Jedro

Tožeča stranka zoper toženca uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 1.500,00 EUR z zatrjevanjem, da je bila kot potnica mestnega avtobusa na avtobusu verbalno napadena po tožencu, sicer šoferju avtobusa, zaradi česar je utrpela nepremoženjsko škodo v obliki prestanega strahu in duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Materialnopravna podlaga za zatrjevano odškodninsko odgovornost je podana v drugem odstavku 147. člena OZ v zvezi s 131. členom OZ, ki v prvem odstavku določa krivdno odgovornost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče po pravilih postopka v sporih majhne vrednosti zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka iz naslova odškodninske odgovornosti delavca dolžna plačati 1.500,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povrniti pravdne stroške (točka I izreka). V odločbi o pravdnih stroških je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.094,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude (točka II izreka).

2. Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbija tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi izpostavlja, da prvostopno sodišče ni obrazložilo presoje, da tožeča stranka ni uspela dokazati škodnega dogodka. Nasprotno, iz izpovedbe samega toženca in tožnice, zaslišanih kot stranke, izpovedb prič J. Z. (znanka tožnice in soudeleženka dogodka), M. M. ter I. Š. (policista, ki sta obravnavala škodni dogodek) ter priče D. K. (sodelavec toženca) in listin spisa bi moralo sodišče, v kolikor bi vse navedeno pravilno ocenilo, izdati obsodilno sodbo. Ker tega prvostopno sodišče ni storilo, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, obstaja pa tudi nasprotje med izvedenimi dokazi in presojo sodišča, kar vse predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se tožena stranka obrazloženo zavzema za potrditev prvostopne sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka zoper toženca uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 1.500,00 EUR z zatrjevanjem, da je bila kot potnica mestnega avtobusa na avtobusu verbalno napadena po tožencu, sicer šoferju avtobusa, zaradi česar je utrpela nepremoženjsko škodo v obliki prestanega strahu in duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Materialnopravna podlaga za zatrjevano odškodninsko odgovornost je podana v drugem odstavku 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)1 v zvezi s 131. členom OZ, ki v prvem odstavku določa krivdno odgovornost. Predpostavke navedene odškodninske odgovornosti so protipravno ravnanje, pravno priznana škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo posledico ter krivda. Dokazno breme za prve tri predpostavke nosi tožeča stranka, krivda se domneva.

6. V postopku v sporih majhne vrednosti se na podlagi prvega odstavka 458. člena ZPP prvostopna sodba lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni dopusten, razen v primeru, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 458. člena ZPP).

7. Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka po 15. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, v razlogih za navedeni pritožbeni razlog pa pritožba z zatrjevanjem, da prvostopno sodišče ni pravilno presodilo izvedenih dokazov, dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v postopku v sporih majhne vrednosti ni dopusten. Že iz navedenega razloga je pritožba neutemeljena. V kolikor pa pritožba meri v protispisnost in sicer, da je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da po pritožbi zatrjevana protispisnost ni podana. Prvostopno sodišče je povsem korektno in pravilno povzelo izpovedbe obeh pravdnih strank, tudi izpovedbo toženca ter zaslišanih prič M. M. ter I. Š. (policista, ki sta obravnavala dogodek) ter tudi priče D. K. (vodja prometne operative), ki je sprejel pritožbo J. Z. nad ravnanjem toženca kot šoferja avtobusa. Pravilno in korektno je tudi povzelo izpovedbo priče J. Z., znanke in sopotnice tožnice na avtobusu in tudi vse listine (med njimi tudi odločbo o prekršku - priloga B4), ki jih je presojalo v dokazne namene. Na podlagi takšne presoje (to dejstvo izhaja tako iz navedb samega toženca kot izvedenih dokazov) je povsem v skladu z izvedenimi dokazi presodilo, da ravnanje toženca (ta je bil z odločbo o prekršku spoznan za odgovornega za prekršek zoper J. Z., sopotnico tožnice, kateri je zagrozil, da jo bo udaril, če ne preneha s telefoniranjem, zaradi česar je ta izstopila iz avtobusa) ni bilo storjeno zoper tožnico. Takšna presoja, kot je že obrazloženo, pa ni v nasprotju z izvedenimi dokazi. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

8. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevanih kršitev določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

9. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve in zato pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

1 Oškodovanec ima pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma.