Jedro

Sodišče prve stopnje je obseg priposestvovane služnosti ugotovilo v krajših dolžini in širini, kot je to s tožbenim zahtevkom terjal tožnik. Točke, ki jih je določil izvedenec, je uporabilo zgolj kot pomagalo za razmejitev med delom poti, za katerega je tožnik služnost dokazal, in tistim delom te poti, kjer priposestvovanja služnosti ni dokazal, jo je pa zatrjeval. S takim ravnanjem ni dosodilo nič več, kot je tožnik zahteval, niti nekaj drugega, temveč je prisodilo manj in ostalo znotraj tožbenega zahtevka, ki ga je začrtal tožnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se na jugovzhodnem delu služeče nepremičnine, parc. št. 353/8, k. o. X, kjer slednja meji na nepremičnino parc. št. 445/1, k. o. X, po obstoječi asfaltni poti v širini 3,13 metra od točke B do točke C in dolžini 2,67 metra od točke C(1) do točke D, nato 6,26 metra od točke D do točke E, pa 4,00 metra od točke E do točke A in 11,94 metra od točke A do točke B, obstoji služnost hoje in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih nepremičnin parc. št. 3/1, parc. št. 3/2, in parc. št. 4/0, vse k. o. X, kot je razvidno iz skice, ki je sestavni del sodbe. V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožencu naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov.

2. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče odločilo zunaj meja postavljenega tožbenega zahtevka in je samo oblikovalo izrek sodbe. Nadalje navaja, da je tožnik zahtevek (za katerega je podal tudi ustrezno trditveno podlago) na ugotovitev (lege) služnosti vezal na potek mejne črte (med parcelama št. 353/8 in 445/1, obe k. o. X, in sicer v širini 3,5 metra in dolžini 17,5 metra), ki je nedoločena in nedoločljiva (v zemljiškem katastru ima status neurejene meje), zato je zahtevek nedoločno postavljen, na kar je tekom postopka večkrat opozarjal. Da gre za neurejeno mejo, je opozoril tudi izvedenec, saj sam glede na postavljeni tožbeni zahtevek sploh ni mogel določiti poteka služnosti. Sodišče je to skušalo sanirati tako, da je v naravi, ob pomoči izvedenca, ki je napravil ustrezno skico, postavilo točke ter določilo njihove koordinate v zemljiškem katastru. Tožnik bi moral temu slediti in ustrezno prilagoditi/popraviti tožbeni zahtevek, nikakor pa tega ne bi smelo storiti sodišče, saj mu je tako prisodilo nekaj, kar sploh ni zahteval, in je tako kršilo načelo dispozitivnosti in grobo poseglo v pravico toženca do obrambe, saj se ni imel možnosti braniti. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

3. Tožnik je na vročeno pritožbo odgovoril, prereka vse pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ob preizkusu materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožba ne izpodbija, sodišče prve stopnje pravilno uporabilo paragrafe ODZ 1460 – 1464 ter 1479 oziroma določbo 54. člena ZTLR. Ugotovilo je namreč, da je tožnik priposestvoval služnost hoje in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi na določenem delu zemljišča, na katerem je najmanj 20 let izvrševal to služnost, toženec pa se temu (med tekom priposestvovalne dobe) ni uprl. 6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče odločilo zunaj meja postavljenega zahtevka. S tožbo je namreč tožnik zahteval ugotovitev služnosti hoje in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi na jugovzhodnem delu služeče nepremičnine, in sicer v obsegu, kjer slednja meji na gospodujočo nepremičnino, po obstoječi asfaltni poti v širini 3,5 metra in dolžini 17,5 metra. Spora o tem, kje naj bi ta služnost v naravi, med strankama sploh ni bilo. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da obstoji služnostna pravica hoje in vožnje v obsegu, kot izhaja iz skice terenske meritve, ki jo je izdelal izvedenec geodetske stroke in je priloga sodbe. Dolgoletno neprerekano izvrševanje služnosti je namreč ugotovilo le na določenem delu zemljišča, ki pa se nahaja znotraj območja, za katerega je tožnik trdil (in tudi postavil zahtevek), da je na njem priposestoval služnost. Prisodilo je manj od zahtevanih 3,5 m v širino in 17,5 m v dolžino, s tem da je del parcele, na katerem obstoji služnost hoje in vožnje, opisalo z točkami A, B, C, D in E (ki predstavljajo del obstoječe asfaltne poti), ki jih je ob ogledu določil izvedenec geodetske stroke,(2) zavrnilo pa je zahtevek v delu, ki nanaša na razliko od dosojene dolžine služnostne poti do 17,5 metrov in na razliko od dosojene širine poti do 3,5 metra. Ni torej dosodilo več, kot je tožnik zahteval, niti nekaj drugega, temveč je prisodilo manj in ostalo znotraj tožbenega zahtevka, ki ga je začrtal tožnik (prvi odstavek 2. člena ZPP). Točke, ki jih je določil izvedenec, je uporabilo kot pomagalo za razmejitev med delom poti, za katerega je tožnik služnost dokazal, in tistim delom te poti, kjer priposestvovanja služnosti ni dokazal, jo je pa zatrjeval. 7. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek o nedoločenosti tožbenega zahtevka. Tožnik je namreč postavil povsem določen tožbeni zahtevek, navedel za priposestvovanje stvarne služnosti relevantna dejstva ter dokaze za njihovo ugotovitev. Tožba je bila oblikovana v skladu s prvim odstavkom 180. člena ZPP. Ker pa je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnik uspel dokazati le del zatrjevanih dejstev, in sicer, da je izvrševal služnost hoje in vožnje le na manjšem delu zemljišča, kot pa je zatrjeval, je pravilno tožbenemu zahtevku ugodilo le v dokazanem delu. S tem ni kršilo načela dispozitivnosti. Tožnik je v tožbi določno navedel, kaj zahteva, in s tem sodišču začrtal meje sojenja, toženec pa je vedel, zoper kaj se naj brani.

8. Pritožnik neutemeljeno terja, da bi moral tožnik po naroku z izvedencem svoj zahtevek ustrezno prilagoditi glede na izdelano skico izvedenca. Pritožba namreč ne izpodbijana ugotovljenega dejanskega stanja glede obsega služnosti (točke A, B, C, D in E, ki jih je določil izvedenec), iz spisa pa jasno izhaja, da sta bili pravdni stranki na naroku soglasni, da se kot izhodiščna točka šteje točka A (list. št. 67), prav tako pa je bila tudi soglasno določena točka B (list št. 67 in 68). Sodišče je na naroku tudi odločilo, da bo preostale točke določil izvedenec v skici, ki jo bo sodišče poslalo v izjavo strankam in nato v 30 dneh izdelalo odločbo (list. št. 67). Pritožnik na izdelano in vročeno skico (red. št. 34) ni imel pripomb, zato s pritožbenim očitkom ne more uspeti.

9. Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo nobene od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

10. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka: tožena, ker s pritožbo ni uspela, tožeča pa, ker z odgovorom na pritožbo ni upoštevno prispevala k rešitvi zadeve na drugi stopnji.

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje je zapisalo točka „B“, a gre za očitno pisno pomoto, ki jo lahko sodišče prve stopnje kadar koli popravi (328. člen ZPP).

Op. št. (2): Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno s pomočjo izvedenca geodetske stroke, natančno določilo obseg dejanskega izvrševanja služnosti, tako da je naravi določilo točke A, B, C, D in E (pravdni stranki sta namreč soglašali, da bo točke za določitev služnosti določil izvedenec), kar izhaja iz skice terenske meritve izvedenca, pravdni stranki pa na skico nista imeli pripomb.