Jedro

Kolikor zagovorniki zanikajo, da je bil obsojenčev zagovor pred preiskovalnim sodnikom odraz njegove svobodne volje, v nasprotju z zakonom (2. odstavek 420. člena ZKP) izpodbijajo dejansko stanje pravnomočne sodbe, saj nižji sodišči na podlagi okoliščin, v katerih je potekalo zaslišanje, tega ne ugotavljata.

Čeprav v zapisniku o obsojenčevem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom ni zabeležena njegova izjava, da se bo zagovarjal sam, pa iz dejstva, da je po pravilnem pravnem pouku o pravici do zagovornika izjavil, "da je opozorila in očitek razumel in da se bo zagovarjal", smiselno izhaja, da je pristal na zaslišanje brez zagovornika. Zato je njegov zagovor dovoljen dokaz.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega T.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 150.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obsojenega T.Š. in soobsojenca spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 1. in 4. odstavku 302. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Izreklo jima je pogojni obsodbi ter obsojenemu T.Š. določilo kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Odločilo je tudi, da sta obsojenca dolžna nerazdelno povrniti stroške kazenskega postopka, plačila povprečnine pa sta bila na podlagi 4. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščena. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo vse pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo, med drugim tudi pritožbo zagovornika obsojenega T.Š. in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Obsojenemu T.Š. je naložilo v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka, to je povprečnino 80.000 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi "bistvenih kršitev določb iz 1. in 2. odstavka 371. člena ZKP, ki so vplivale na zakonitost obeh odločb ter kršitve kazenskega zakona" in predlagali, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in izreče oprostilno sodbo ali pa zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču pred popolnoma spremenjenim senatom.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka B.B. (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, ker je neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

1. Zagovorniki zatrjujejo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki 1. odstavka 371. člena ZKP (ni obtožbe upravičenega tožilca), ker naj bi sodišče v nasprotju z določbo 1. odstavka 344. člena ZKP državnemu tožilcu na glavni obravnavi dovolilo, da je v obtožnem aktu popravil letnico storitve kaznivega dejanja iz leta 1999 na 2000, čeprav dokazi, izvedeni na glavni obravnavi, takšne spremembe niso opravičevali. Takšno ravnanje prvostopenjskega sodišča naj bi bilo po mnenju zagovornikov v škodo obsojenca in pomeni "ignoriranje načela enakosti orožij strank v kazenskem postopku".

Zagovorniki pri uveljavljanju navedene procesne kršitve izhajajo iz napačnega izhodišča, da je državni tožilec na glavni obravnavi obtožni akt spremenil v nasprotju z določbo 344. člena ZKP. Ta tožilcu na glavni obravnavi dovoljuje, da ustno spremeni obtožni akt(zoper isto osebo in v okviru istega historičnega dogodka), če na glavni obravnavi spozna, da izvedeni dokazi kažejo, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje. Zakonski kriterij za spremembo obtožnega akta je (subjektivna) zaznava državnega tožilca oziroma njegova ocena izvedenih dokazov na glavni obravnavi. To pomeni, da je državnemu tožilcu dovoljena sprememba obtožnice tudi na podlagi drugačnega spoznanja glede dejanskega stanja, kot ga je videl ob vložitvi obtožnice in ne zgolj zaradi spremenjenega dejanskega stanja na podlagi novih dokazov, izvedenih na glavni obravnavi. Seveda pa je takšna sprememba dopustna le, če tožilec z njo ne zlorabi te svoje pravice in če z njo ne poseže v obdolženčevo pravico do obrambe.

Opisano spremembo obtožnega akta v konkretnem primeru je mogoče označiti kot dovoljeno in hkrati kot nebistveno. Že vrhovna državna tožilka je v svojem pisnem odgovoru pravilno ugotovila, da je državni tožilec, kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 28.3.2003, s spremembo obtožnice zgolj popravil očitno pisno napako v opisu dejanja iz obtožnice, zato niti ni šlo za njeno spremembo v smislu 1. odstavka 344. člena ZKP. Ob takšnem stanju stvari je tudi po mnenju Vrhovnega sodišča neutemeljen posplošen očitek vložnika zahteve o nespoštovanju obsojenčeve pravice do obrambe vključno z načelom enakosti orožij, med drugim tudi zato, ker sta bila obsojenec in zagovornik na glavni obravnavi prisotna in sta bila s spremembo obtožnice seznanjena.

2. Zahteva uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče sodbo oprlo na obsojenčev zagovor pred preiskovalnim sodnikom, ki naj bi bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki pa jih zahteva ne konkretizira. Dokaz naj bi bil nedovoljen najprej zato, ker naj bi obsojenec v danih okoliščinah ne bil sposoben podati smiselnega zagovora. Vabilo na zaslišanje k preiskovalnemu sodniku mu je bilo vročeno le nekaj ur pred zaslišanjem, pri čemer je bil s strani policistov šikaniran, saj so ga na zaslišanje dobesedno privlekli na pol slečenega, kljub njegovemu zagotovilu, da se bo sam oglasil na zaslišanje. Nedovoljenost dokaza pa zagovorniki utemeljujejo tudi z dejstvom, da iz zapisnika o zaslišanju ni razvidno, ali se je obsojenec izrecno izjavil, da se bo zagovarjal sam brez zagovornika.

Prvi del utemeljitve zatrjevane procesne kršitve vsebuje očitek o domnevno protipravnem ravnanju policije, ki naj bi vplivalo na obsojenčevo svobodno voljo in odločitev, ali se bo zagovarjal in kako, s čimer smiselno zatrjuje kršitev 21. člena Ustave (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva). V okviru uveljavljane kršitve Vrhovno sodišče ni bilo dolžno presojati zakonitosti ravnanja policije, ki je, kot izhaja iz podatkov spisa, obsojenca prisilno privedla k preiskovalnemu sodniku na podlagi odredbe o privedbi (194. člen ZKP), temveč le vpliv opisanega ravnanja policije na svobodno voljo obdolženca pri izpovedanju glede na to, da je procesno dejanje lahko le voljno dejanje, saj v nasprotnem nima procesne veljave. Prav to pa naj bi se zgodilo po navedbah zahteve tudi v tem primeru.

Kolikor zagovorniki zanikajo, da je bil obsojenčev zagovor pred preiskovalnim sodnikom odraz njegove svobodne volje, v nasprotju z zakonom (2. odstavek 420. člena ZKP) izpodbijajo dejansko stanje pravnomočne sodbe. Nižji sodišči namreč na podlagi okoliščin, v katerih je potekalo to zaslišanje, tega ne ugotavljata. V podatkih spisa pa tudi nista imeli nikakršne podlage za takšno oceno. V zapisniku o zaslišanju obsojenca pred preiskovalnim sodnikom je zapisano obsojenčevo pojasnilo, da so ga pripeljali na zaslišanje brez hlač, ker mu niso dali možnosti, da bi prostovoljno prišel na sodišče, temveč so vztrajali na prisilnem privodu. Obsojenec je nato podal natančen zagovor v zvezi s kaznivim dejanjem. Preiskovalni sodnik je pri tem tudi ugotovil, "da je obsojenec ves čas miren in da je z navedeno gesto hotel zgolj opozoriti na nepravilno ravnanje policije". Na koncu zapisnika je tudi navedeno, da je obsojenec slišal glasen narek zapisnika, da je razumel njegovo vsebino in da ga je podpisal brez pripomb kot točnega. Zato zatrjevana kršitev Ustave in posledično procesna kršitev ni izkazana.

Po določbi 10. točke 227. člena ZKP, na katero se v okviru zatrjevane procesne kršitve sklicujejo zagovorniki, sodišče ne sme opreti svoje odločbe na obdolženčevo izpovedbo, če ta ni bil poučen o svojih pravicah, ali če dani pouk in izjava obdolženca glede pravice do zagovornika nista zapisana v zapisnik. Iz zapisnika o obsojenčevem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom izhaja, da je bil obsojenec pravilno poučen o vseh svojih pravicah, zabeležena pa je tudi njegova izjava, "da je opozorila in očitek razumel in da se bo zagovarjal", nato pa je podal zagovor. V zapisniku res sicer ni zabeležena obsojenčeva izjava, da se bo zagovarjal sam, vendar pa že iz dejstva, da je po pravilnem pravnem pouku, v katerem je bil opozorjen na pravico do zagovornika, podal svoj zagovor, smiselno izhaja, da je pristal na zaslišanje brez zagovornika; logično je namreč, da bi v nasprotnem primeru zagovor odklonil in predlagal preložitev naroka za njegovo zaslišanje. Iz navedenega sledi, da je obsojenčev zagovor pred preiskovalnim sodnikom dovoljen dokaz, na katerega je sodišče lahko oprlo svojo sodbo, zaradi česar tudi v tem delu procesna kršitev ni podana.

3. V zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje priče A.Z. zagovorniki vidijo kršitev 2. odstavka 371. člena ZKP (v zvezi s 1. odstavkom 355. člena ZKP). Menijo, da je bila odločitev sodišča, da zaradi zdravstvenega stanja te priče ni mogoče zaslišati neposredno na glavni obravnavi, preuranjena glede na to, da ni pretilo zastaranje kazenskega pregona, s tem pa je bila obrambi odvzeta možnost postavljati vprašanja priči in tako dokazati, da se je incident začel zaradi prekoračitve pooblastil policista.

Pravnomočna sodba pravilno ugotavlja, da so bili izpolnjeni zakonski pogoji (1. točka 1. odstavka 340. člena ZKP), da se priče A.Z. ne zasliši neposredno pred sodečim senatom, ampak da se zgolj prebere njegova izpovedba iz preiskave, četudi se obramba s tem ni strinjala. Takšnemu stališču pritrjuje tudi vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče zavrača navedbe v zahtevi, da naj bi bila takšna odločitev sodišča preuranjena, s čimer želi prepričati, da naj bi bila nezmožnost zaslišanja priče zgolj začasna oziroma, da vzrok, zaradi katerega priča ne more priti na sodišče, ni tehten. Iz priloženega zdravniškega spričevala Zdravstvenega doma Sevnica z dne 16.11.2002 je razvidno, da je bila priča zaradi kroničnega psihiatričnega obolenja hospitalizirana v skupnem trajanju eno leto, da zdravljenje še ni zaključeno in da priča "ni sposobna za nastopanje na sodišču". V navedenih okoliščinah je bila odločitev senata za branje zapisnika o izpovedbi priče v preiskavi utemeljena in smiselna tudi iz razlogov procesne ekonomije, saj si mora sodišče prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja (15. člen ZKP). S takšnim ravnanjem sodišče tudi ni poseglo v obsojenčevo pravico do obrambe oziroma do neposrednega zaslišanja priče, ki ga razbremenjuje. Glede na podatke o zdravstvenem stanju priče in prognozo njenega zdravljenja namreč ne obstajajo realne možnosti, da se priča neposredno zasliši na glavni obravnavi in s tem zagotovi obsojenčevo sodelovanje pri izvedbi tega dokaza v fazi glavne obravnave. Možnost izvedbe tega procesnega dejanja je tako povsem negotova oziroma nepredvidljiva. Kolikor se zagovornik ne strinjajo z dokazno oceno pravnomočne sodbe glede izpovedb oškodovanca I.J. in priče A.Z. je treba ugotoviti, da ti ugovori sodijo v okvir dejanskega stanja. Zaradi vložnikovih dvomov v pravilnost in popolnost dejanskega stanja pa vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

4. Zahteva uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona (te pobliže ne opredeli), ker je bil obsojenec spoznan za krivega dokončanega kaznivega dejanja, čeprav bi lahko šlo kvečjemu za poskus, saj naj bi policist uradno dejanje že dokončal z izpolnitvijo zapisnika, v katerem je ugotovil, da je obsojenec odklonil alkotest in odvzem krvi.

Za presojo očitane kršitve kazenskega zakona (smiselno je zatrjevana kršitev 1. točke 372. člena ZKP) je odločilen opis kaznivega dejanja v sodbenem izreku. Iz tega izhaja, da sta oba obsojenca policistu I.J., ki je nameraval opraviti postopek zaradi kršitve cestno-prometnih predpisov (uradno dejanje) z uporabo sile in groženj preprečila, da bi opravil to dejanje, zaradi česar se je moral umakniti. Po ugotovitvah pravnomočne sodbe je bil postopek dokončan šele, ko so oba obsojenca prijeli in pripeljali na policijsko postajo. Sicer pa je enake ugovore obrambe v pritožbenem postopku argumentirano zavrnilo že sodišče druge stopnje. Kolikor zagovorniki izpodbijajo takšen potek dogodkov, kot ga ugotavlja pravnomočna sodba in kot je povzet v opisu kaznivega dejanja, v nasprotju z zakonom ponovno uveljavljajo razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa pravilnost uporabe kazenskega zakona, na katero se sklicujejo.

Ker je po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca, kot so bile ugotovljene v postopku pred nižjima sodiščema.