Jedro

Le v primeru, da upnik ne bi predložil izjave o svojem premoženjskem stanju, bi moralo sodišče prve stopnje vlogo upoštevati kot nepopolno in vlagatelja pozvati k predložitvi te izjave.

Če vlagatelj ne navede vseh relevantnih trditev, ga sodišče ni dolžno pozivati k dopolnitvi navedb, saj ne gre za nepopolno vlogo, temveč gre za neutemeljeno vlogo. Sodišče mora skrbno presoditi vse trditve in druge podatke, ki so mu na voljo, dolžnost vlagatelja predloga za (delno) oprostitev plačila sodnih taks pa je, da navede vse, kar po njegovem mnenju utemeljuje njegov predlog ter predloži ustrezne dokaze.

Dolžnost plačila sodne takse za pritožbo je predpisana, ni pa odvisna od tega, ali je upnik že prejel kako plačilo na račun svoje terjatve do stečajnega dolžnika.

Če bo upnik s pritožbo zoper sklep o prodaji uspel, pri čemer pa glede na 129. člen ZFPPIPP ne obstaja dolžnost kogarkoli za povrnitev plačane takse, bo tako ali tako imel pravico do vračila plačane sodne takse, o čemer bo moralo sodišče prve stopnje odločiti po uradni dolžnosti (seveda le v primeru uspeha s pritožbo).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) zavrnilo predlog pritožnika za oprostitev plačila sodne takse in (II.) zavrnilo pritožnikov ugovor z dne 20. 1. 2016 (procesno dejanje - PD) zoper sklep z dne 21. 12. 2015 (PD 214).

2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da če je sodišče menilo, da so njegove trditve nezadostne, bi ga moralo pozvati na dopolnitev predloga oziroma obrazložitev trditev. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj za konkretno pritožbo, ki je bila vložena v stečajnem postopku, velja tarifna številka 5122 ZST-1. Od stečajnega dolžnika tudi ni prejel plačila, zato je nesprejemljivo, da mora sedaj plačati sodno takso, s čimer mu bodo nastali še dodatni stroški, na to trditev pa sodišče ni odgovorilo.

3. Pritožba ni utemeljena.

K pritožbi zoper I. točko izreka

4. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks upoštevalo podatke, ki jih je imelo na voljo. Le v primeru, da upnik ne bi predložil izjave o svojem premoženjskem stanju, bi moralo sodišče prve stopnje vlogo upoštevati kot nepopolno in vlagatelja pozvati k predložitvi te izjave (3. odstavek 12. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1). Kaj je poleg te izjave za odločitev še pomembno, jasno izhaja iz 11. člena ZST-1. Če vlagatelj ne navede vseh relevantnih trditev, ga sodišče ni dolžno pozivati k dopolnitvi navedb, saj ne gre za nepopolno vlogo, temveč gre za neutemeljeno vlogo. Sodišče mora skrbno presoditi vse trditve in druge podatke, ki so mu na voljo, dolžnost vlagatelja predloga za (delno) oprostitev plačila sodnih taks pa je, da navede vse, kar po njegovem mnenju utemeljuje njegov predlog ter predloži ustrezne dokaze. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi skrbno presodilo vse podatke, ki so mu bili na voljo, in je pravilno ugotovilo, da iz vsega, kar je navedel upnik in kar izhaja iz predloženih bilanc, ne izhaja, da upnik ne bi zmogel plačila sodne takse brez ogrožanja svoje dejavnosti. Zgolj s pavšalno trditvijo, da tega ne zmore, ne more izkazati upravičenosti do oprostitve plačila sodnih taks. Ker iz predloženih dokumentov izhaja, da ima upnik denarna sredstva in preneseni dobiček, se tudi višje sodišče strinja s stališčem, da upnik ni izkazal utemeljenosti svojega predloga, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo njegov predlog za oprostitev plačila sodnih taks.

K pritožbi zoper II. točko izreka

5. Sodišče prve stopnje je povsem zadostno obrazložilo, da se za pritožbe v stečajnem postopku, kot je obravnavana (gre za pritožbo zoper sklep o prodaji – PD 184) plača sodna taksa po tar. št. 5122 in kakšna dodatna obrazložitev ni bila potrebna. Že v 1. točki 1. odstavka 5. člena ZST-1 je določeno, da za pritožbo nastane taksna obveznost ob njeni vložitvi, višina sodnih taks za stečajni postopek pa je določena v točki 5 taksne tarife. Za pritožbo zoper vsak sklep, izdan v stečajnem postopku nad pravno osebo, je treba plačati sodno takso (točka 5.1.2 taksne tarife), za pritožbo zoper sklepe, razen zoper sklep o prvi razdelitvi, pa je predpisana višina sodne takse 82,00 EUR. Sodno takso v tej višini je sodišče prve stopnje tudi odmerilo, tako da je izpodbijani sklep v zvezi s sklepom z dne 21. 12. 2015 pravilen tudi v tem delu.

6. Dolžnost plačila sodne takse za pritožbo je torej predpisana, ni pa odvisna od tega, ali je upnik že prejel kako plačilo na račun svoje terjatve do stečajnega dolžnika.

7. Glede na navedeno upnik ni upravičen do oprostitve plačila sodnih taks. Če želi doseči obravnavo svoje pritožbe zoper sklep o prodaji, bo pač moral plačati predpisano in odmerjeno sodno takso, saj je to procesna predpostavka za obravnavo pritožbe. Višje sodišče pa zgolj opozarja na določilo 3. odstavka 36. člena in 37. člen ZST-1. Če bo upnik s pritožbo zoper sklep o prodaji uspel, pri čemer pa glede na 129. člen ZFPPIPP ne obstaja dolžnost kogarkoli za povrnitev plačane takse, bo tako ali tako imel pravico do vračila plačane sodne takse, o čemer bo moralo sodišče prve stopnje odločiti po uradni dolžnosti (seveda le v primeru uspeha s pritožbo). V tem primeru mu tako ne bodo nastali dodatni stroški.

8. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.