Jedro

Za izvolitev predsednika skupščine po ZGD-1 zadošča navadna večina glasov, razen če bi družbena pogodba določala drugačno večino.

Na podlagi pravila 284. člena ZGD-1, da morajo biti izplačila članom nadzornega sveta v ustreznem razmerju z nalogami članov nadzornega sveta in finančnim položajem družbe, je treba presojati tudi, ali je plačilo predsednika nadzornega sveta v sorazmerju s plačilom preostalih članov nadzornega sveta, upoštevaje primerjavo v obsegu nalog. Čeprav je funkcija predsednika nadzornega sveta pomembna in ima predsednik večji obseg nalog od preostalih članov, ta odstop ni tolikšen, da bi opravičeval 10-kratnik nagrade.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Sklep, ki ga je skupščina družbe tožene stranke sprejela na skupščini 9. 6. 2022, je delno razveljavilo, in sicer pod točko 5.1. (I. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na razveljavitev tega istega sklepa skupščine pod točko 1.1., 5.2. in 5.3. (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se ugotovi ničnost sklepa te iste skupščine pod točkami 1.1., 5.2. in 5.3. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za posebni sklep.

2.Zoper sodbo se pritožujeta tožeča stranka in sosporniški intervenient, oba uveljavljata vse dopustne pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe glede tožbenega zahtevka na izpodbojnost in ničnost sklepa št. 1.1. o izvolitvi predsednika skupščine, ki je bil sprejet na skupščini družbe tožene stranke 9. 6. 2022 (del II. točke izreka izpodbijane sodbe). Sosporniški intervenient pa se pritožuje zoper ugodilni del izpodbijane sodbe glede razveljavitve sklepa št. 5.1. o plačilih članom nadzornega sveta (I. točka izreka izpodbijane sodbe), ki je bil sprejet na tej isti skupščini.

3.Tožeča in tožena stranka v odgovoru na pritožbo sosporniškega intervenienta zavračata pritožbene razloge intervenienta. Pritožbenim navedbam tožeče stranke pa nasprotuje zgolj sosporniški intervenient, tožena stranka jim pritrjuje.

4.Pritožbi nista utemeljeni.

5.Tožena stranka, družba A, d. o. o., je družba z omejeno odgovornostjo, ki ima tri družbenike: B. B. (tožnik, ki ima 22,5 % glasovalnih pravic), C. C. (ki ima prav tako 22,5 % glasovalnih pravic) in D. D. (ki ima 55 % glasovalnih pravic).

6.Družbeniki sprejemajo sklepe na skupščini (prvi odstavek 507. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1). Če ni z zakonom ali družbeno pogodbo določeno drugače, odločajo družbeniki na skupščini z večino oddanih glasov (drugi odstavek 510. člena ZGD-1). Za uveljavljanje ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine te družbe se smiselno uporabljajo določbe ZGD-1 o delniški družbi (522. člen ZGD-1). Sklep skupščine je izpodbojen, če je njegova vsebina v nasprotju z zakonom ali statutom oziroma če je bil pri njegovem sprejetju kršen zakon ali statut in te kršitve vplivajo na njegovo veljavnost, pri čemer se šteje, da je kršitev vplivala na veljavnost sklepa, če je bila v zvezi z njegovim sprejetjem kršena pravica družbenika do obveščenosti (prvi in drugi odstavek 395. člena ZGD-1). Ničnostni razlogi so taksativno določeni v 390. členu ZGD-1. Sklep skupščine je med drugim ničen, če je po svoji vsebini v nasprotju z moralo ali javnim redom ali če ni združljiv z bistvom družbe.

7.Glede očitkov tožene stranke, da se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo do njenih navedb, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v primeru, ko si dejanja stranke in sosporniškega intervenienta nasprotujejo, veljajo v pravdi dejanja tistega, ki so koristna za pravdo. Ker v konkretnem primeru sosporniški intervenient sodeluje na strani tožene stranke, velja, da so koristna in aktivna dejanja tista, ki vodijo k zavrnilni sodbi, zato je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je kot koristnejša ravnanja upoštevalo ravnanja sosporniškega intervenienta, ki se je aktivno upiral tožbenemu zahtevku, in ne tožene stranke, ki je pripoznala tožbeni zahtevek.

O utemeljenosti pritožbe tožeče stranke

8.Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala razveljavitev oziroma ničnost sklepov skupščine tožene stranke z dne 9. 6. 2022 pod točko 1.1. (sklep o izvolitvi predsednika skupščine) ter 5.1., 5.2. in 5.3. (sklepi o plačilih članom nadzornega sveta). S pritožbo izpodbija zavrnilno odločitev sodišča le v delu glede razveljavitve in ničnosti sklepa o izvolitvi predsednika skupščine (pod točko 1.1.), pri čemer se obrazloženo opredeljuje le do razveljavitve tega sklepa, sprejetega z navadno večino glasov, ki jo ima večinski družbenik D. D. (sosporniški intervenient). Tožeča stranka kot poslovodja je podala predlog, da bi skupščino vodila tožeča stranka, vendar je skupščina po nasprotnem predlogu večinskega družbenika (sosporniškega intervenienta) za predsednika skupščine, z navadno večino glasov, izglasovala njega. Razveljavitev sklepa skupščine o izvolitvi predsednika skupščine (pod točko 1.1.) je utemeljevala s tem, da odločitev o predsedniku skupščine ni spoštovala vrstnega reda vodenja skupščine, saj večinski družbenik (sosporniški intervenient) ni bil na vrsti za vodenje. Sklep po mnenju tožeče stranke tudi ni bil sprejet z ustrezno večino, saj družbena pogodba za to zahteva dogovor in bi morali družbeniki odločitev o tem, kdo bo predsedoval skupščini, sprejeti soglasno.

9.Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da vnaprej dogovorjenega vrstnega reda po katerem bodo družbeniki izmenično vodili skupščino, navkljub dogovoru v družbeni pogodbi, ni bilo. Ker ne z družbeno pogodbo ne z zakonom ni določena večina, ki se zahteva za sprejem sklepa o izvolitvi predsednika skupščine, je pravilno uporabilo materialno pravo in upoštevaje določbo 510. člena ZGD-1 zaključilo, da je za sprejem sklepa pod točko 1.1. zadoščala navadna večina oziroma večina oddanih glasov (v konkretnem primeru 55 % glasovalnih pravic sosporniškega intervenienta), na podlagi katerih je bil za predsednika skupščine 9. 6. 2022 določen sosporniški intervenient (večinski družbenik).

10.Ugotovitve sodišča, da vnaprej dogovorjenega vrstnega reda za vodenje skupščine ni bilo, tožeča stranka ne izpodbija. Sodišče je takšno ugotovitev oprlo na dokazno listino, sklic skupščine (A2, 4. list, hrbtna stran), kjer je izrecno zapisano, da "vrstni red med družbeniki še ni dogovorjen". Vrstni red, ki naj bi bil kršen s sklepom skupščine z dne 9. 6. 2022 pod točko 1.1., ni bil z ničimer izkazan, tožeča stranka ni podala niti navedb o tem, kdo naj bi bil na vrsti za vodenje skupščine tega dne. Sosporniški intervenient je zatrjeval (odgovor na tožbo z dne 5. 9. 2022), da je vse skupščine, z izjemo 9. 6. 2022, vodila tožeča stranka, česar tožeča stranka ni prerekala, zato je sodišče trditve sosporniškega intervenienta pravilno štelo za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP). Tožeča stranka v pritožbi tega niti ne graja, temveč kot je razbrati, poskuša dopolnjevati dokazni postopek s sklicevanjem na listinske dokaze (zapisnika skupščine z dne 16. 11. 2023 in 4. 9. 2023), ki jih sodišče prve stopnje kot prepoznih ni upoštevalo. Tudi če bi jih, to na odločitev sodišča ne bi vplivalo, saj dokazujeta le okoliščine v zvezi z dogovorom, ki so ga družbeniki dosegli izven skupščine za vodenje skupščin 16. 11. 2023 in 4. 9. 2023, ne pa glede skupščine 9. 6. 2022 oziroma obstoja vrstnega reda, ki naj bi ga družbeniki sprejeli skladno z družbeno pogodbo.

11.Neutemeljena je tudi nadaljnja pritožbena navedba, da je sodišče nepravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni navedla, kdo naj bi bil določen za vodenje skupščine 9. 6. 2022, če to naj ne bi bil stranski intervenient, saj tega sodišče ni zapisalo. Temveč je zapisalo, da "tožeča stranka, upoštevaje družbeno pogodbo o dogovorjenem vrstnem redu, ni navedla, kdo naj bi bil navedenega dne na vrsti za vodenje" (12. točka obrazložitve), saj je tožeča stranka navajala le, da sosporniški intervenient ni bil na vrsti, ni pa podala navedb v smeri, kdo naj bi bil na vrsti za vodenje 9. 6. 2022 (13. točka obrazložitve). V III. točki tožbe je tožeča stranka res zatrjevala, da je bilo predvideno, da bo skupščino vodila tožeča stranka, vendar so bile navedbe podane v smislu povzemanja obrazložitve nasprotnega predloga, v katerem je bilo med drugim zapisano, da je poslovodstvo podalo predlog, da bo skupščino vodila tožeča stranka, ki je vodila že predhodno skupščino (točka III.1 tožbe). Torej v smislu, da je bilo predlagano vodenje s strani tožeče stranke, ne pa da je bilo to tudi dogovorjeno oziroma da je bila tožeča stranka na vrsti za vodenje. Da je poslovodstvo podalo takšen predlog, je izrecno zapisano tudi v zapisniku skupščine z dne 9. 6. 2022 (A2, 4. list, hrbtna stran), kar je sodišče prve stopnje pojasnilo. Sodišče v obrazložitvi dosledno ugotavlja, da je bil podan predlog, da skupščino vodi tožeča stranka, da pa upoštevaje, da z ničimer ni izkazan obstoj vrstnega reda za vodenje, ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da sosporniški intervenient ni bil na vrsti in posledično tudi ne, da je sprejet sklep v nasprotju z družbeno pogodbo. Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča sodba jasna in medsebojno skladna ter ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12.Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni bilo mogoče ugotoviti, kdo je bil na vrsti za vodenje skupščine 9. 6. 2022, saj dogovora o vrstnem redu ni bilo, in da je zadnjo skupščino pred tisto 9. 6. 2022 že vodila tožeča stranka, ter upoštevaje, da ne družbena pogodbe ne zakon ne določata večine, potrebne za sprejem sklepa o vodenju skupščine, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo kogentno določbo 510. člena ZGD-1 in zaključilo, da je za sprejem izpodbijanega sklepa, za katerega je glasoval večinski družbenik, zadostovala navadna večina.

13.Neutemeljeni so tako pritožbeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava oz. nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, ki se tičejo razlage namena določbe družbene pogodbe 08.06., ki se glasi "Skupščino vodijo izmenično Družbeniki po dogovorjenem vrstnem redu." Sodišče nikjer ne zapiše, da je izključilo uporabo določbe družbene pogodbe 08.06., kot to neutemeljeno očita tožeča stranka. Le uporabilo jo je tako, kot se glasi, skladno s prvim odstavkom 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Čeprav tega ni izrecno zapisalo, je to mogoče razbrati iz nadaljnje obrazložitve, ko zapiše, da čeprav je določba skopa, jezikovna razlaga ne potrjuje stališča tožeče stranke, da naj bi se določba 08.06 razlagala na način, da morajo družbeniki vrstni red določiti soglasno. Obrazložilo je, da zapis določbe kaže na interes družbenikov, da se pri vodenju skupščin izmenjujejo, da so pri tem enakovredni in da je vrstni red po katerem se bodo izmenjevali, dogovorjen. Da pa se dogovor nanaša na vrstni red izmenjevanja (ki ga družbeniki niso imeli). Takšen domet določbe je oprlo tudi na navedbe same tožeče stranke, da so se družbeniki s takšno določbo želeli izogniti vsakokratnemu imenovanju predsednika skupščine, vendar pa namen ni bil dosežen, saj je poslovodstvo sámo glede skupščine 6. 9. 2022 podalo predlog, kdo naj jo vodi. Pritožbeno sodišče takšnemu razlogovanju pritrjuje in se strinja, da je določba jasna, govori o tem, da se družbeniki pri vodenju skupščin izmenjujejo, vrstni red izmenjavanja pa je dogovorjen. Določbo je tako potrebno skladno s prvim odstavkom 82. člena OZ uporabiti tako, kot se glasi. Vsebina, ki jo tožeča stranka poskuša pripisati določbi, da torej dogovor pomeni, da morajo družbeniki vrstni red izmenjavanja sprejeti soglasno, presega jezikovni okvir določbe, saj ne govori nič o načinu oziroma postopku za sprejem vrstnega reda, ki mora biti dogovorjen, ali večini, potrebni za sprejem dogovora o vrstnem redu. Ker določba družbene pogodbe ni sporna, ni treba iskati skupnega namena pogodbenikov skladno z drugim odstavkom 82. člena OZ, kot si to prizadeva tožeča stranka z utemeljevanjem, da imata stranki različno interpretacijo določbe, pri čemer ne pojasni, kakšno diametralno nasprotno razlago določbe naj bi zatrjeval sosporniški intervenient, kar tudi sicer ne drži, saj je slednji sprejem sklepa z navadno večino utemeljeval z razlogi, ki jih je uporabilo tudi sodišče, kar smiselno navaja v odgovoru na pritožbo, in torej ne z razlago določbe družbene pogodbe. Uporaba besede interes s strani sodišča prve stopnje pa tudi več kot očitno ne pomeni, da je sodišče prve stopnje samostojno ugotavljalo skupni namen strank, posebno ob odsotnosti navedbe razlagalnih pravil in sklicevanja na relevantno določbo drugega odstavka 82. člena OZ, temveč vrednotenje pomena določbe upoštevaje jezikovno razlago. Neutemeljeno je v zvezi s tem tudi pritožbeno sklicevanje na sodno prakso (sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 690/2021 z dne 30. 3. 2022), kjer je šlo za določbo, ki ni bila tako jasna oziroma enoznačna, da bi jo bilo mogoče uporabiti tako, kot se glasi, in sta jo stranki razlagali diametralno nasprotno, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni bilo mogoče odreči relevantne teže, za kar ne gre v konkretnem primeru. Glede na navedeno ni utemeljen očitek zmotne uporabe materialnega prava. Tudi dejansko stanje glede skupnega namena strank ni ostalo nepopolno ugotovljeno, saj to za odločitev ni bilo bistveno, zato v zvezi s tem tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 239. člena ZPP, ker sodišče v zvezi s skupnim namenom strank ni zaslišalo tožeče stranke in družbenice C. C. Očitek o neupoštevanju trditev tožeče stranke iz tretje pripravljalne vloge, v kateri se opredeljuje do več pravnih stališč nasprotne stranke, je nesubstanciran do te mere, da ga pritožbeno sodišče ne more preizkusiti.

14.Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklicuje se na kršitev pravice do izjave nasprotne (tožene) stranke, ki naj bi jo zagrešilo sodišče s kršitvijo tretjega odstavka določbe 286. člena ZPP, s tem, ko ni upoštevalo pripravljalne vloge tožene stranke z dne 22. 4. 2024. Za obstoj kršitve iz 8. točke oziroma pravice do izjave stranke je bistveno, da je bila odvzeta možnost izjavljanja tisti stranki, ki vlaga pravno sredstvo. Tožeča stranka, ki je vložila pritožbo, se zato ne more uspešno sklicevati na kršitev pravice do izjave tožene stranke. Pritožbeni očitek relativne bistvene kršitve določb postopka iz tretjega odstavka 286. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 284. člena ZPP pa ni substanciran, saj ni pojasnjeno, kako je kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve.

15.Glede podrednega tožbenega zahtevka glede ničnosti sklepa 1.1. pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je tožeča stranka ničnost utemeljevala z namenom predsednika skupščine, da zlorabi svoj položaj in za sprejetega razglasi skupščinski sklep pod točko 5. o plačilih članom nadzornega sveta, čeprav ta sklep ni prejel zadostne večine za sprejem, ter s tem, da je sklep nezdružljiv z bistvom družbe, ker je zasledoval kršitev pravic družbenikov s posegom v njihovo glasovalno pravico.

16.Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil sklep o plačilih članom nadzornega sveta sprejet z ustrezno večino, pritožbeno sodišče pritrjuje, da ni mogoče govoriti o kakršnikoli zlorabi, ki bi utemeljevala ničnost. Sklep o tem, da bo skupščini predsedoval večinski družbenik, na podlagi 55 % glasovalnih pravic pa tudi ne nasprotuje bistvu družbe tožene stranke kot kapitalske družbe. Sodišče prve stopnje je tako po oceni pritožbenega sodišča pravilno uporabilo materialno pravo in zaključilo, da zatrjevane okoliščine v zvezi z ničnostjo niso podane.

O popolnosti pritožbe sosporniškega intervenienta

17.Tožena stranka je predlagala, da pritožbo sosporniškega intervenienta zavrže na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP v zvezi s 4. točko prvega odstavka 335. členom ZPP, ker ni mogoče preizkusiti, ali je pritožbo podpisal pravni strokovnjak, upravičen za zastopanje.

18.Skladno s tretjim odstavkom 87. člena ZPP je v postopku pred višjim sodiščem pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit, na kar pazi sodišče skladno z določbo 80. člena ZPP po uradni dolžnosti. Skladno s četrtim odstavkom 87. člena ZPP se za zastopanje pred sodiščem lahko pooblasti tudi odvetniška družba. V tem primeru velja, da pooblastilo dano vsakemu od odvetnikov v tej odvetniški družbi, če pooblastilo ni izrecno poimensko omejeno le na določene od teh odvetnikov.

19.Za navedbe, da ni mogoče preveriti, ali je pritožbo podpisal odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit, tožena stranka ni predložila nobenega dokaza. Že same navedbe pa ostanejo na povsem pavšalni in splošni ravni, saj tožena stranka niti ne zatrjuje, da bi pritožbo podpisala oseba, ki ne bi smela opravljati zastopanja pred višjim sodiščem. Iz predloženega pooblastila za zastopanje stranskega intervenienta je razvidno, da je bilo pooblastilo za zastopanje dano E., d. o. o., to je odvetniški družbi v obliki družbe z omejeno odgovornostjo. Dano je bilo brez omejitve, torej vsem odvetnikom te družbe. Ob podpisu pooblaščenca se nahaja tudi žig odvetniške družbe, v katerem so navedeni vsi odvetniki te odvetniške družbe (F. F., G. G., H. G., I. I., J. J.. Glede na navedeno je mogoče ugotoviti, da je pritožbo podpisal eden izmed odvetnikov pooblaščene odvetniške pisarne, ki so vsi upravičeni za zastopanje stranskega intervenienta, zato je pritožba stranskega intervenienta popolna.

O utemeljenosti pritožbe sosporniškega intervenienta

20.Sosporniški intervenient izpodbija ugodilno odločitev sodišča prve stopnje v delu glede razveljavitve sklepa pod točko 5.1. (o plačilih članom nadzornega sveta), da je predsednik nadzornega sveta upravičen do plačila v neto višini 50.000,00 EUR/leto, vsak član nadzornega sveta pa v neto višini 5.000,00 EUR/leto.

21.Sodišče prve stopnje je izpodbojnost sklepa pravilno utemeljilo na podlagi določbe 284. člena ZGD-1 (v zvezi z določbo 395. člena ZGD-1), ki določa, da morajo biti izplačila članov nadzornega sveta v ustreznem razmerju z nalogami članov nadzornega sveta in finančnim položajem družbe. Upoštevaje dikcijo določbe 284. člena ZGD-1 gre nedvomno za zavezujočo pravno določbo, saj vsebuje vse obvezne sestavine pravnega pravila, to je katere pogoje je potrebno upoštevati pri odmeri plačila članov nadzornega sveta (hipoteza in dispozicija) ter sankcijo za neupoštevanje zapovedanega ravnanja (izpodbojnost - 395. člen ZGD-1), zato ni utemeljen očitek, da gre za usmeritveno pravilo brez neposredne vsebine, ki ne more povzročiti razveljavitve skupščinskega sklepa. V zvezi s tem tudi ne vzdrži očitek, da je ex post preverjanje plačil članom nadzornega sveta v nasprotju s pravno varnostjo in predvidljivostjo, saj je ravno zaradi specifičnosti položaja in pristojnosti nadzornega sveta ter njegove umestitve v gospodarske družbe potrebna zakonska (kogentna) ureditev plačila članom nadzornega sveta ter mora biti skladno s tem zagotovljena tudi naknadna presoja.

22.Skladno s citirano določbo je sodišče presojalo, ali je plačilo predsednika nadzornega sveta v ustreznem razmerju z njegovimi nalogami in finančnim položajem družbe. Pri tem je pravilno ugotavljalo in presojalo, ali je plačilo predsednika nadzornega sveta v sorazmerju s plačilom preostalih članov nadzornega sveta, upoštevaje primerjavo v obsegu nalog, s čimer je tožeča stranka utemeljevala razveljavitev izpodbijanega sklepa. Določba 284. člena ZGD-1 je naslovljena "plačilo članom nadzornega sveta" in ureja plačilo (vseh) članov nadzornega sveta. Ta plačila morajo biti v ustreznem razmerju z nalogami članov nadzornega sveta in finančnim položajem družbe. To pa seveda logično pomeni, da morajo biti tudi plačila vseh članov nadzornega sveta (predsednika nadzornega sveta in preostalih članov) medsebojno sorazmerna, saj je nadzorni svet kolegijski organ, ki svoje naloge opravlja kolektivno, razen nalog, ki so svojstvene za predsednika nadzornega sveta (smiselno je neločljiva tudi odškodninska odgovornost članov nadzornega sveta, ki solidarno odgovarjajo za škodo, ki nastane družbi v posledici ravnanj nadzornega sveta, saj vse člane nadzornega sveta bremeni enaka dolžnost skrbnega ravnanja - 263. člen ZGD-1). Navedeno hkrati pomeni, da je vsebina izpodbijanega sklepa o plačilih predsednika in preostalih članov nadzornega sveta (točka 5.1.) smiselna pravna celota, saj je v avtonomiji skupščine, da odloči o razmerju plačil med člani nadzornega sveta (ali je prenizko plačilo članov nadzornega sveta ali previsoko plačilo predsednika nadzornega sveta), zato jo je sodišče ob pravilni uporabi določbe 395. člena ZGD-1 v celoti razveljavilo, ravno zato, da ne posega v svobodno gospodarsko pobudo.

23.Tako se izkažejo očitki o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju za neutemeljene. Sodišče je zaključek, da 10-kratnik letne1 nagrade (50.000,00 EUR) predsednika nadzornega sveta ni utemeljen, oprlo na ugotovitev, da naloge predsednika nadzornega sveta niso toliko obsežnejše kot naloge preostalih članov nadzornega sveta (5.000,00 EUR), pri čemer je upoštevalo običajne funkcije predsednika kolegijskega organa. Ker nadzorni svet svoje naloge opravlja na sejah, je kot najpomembnejšo nalogo predsednika nadzornega sveta štelo organiziranje in vodenje sej ter izvršitev na sejah sprejetih sklepov, kar predstavlja tudi največji obseg nalog predsednika nadzornega sveta. Upoštevalo je tudi druge pristojnosti, ki jih ima predsednik nadzornega sveta v razmerju do ostalih organov družbe (zastopanje družbe nasproti upravi - 283. člen ZGD-1, seznanjanje uprave s sklepi nadzornega sveta) in s tretjimi osebami (npr. prijava sklepa glede povečanja osnovnega kapitala za vpis v register, kar naredi skupaj s poslovodstvom - 335. člen ZGD-1). Tako ugotovljenega obsega nalog predsednika nadzornega sveta sosporniški intervenient ne izpodbija in ne navaja, da bi imel predsednik nadzornega sveta dodatne naloge npr. po družbeni pogodbi. Očita pa, da sodišče nalog ni ustrezno vrednotilo po obsegu, času, ki se porabi za njihovo izvedbo, težavnosti ter dodatno odgovornostjo, ki s tem odpade na predsednika nadzornega sveta, vendar je očitek pavšalen do te mere, da ga ni mogoče preizkusiti, saj ni substancirano obrazloženo, kako naj bi morale biti ovrednotene funkcije predsednika nadzornega sveta, da bi opravičevale 10-kratnik nagrade. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da čeprav predsedniku nadzornega sveta zaradi svojega položaja pripadajo določene svojstvene naloge (povzete zgoraj), le-te v konkretnem primeru niso toliko odstopajoče od nalog preostalih članov oziroma obseg del ni takšen, da bi upravičeval 10-krat višjo nagrado, saj je bistveno, da je nadzor nad poslovanjem družbe v pristojnosti celotnega nadzornega sveta oziroma vseh njegovih članov, kar je bistveno za primerjavo. Pritožbeno sodišče še dodaja, da sodišče prve stopnje nikjer ne zapiše, da plačilo predsednika nadzornega sveta ne sme biti višje od 2-kratnika v primerjavi s plačilom preostalih članov nadzornega sveta, temveč, da v konkretnem primeru, glede na ugotovljen obseg nalog, ni utemeljen 10-kratnik plačila. Predsednik nadzornega sveta vodi in zastopa nadzorni svet, ne sme pa samostojno sprejemati nobenih odločitev v imenu nadzornega sveta. Vsako odločitev, ki jo predsednik kot zastopnik nadzornega sveta sporoči upravi ali tretjim osebam, predhodno obravnava nadzorni svet kot kolegijski organ in nadzorni svet kot celota sprejme ustrezen sklep ali pooblastilo. Ker nadzorni svet svoje naloge praviloma opravlja na sejah, to nadalje pomeni, da se največji del nalog predsednika nadzornega sveta, ki odstopa od nalog preostalih članov, nanaša na njegovo organiziranje in usklajevanje dela nadzornega sveta, kar zajema pripravo, sklic in vodenje sej nadzornega sveta ter skrb za izvrševanje sprejetih sklepov nadzornega sveta.

24.Sodišče se je v obrazložitvi sklicevalo na avtonomno pravo2, vendar ga ni upoštevalo kot del materialno pravne podlage oziroma zgornjo premiso sodniškega odločanja. Očitek, da naj bi sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 339. člena ZPP (sodba presenečenja), zato ni utemeljen. Iz 25. točke obrazložitve, kjer je pri zaključku o neutemeljenosti 10-kratnika plačila predsednika nadzornega sveta zapisalo, da je sodišče "za primerjavo in izhodišče vzelo primerjavo nagrad med člani nadzornega sveta ter njegovim predsednikom v kapitalskih družbah, kjer ima država kapitalski delež", je namreč razvidno, da se je sodišče na te določbe sklicevalo zgolj kot orientacijo (pripomoček) pri zapolnjevanju pravnega standarda ustreznega razmerja iz 284. člena ZGD-1, kamor sodi tudi ustrezno sorazmerje med plačilom predsednika nadzornega sveta in plačilom preostalih članov nadzornega sveta, upoštevaje obseg nalog. Gre za pravila stroke, s pomočjo katerih je sodišče prve stopnje zapolnilo vsebino pravnega standarda iz 284. člena ZGD-1, saj zneskovno opredeljujejo višino plačil članov nadzornega sveta oziroma razmerje med plačilom predsednika in preostalih članov nadzornega sveta (priporočena višina plačila predsednika nadzornega sveta v primerjavi s plačilom preostalih članov nadzornega sveta je v razmerju od 1,5 do 2-kratnika). Ker je sodišče prve stopnje takšna priporočila upoštevalo zgolj kot orientacijo (pomagalo) pri zapolnjevanju pravnega standarda, tudi ni bistveno, da obstoji (manjša) razlika v primerljivosti obsega dela predsednika nadzornega sveta, ki ima upoštevaje Kodeks korporativnega upravljanja družb s kapitalsko naložbo države lahko predvideno podporo sekretarja, saj se kot je razvidno iz točke 6.12.5, ta podpora nanaša izključno na administrativno delo. Še posebno, ker je razlika v razmerju med plačilom predsednika nadzornega in preostalih članov nadzornega sveta v konkretnem primeru tako znatno odstopajoča (10-kratnik) v primerjavi z razmerjem po kodeksu (1,5-kratnik), da jo administrativna podpora težko opraviči. Očitek relativne bistvene kršitve določb postopka v zvezi s 7. členom ZPP je nesubstanciran, saj ni pojasnjeno, kako naj bi kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

25.Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo neutemeljenost 10-kratnika nagrade predsednika nadzornega sveta že iz razloga nesorazmernosti plačila predsednika nadzornega sveta v primerjavi s preostalimi člani nadzornega sveta, se sodišču prve stopnje v nadaljevanju ni bilo treba opredeljevati do vpliva finančnega položaja družbe na višino plačila predsednika nadzornega sveta ter drugih zatrjevanih okoliščin, ki bi lahko bile relevantne (npr. višina plačil članov drugih organov tožene stranke, stimulacija za opravljanje funkcije predsednika in preostalih članov nadzornega sveta, višine plačil drugih družb na trgu). S tem ni zagrešilo nobene napake, saj kot že pojasnjeno, mora biti plačilo predsednika nadzornega sveta v sorazmerju s plačili preostalih članov nadzornega sveta, to pa najprej neodvisno od finančnega položaja družbe, torej v smislu, da tudi še tako dobro ali zelo dobro finančno stanje družbe ne more opravičevati očitnega nesorazmerja med plačilom predsednika in preostalih članov nadzornega sveta. Glede kriterijev, ki jih določa 284. člen ZGD-1, mora biti presoja plačila celostna, da je plačilo za delo članov nadzornega sveta takšno, da ustreza odgovornostim in nalogam funkcije posameznega člana nadzornega sveta v sorazmerju s plačili preostalih članov nadzornega sveta ter je v okviru finančnih zmožnosti družbe, ki ne onemogoča kvalitetne sestave in dela nadzornega sveta. Kar pomeni, da četudi plačilo predsednika nadzornega sveta ni nesorazmerno visoko glede na finančni položaj tožene stranke, ne more upravičiti nesorazmernosti s plačili preostalih članov nadzornega sveta, v konkretnem primeru upoštevaje primerjavo v obsegu nalog. Glede na navedeno ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 239. člena ZPP, saj sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Očitek, da so razlogi o odločilnih dejstvih v medsebojnem nasprotju je vzet iz konteksta, saj je sodišče pojasnilo, da čeprav je funkcija predsednika nadzornega sveta pomembna in ima predsednik večji obseg nalog od preostalih članov, ta odstop ni tolikšen, da bi opravičeval 10-kratnik nagrade.

Sklepno

26.Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke in sosporniškega intervenienta zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP), potem ko je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Glede stroškov pritožbenega postopka

27.Pritožbeno sodišče je glede stroškov pritožbenega postopka odločilo skladno s prvim odstavkom 165. člena in drugim odstavkom 154. člena ZPP. Slednji določa, da lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške, če stranka deloma zmaga v pravdi.

28.V obravnavani zadevi je tožeča stranka, in posledično tudi tožena stranka, uspela le z delom tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je uspela s tožbenim zahtevkom na razveljavitev sklepa skupščine št. 5.1. (I. točka izreka izpodbijane sodbe), tožena stranka pa z zavrnilnim delom izpodbijane sodbe glede izpodbojnosti in ničnosti sklepa št. 1.1., 5.2., in 5.3. (II. točka izreka izpodbijane sodbe). V pritožbenem postopku sta bila tožeča stranka in sosporniški intervenient s pritožbo neuspešna. Prav tako tožena stranka, ki čeprav pritožbe ni vložila, se je pridružila pritožbenim navedbam tožeče stranke, s čimer prav tako ni bila uspešna. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil v pritožbenem postopku uspeh vseh enak. Med njimi tudi ni bilo razlike pri višini nastalih pravdnih stroškov, saj so vsakemu nastali stroški dveh, po Odvetniški tarifi enakovredno ovrednotenih vlog. Del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na sklep skupščine št. 5.1., v izpodbijani sodbi tudi ni bil posebej ovrednoten. Glede na vse navedene okoliščine je pritožbeno sodišče ocenilo, da je edina pravilna in pravična odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Sodišče prve stopnje je v točki 24. obrazložitve očitno pomotoma zapisalo, da 50.000,00 EUR predstavlja plačilo za vsako od štirih sej letno in da je vsaka dodatna seja plačana več, saj je iz sklepa pod točko 5.1. in 5.2. razvidno, da plačilo 50.000,00 EUR predstavlja letno plačilo, če pa se nadzorni svet sestane več kot štirikrat v koledarskem letu, so predsednik in člani upravičeni vsak do dodatnega plačila v višini 1.000,00 EUR za vsak dodaten sestanek.

2Kodeks korporativnega upravljanja družb s kapitalsko naložbo države (dostopen na spletni strani Združenja nadzornikov Slovenije), ki ga je sprejela uprava SDH s soglasjem nadzornega sveta SDH, in Kriterije za članstvo, delo in plačilo nadzornih svetov (sedaj Smernice za izbor in priporočila za delo predsednikov nadzornih svetov, dostopni na spletni strani Združenja nadzornikov Slovenije), ki jih je sprejelo Združenje članov nadzornih svetova (sedaj Združenje nadzornikov Slovenije).

3Glej Kodeks korporativnega upravljanja družb s kapitalsko naložbo države, točka 6.8.4, str. 16 in Priloga 2, str. 33.

Zveza:

Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 284, 510, 510/2, 522

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.