Jedro

Zahteva za predložitev davčnih evidenc je vsebinsko gledano sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni posebne pritožbe, saj jo ZDavP izrecno ne predvideva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje, na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo, s katero je tožeča stranka izpodbijala odločbo tožene stranke z dne 18.8.2002. S to odločbo je bila kot neutemeljena zavrnjena pritožba zoper sklep Davčnega urada Novo mesto z dne 20.12.2002, s katerim je prvostopni davčni organ zavrgel pritožbo tožeče stranke zoper njegov sklep z dne 6.11.2002, s katerim je prvostopni davčni organ tožeči stranki naložil, naj v roku dveh dni predloži urejene davčne evidence za davčna obdobja april 2001, december 2001 in januar 2002. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da se strinja z obrazložitvijo, ki jo je podala tožena stranka, ter se nanjo sklicuje in je ne ponavlja. Kot neutemeljeno pa zavrača stališče tožeče stranke, da ji davčni organ prve stopnje ne bi smel naložiti predložitve davčnih evidenc. Po določbi 226. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02) se s sklepom odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka, zato ni ovire, da davčni organ na tej podlagi ne bi smel s sklepom naložiti tožeči stranki predložitve davčnih evidenc. Zahteva, izdana v obliki sklepa, daje stranki dodatne procesne garancije. Dodalo je še, da ker je predmet upravnega spora le presoja zakonitosti izpodbijane odločbe, sodišče ni presojalo tožbenih navedb o razlogih, zaradi katerih tožeča stranka obveznosti iz sklepa ni mogla izpolniti v postavljenem roku.

Tožeča stranka v pritožbi (sedaj reviziji) zoper sodbo navaja, da se skladno z določili 227. in 228. člena ZUP sklep izda pisno, če ima stranka zoper njega pravico do posebne pritožbe. V takem primeru mora biti sklep obrazložen in mora vsebovati pravni pouk s pravico do pritožbe. Če pa zoper sklep pritožba ni dovoljena, se stranki oziroma prizadetim osebam naznani ustno. Za izdajo sklepa, s katerim je prvostopni davčni organ naložil tožeči stranki predložitev evidenc, ni bilo pravne podlage. Po določbi 174. člena ZUP bi namreč lahko prvostopni davčni organ tožeči stranki podal zgolj zahtevo za predložitev listin. Tožeča stranka pa bi organu razložila, zakaj zahteve ne more izpolniti. Ker je torej prvostopni davčni organ namesto zahteve izdal pisen in obrazložen sklep, je na podlagi določb 227., 228. in 258. člena ZUP zoper njega dovoljena posebna pritožba. Le s pritožbo je namreč omogočeno tožeči stranki, da pojasni razloge, zakaj ne more predložiti zahtevanih dokumentov. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da ji izdaja zahteve v obliki sklepa daje dodatne procesne garancije in ji ne povzroča škode. Prvostopni organ se je namreč postavil na stališče, da ker tožeča stranka evidenc ni predložila v roku iz sklepa, le-teh ne vodi, s tem pa je izpolnjen eden izmed pogojev po 39. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP; Uradni listi RS, št. 18/96, 87/97, 35/98 – odločba US, 82/98, 91/98, 1/99-ZNIDC, 108/99, 37/01 - odločba US in 97/01), da se sme davčna osnova ugotavljati s cenitvijo, kar pa je za tožečo stranko bistveno slabše, kot pa če bi bil voden klasični pregled davčnih knjig.

Tožena stranka na pritožbo (sedaj revizijo) ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se od 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je bila pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1.1.2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1.1.2007. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko 1. odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

Po mnenju vrhovnega sodišča pritožba (sedaj revizija) ni utemeljena. V 5. alineji 1. odstavka 39. člena ZDavP je bilo določeno, da davčni organ ugotovi davčno osnovo z oceno, če davčni zavezanec na zahtevo davčnega organa ne predloži poslovnih knjig in evidenc, ki jih je dolžan voditi. Po stališču vrhovnega sodišča je omenjena zahteva, vsebinsko gledano sklep procesnega vodstva, ki pa ga zakon drugače poimenuje. Takšno stališče izhaja iz 2. odstavka 226. člena ZUP, po katerem se s sklepom odloča o vprašanjih, ki se kot postranska pojavljajo v zvezi z izvedbo postopka in se o njih ne odloča z odločbo. Zoper omenjeni sklep, ki je poimenovan „zahteva“, zakon izrecno ne predpisuje pritožbe, zato je odločitev mogoče izpodbijati v pritožbi zoper odločbo (258. člena ZUP). ZUP v 1. odstavku 258. člena določa, kakšno vsebino mora imeti sklep, zoper katerega je dovoljena pritožba, vendar to ne pomeni, da velja tudi obratno; torej, da je zoper vsak obrazloženi pisni sklep dovoljena pritožba, kot zmotno trdi tožeča stranka.

Ker je vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.