Jedro

Posebno varstvo pred odpovedjo PZ iz poslovnega razloga uživajo le delavci, ki so imeli status delovnega invalida oz. invalida v času odpovedi PZ, ne pa tudi tisti delavci, za katere je bil postopek ugotavljanja njihove invalidnosti v tem času šele v teku.

Skladno s KP za dejavnost vzgoje in izobraževanja je dolžina odpovednega roka vezana na skupine zahtevnosti, v katere so delavci razvrščeni, ZDR pa dolžino odpovednega roka veže na delovno dobo delavca pri delodajalcu, ki mu odpoveduje PZ.

Ker določil panožne KP ni mogoče šteti za ugodnejše od določil ZDR, je potrebno pri določitvi dolžine odpovednega roka izhajati iz določil ZDR.

Izrek

1. Pritožba se v delu, ki se nanaša na odločitev o dolžini odpovednega roka, šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

2. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in spremenilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi št. 5/2003 z dne 29.8.2003 iz poslovnega razloga tako, da delavcu preneha delovno razmerje z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev od izteka 45-dnevnega odpovednega roka, torej z dne 1.3.2005. V preostalem je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo (v delu, ki se nanaša na razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ter za plačilo odpravnine v višini 3,162.653,00 SIT). Poleg tega je sodišče prve stopnje odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik ter predlaga razveljavitev sodbe ter ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje oziroma spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. V pritožbi tožnik navaja, da vsebuje izpodbijana sodba napačen zaključek, da na dan odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imel statusa delovnega invalida.

Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti njegovo invalidnost kot predhodno vprašanje ter nato presojati, ali je tožena stranka ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga spoštovala posebne varstvene določbe, ki urejajo pravni položaj delovnih invalidov v zvezi z odpovedjo. Pri tem bi moralo upoštevati, da je tožnik sprožil postopek za pridobitev statusa delovnega invalida, preden je tožena stranka pričela z ugotavljanjem presežnih delavcev v zavodu. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje pri presoji dolžine odpovednega roka in višine odpravnine zmotno uporabilo določila zakona in ne branžne kolektivne pogodbe, po kateri bi bil tožnik upravičen do 60-dnevnega odpovednega roka in odpravnine v vtoževani višini.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Pri tem navaja, da je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno, da tožnik ni imel statusa delovnega invalida, prav tako je sodišče prve stopnje pravilno odločilo glede dolžine odpovednega roka in višine odpravnine.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v delu, v katerem tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel - 1. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04 - UPB2; v nadaljevanju ZPP) in v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi.

Pri tem pa je po določilu 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, ter da je sodba materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz izpodbijane sodbe, prav tako nima pomislekov v pravilnost dokazne ocene izvedenih dokazov.

Glede navedb tožnika v pritožbi pritožbeno sodišče ugotavlja, da vsebuje izpodbijana sodba pravilen zaključek, da tožnik v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imel statusa invalida (navedeno tudi ni bilo sporno med pravdnima strankama), saj se je šele začel postopek odločanja o invalidnosti pred Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po 1. oziroma 2. odstavku

116. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 - v nadaljevanju ZDR) uživajo samo tisti delavci, ki so imeli status delovnega invalida (1. odstavek 116. člena ZDR) oziroma invalida (2. odstavek 116. člena ZDR) v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pa tudi delavci, za katere je bil postopek ugotavljanja njihove invalidnosti v tem času šele v teku. Ker tožnik tako v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni sodil med delavce, katerim je ZDR nudil posebno pravno varstvo pred odpovedjo (1. in 2. odstavek 116. člena ZDR), mu je tožena stranka zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Ob sami presoji razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter postopka, po katerem je bila odločitev tožene stranke sprejeta, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil podan utemeljen razlog (2. odstavek 81. in 1. alinea 1. odstavka

88. člena ZDR), zaradi katerega ni bilo moč nadaljevati z delovnim razmerjem (zmanjšanje števila oddelkov in dijakov na Srednji gradbeni šoli K. ter manj praktičnega pouka) ter da ga je tožena stranka v skladu z določbo 1. odstavka 82. člena ZDR dokazala. Pri sprejemu svoje odločitve je upoštevala zakonsko predpisan postopek (obvestilo po 2. odstavku 83. člena ZDR, pisna oblika in ustrezna obrazložitev po 86. členu istega zakona) ter spoštovala roke (enomesečni subjektivni in polletni objektivni rok) za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 5. odstavka 88. člena ZDR.

Nadalje so prav tako neutemeljeni pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji dolžine odpovednega roka upoštevati določila branžne kolektivne pogodbe, torej Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 52/94 in nadalj., v nadaljevanju branžna kolektivna pogodba). Po navedeni kolektivni pogodbi je dolžina odpovednega roka, ki je urejena v 64. členu, vezana na skupine zahtevnosti, v katere so umeščeni posamezni delavci, ZDR pa v 2. odstavku 92. člena veže dolžino odpovednega roka na delovno dobo delavca pri delodajalcu, ki mu odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Tako ni moč šteti ureditve v branžni kolektivni pogodbi za ugodnejšo od zakonskih določil in je sodišče prve stopnje kot podlago za odločitev o dolžini odpovednega roka pravilno upoštevalo določila ZDR. Po določilu 2. odstavka 7. člena ZDR se namreč kolektivna pogodba uporabi za presojo konkretnih individualnih delovnih razmerij delavcev le v primeru, če je zanje ugodejša, ne pa v primeru, če določeno pravico uredi na povsem drugih osnovah, kot je opredeljena v ZDR.

Pri odločanju o višini odpravnine, ki gre tožniku ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je sodišče prve stopnje sicer pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, vendar pri tem ni upoštevalo, da zahtevek za izplačilo odpravnine, do katere je ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga upravičen tožnik, še ni zapadel, ker mu delovno razmerje še ni prenehalo. Z izpodbijano sodbo je namreč odločeno, da pride do prenehanja šele z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti tožnika oziroma najkasneje po izteku šestih mesecev od poteka odpovednega roka.

Šele tedaj, torej po zapadlosti, bo lahko tožnik z dajatveno tožbo uveljavljal izplačilo odpravnine.

Pri odločanju o tožbenem zahtevku tožnika je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnik zahteval prenehanje delovnega razmerja po izteku 60-dnevnega odpovednega roka. Temu delu tožbenega zahtevka je ugodilo le delno in odločilo, da mu pogodba o zaposlitvi preneha najkasneje v šestih mesecih po izteku 45-dnevnega odpovednega roka. Ob tem pa ni odločilo še o preostalem vtoževanem 15-dnevnem odpovednem roku. Glede tega se šteje pritožba tožnika kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe (1. odstavek 325. člen ZPP), s katero bo potrebno odločiti o nerazsojenem delu zahtevka.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno (razen v delu, v katerem se nanaša na dodatnih 15 dni odpovednega roka) in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka

165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor tožene stranke pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.