so policisti balirni stroj, v katerem je hranil mamilo, premikali, to ne spremeni ugotovljenega dejstva, da je obsojeni mamilo skril oziroma hranil v balirnem stroju v K. gospodarskem poslopju. Takšne ugotovitve sodišča zato ne pomenijo nasprotja med izrekom in obrazložitvijo. Prav tako ni podano zatrjevano nasprotje med razlogi sodbe in vsebino izpovedb kriminalistov Z. in Č. glede dejstva, da je bilo v zavitku prvotno šest paketov. Sodišče naj bi zaključek o hrambi z namenom prodaje oprlo na oceno kriminalistov, da glede na stanje zavitka ocenjujeta, da je bilo v zavitku nekoč šest in ne pet zavitkov. V tem delu gre za dokazno oceno sodišča, ki je verjelo in sledilo pričanju kriminalistov, pri tem je upoštevalo še fotografije, zapisnik o ogledu in izpovedbo F. K. ter zaključilo, da je bilo v zavitku sprva šest paketkov, kasneje najdenih pa pet. Poleg tega se hramba manjkajočega zavitka obsojenemu ni očitala, izpodbijanje ugotovitev glede načina pakiranja in števila zavitkov ter sklepanja sodišča o namenu prodaje na podlagi tako ugotovljenih dejstev pa pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodišče je vestno pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in takšnega sklepanja ni prepustilo pričam (kriminalistom) ter s tem prejudiciralo zadevo, s čimer naj bi po mnenju obsojenega storilo kršitev drugega odstavka 355. člena ZKP.

7. Zatrjevana kršitev 32. člena ZKP ni podana. Sodišče lahko odloči, naj se izvede enoten postopek in izda ena sama sodba v primeru, da je več oseb obdolženih za več kaznivih dejanj, če je med storjenimi kaznivimi dejanji medsebojna zveza in če so podani isti dokazi (šesti odstavek 32. člena ZKP). Obsojeni vidi kršitev pravice do obrambe v tem, da ni bil obravnavan samostojno, ampak skupaj z ostalimi soobdolženci (še z desetimi člani kriminalne združbe) in da je bil zaradi tega postopek bolj dolgotrajen in je povzročil več stroškov, kot če bi bil obravnavan samostojno. Dolžina obravnavanja in višji stroški ne pomenijo kršitve obdolženčeve pravice do obrambe sama zase, vpliv zatrjevane kršitve na zakonitost sodne odločbe v zahtevi ni izkazan. Procesna jamstva, na katera se sklicuje zahteva, zaradi vodenja enotnega postopka niso bila kršena. Sodišče je upravičeno vodilo enoten postopek, saj so podani pogoji iz šestega odstavka 32. člena ZKP (medsebojna zveza med soobdolženci in isti dokazi), kar izhaja že iz sklepa o uvedbi preiskave Okrožnega sodišča v Ljubljani III Kpr 72/2007 z dne 20. 7. 2007. Res je, da med soobsojeno B. K. in Š. F. ni neposredne povezave, obstaja pa povezava z ostalimi devetimi soobdolženci, saj so bili vsi udeleženi v isti kriminalni združbi. Ker je bil dokazni postopek za obsojenca v tej zadevi zaključen, je sodišče skladno z načelom smotrnosti pravilno postopalo po 33. členu ZKP in zoper navedena obdolženca postopek izločilo in ga dokončalo posebej.

8. Obsojeni v nadaljevanju zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in drugega odstavka istega člena v zvezi s 17. členom ZKP. Očitki v zvezi z odvrženim paketom v smeteh, obsojenčevo komunikacijo z E. E., očitek, da namen prodaje ni podkrepljen z nobenim dokazom, so okoliščine dejanske narave. Zahteva zato v delu, ko sodbama nižjih sodišč v povezavi s tem očita navedene kršitve, ne uveljavlja protispisnosti kot ene od oblik postopkovne kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč izraža dvome v dejanske zaključke in dokazno oceno sodišča. Ker zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), se Vrhovno sodišče s tovrstnimi očitki ni ukvarjalo. Enako velja glede očitkov v zvezi z relativno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka 5., 12. ter sedmega odstavka 364. člena ZKP v zvezi z dokaznim predlogom za zaslišanje S. J., ki naj bi s priloženim notarskim zapisom potrdil obsojenčev zagovor, da mamilo ni njegovo in da ga ni hranil z namenom podaje, saj je sodišče s svojo dokazno oceno ta del zagovora zavrnilo, lastništvo mamila pa v obravnavani zadevi ni relevantna (odločilna) okoliščina.

9. Zahteva tudi trdi, da na glavni obravnavi ni sodeloval državni tožilec, ki bi moral biti prisoten in je bila glavna obravnava opravljena brez navzočnosti oseb, ki je po zakonu obvezna. Obtožnico je po mnenju obsojenca zastopal neupravičen tožilec, in sicer iz vrst Skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, ki deluje pri Vrhovnem državnem tožilstvu, pristojna za kazniva dejanja na področju organiziranega kriminala, za kar v obravnavanem primeru ne gre, saj očitano mu kaznivo dejanje ne zahteva posebne organiziranosti. Meni, da je bila s tem kršena 3. točka prvega odstavka 371. člena ZKP. Tudi ta očitek je neutemeljen. Obtožnico je zastopal upravičen tožilec, saj je zastopal obtožbo zoper vse soobdolžence, ki so bili člani kriminalne združbe in je zato z vidika enotnega postopka obtožnico zastopal upravičen tožilec.

Glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov B. K. 10. Zagovorniki obsojenke v zahtevi uveljavljajo kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodbi opirata na dokaz (na zapisnik o zaslišanju priče S. J. pred italijanskimi organi z dne 22. 6. 2007), na katerega se po določbah ZKP ne bi smeli opirati. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je verjeti izpovedi priče J., dane pred preiskovalnimi organi v Italiji, in ne tiste, podane na glavni obravnavi v tem kazenskem postopku. Višje sodišče se je strinjalo z zaključkom nižjega sodišča, da je verodostojnejša izpovedba J., dana v Italiji, v kateri je obremenila K., medtem ko očitno v Sloveniji ni govorila po resnici o ravnanju K. v gozdu. Sodišče ne bi smelo opreti sodbe na del zapisnika o zaslišanju J. pred italijanskimi organi, ki ga je na glavni obravnavi preklicala in izpovedala drugače, saj je takšno ravnanje po mnenju zahteve v nasprotju s tretjo alinejo prvega odstavka 29. člena Ustave RS in drugim odstavkom 5. člena ter prvim odstavkom 355. člena ZKP in je s tem podan razlog iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Obrambi ni bila dana možnost, da kontradiktorno preveri resničnost povedanega pred italijanskimi organi, hkrati pa dejstva, ki jih je priča zanikala, niso bila pretresena na glavni obravnavi. Obramba ni imela možnosti, da bi pričo zaslišala glede obremenilnega dela izjave, dane pred italijanskimi organi, saj tam ni bila prisotna. Meni, da je takšna kršitev vplivala na odločitev sodišča, saj se sodba opira izključno na dejstva, glede katerih obsojenka ni imela možnosti navzkrižnega zasliševanja in s tem izvajanja dokazov v svojo korist. Zagovorniki obsojene se v zahtevi ob tem sklicujejo na prakso Vrhovnega in Ustavnega sodišča glede vprašanja izvajanja posrednih dokazov.

11. Iz podatkov v spisu in iz razlogov sodb prve in druge stopnje izhaja, da sta heroin iz Kosova v Slovenijo do gozda, kjer je bilo storjeno obravnavano kaznivo dejanje, pripeljala J. in Č. kot kurirja po navodilih in za obsojenkinega moža R. S. z vozilom (Renault, reg. ...), ki je bilo v lasti B. K. in ga je za namen prevoza mamila priskrbel R. S. Pred tem sta o prihodu s Kosova obvestila R. S., ki se je skupaj z obsojenko zglasil pri njima. Dogovorili so se za srečanje v gozdu, kjer so preložili del droge, namenjen za slovenski trg iz avtomobila Renault v drug avto, s katerim sta se na srečanje pripeljala obsojenka in R. S. Del mamila, ki ni bil pretovorjen, sta J. in Č. odpeljala naprej v Italijo z namenom predaje le tega tamkajšnjim kupcem, a sta bila še pred predajo prijeta in jima je bilo mamilo zaseženo. O vsem tem je bila J. zaslišana pred preiskovalnimi organi v Italiji in o vsem navedenem tudi izpovedala. Kot priča je bila v obravnavanem postopku zaslišana na glavni obravnavi in delno potrdila izpoved pred italijanskimi organi, zanikala pa je navedbo, da je B. K. pomagala pretovarjati del heroina, namenjenega za Slovenijo, potrdila je le njeno prisotnost v gozdu.

12. Očitki zahteve o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP niso utemeljeni. Obrambi obsojenke res ni bila dana možnost sodelovanja in kontradiktornega zaslišanja S. J. pred italijanskimi preiskovalnimi organi, vendar takšne možnosti, glede na to, da B. K. v tistem postopku ni bila udeležena oziroma z njim neposredno povezana, niti ni mogoče pričakovati. Izpovedba S. J., ki jo je dala italijanskim organom, ji je bila ob njenem zaslišanju na glavni obravnavi tega postopka (dne 6. 6. 2008) predočena, kar pomeni, da je bil dokaz na glavni obravnavi izveden. Zato ne drži očitek v zahtevi, da se obramba o tem ni imela možnosti izjaviti. J. je tudi v zaslišanju v predmetnem postopku potrdila navzočnost K. pri prelaganju mamila iz enega vozila v drugega. Razliko med izpovedbama, da K. mamila ni pretovarjala, ampak je bila le navzoča, je sodišče ocenilo v povezavi z drugimi dokazi in po logični in natančni dokazni oceni utemeljeno zaključilo, da je bila B. K. na kraj pretovarjanja pripeljana z namenom pomoči pri pretovarjanju. Takšnih ugotovitev sodišči prve in druge stopnje ne opirata le na izjavo J., dane pred italijanskimi organi, kot to zatrjuje zahteva, ampak sta del izjave, ki ga je v zaslišanju na glavni obravnavi zanikala J., ovrgli z dokazi, ki so potrdili vsebino izjave, dane pred italijanskimi organi (da je mamila pretovarjala K. (in ne Č.) skupaj z R. S.), in sicer z izpovedbami prič S. Č. in B. J. ter listinskimi dokazi o zaznavah telefonskih komunikacij med vpletenimi in njihovo vsebino, o zaznavah gibanja teh oseb ter s poročilom PP Ljubljana o tajnem opazovanju. Zato ne drži navedba zahteve, da se sodba opira izključno na dejstva, glede katerih obsojenka ni imela možnosti navzkrižnega zasliševanja in s tem izvajanja dokazov v svojo korist, saj so bili vsi ti dokazi izvedeni in pretreseni na glavni obravnavi. Po opravljeni logični in natančni dokazni oceni vseh izvedenih dokazov je sodišče utemeljeno zaključilo, da obsojena ni bila le navzoča, ampak je sodelovala pri samem pretovarjanju in o tem navedlo razumljive in prepričljive razloge. Iz navedenih razlogov tudi ni podana procesna kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s tretjo alinejo prvega odstavka 29. člena Ustave RS in drugim odstavkom 5. člena ter prvim odstavkom 355. člena ZKP. Sodna praksa, na katero se sklicuje vlagatelj, pa se nanaša na posredno izvajanje dokazov in se v bistvenem razlikuje od obravnavanega primera.

C.

13. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevi kot neutemeljeni zavrnilo (425. člen ZKP).

14. Glede na premoženjsko stanje obsojenca in obsojenke, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, jima je Vrhovno sodišče naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).