Jedro

Lokacijsko dovoljenje je bilo pravilno izdano na podlagi Uredbe o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora občine Postojna, kot kasnejšega predpisa, ki v mejah območja, ki ga obravnava, vsebuje tudi predmetno parcelo, in je razveljavil omejitve, določene z zazidalnim načrtom "Soseske pod Tržaško cesto" iz leta 1965. Tožnikovo soglasje v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja ni potrebno, saj ga ZUN ne določa, navedena uredba pa tudi ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 2281/97-19 z dne 21.9.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 19.7.1997. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo proti odločbi (lokacijsko dovoljenje) Upravne enote P. z dne 24.6.1996, s katero se investitorki A.Ž. dovoljuje legalizacija nadzidave stanovanjske hiše L. 7, P., na parc. št. 712 k.o. P. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo s tem, da je lokacijsko dovoljenje izdano v skladu z Uredbo o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora občine P. (v nadaljevnaju Uredba, Uradni list RS, št. 62/94). Uredba je bila izdana na podlagi 4. odstavka 16. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju novela ZUN, Uradni list RS, št. 18/93 in 47/93). Prvostopni upravni organ je tako v stvari, o kateri je ponovno odločal, uporabil spremenjeni kasnejši predpis. Neutemeljen je zato očitek, da bi moral upravni organ pri odločanju v predmetni zadevi upoštevati pogoje, ki so bili za gradnjo individualnih stanovanjskih hiš predpisani z Odlokom o zazidalnem načrtu "SOSESKE pod T. cesto v P." (Uradni glasnik, št. 21/65). Z odločbo upravnega organa, izdano na podlagi Uredbe, je bil legaliziran objekt, ki po Odloku o zazidalnem načrtu ni bil dovoljen. Spisovni podatki tudi potrjujejo ugotovitev tožene stranke, da so v lokacijskem dovoljenju upoštevani pogoji za legalizacijo nadzidave. Tožena stranka je v izpodbijani upravni odločbi navedla pogoje za legalizacijo in tudi ugotovila, da so v lokacijskem dovoljenju ti pogoji upoštevani. Iz upravnih spisov tudi izhaja, da je tožnik sodeloval v postopku izdaje izpodbijane odločbe in ob tem upravnemu organu izjavil, da z nadzidavo stanovanjske hiše ne soglaša. Sodišče prve stopnje pojasnjuje, da soglasje sosedov v obravnavani zadevi ni potrebno, ker ni predpisano. Razloge, zaradi katerih pripomb tožnika ni upoštevala, pa je tožena stranka že utemeljila v obrazložitvi svoje odločbe.

Iz pritožbe tožnika smiselno izhaja, da nasprotuje nadzidavi sosednje hiše, ki sedaj osenčuje njegov vrt. Zaradi tega je od leta 1993 dalje pridelal na osmih sadnih drevesih le približno 50 kg sadja. Tožnik ugovarja odločbi tožene stranke, saj je Sekretariat za varstvo okolja in urejanje prostora občine P. že dne 3.3.1993 odklonil izdajo lokacijskega dovoljenja, čeprav je bila takrat nadzidava že izvedena. Tožena stranka z odločbo, ki je predmet upravnega spora, postavlja pogoje za legalizacijo, ki jih je prizadeta stranka A.Ž. izpolnjevala že leta 1992. Pri tem se tožena stranka izmika navedbi nove višine v slemenu hiše, saj je ta presežena za 1,94 m in ne 1,5 m, kot je ugotovil to pristojni organ leta 1993. Legalizacija nadzidane stanovanjske hiše ne spada v sanacijo degradiranega področja ali obnovo hiš, ki imajo zgodovinsko oziroma kulturno vrednost. Upravna odločba ni bila izdana v skladu z novelo ZUN. Ta zakon se nanaša le na inšpekcijske postopke, ki tečejo zaradi nezakonitih posegov v prostor, ne pa tudi na same upravne postopke, ki tečejo. Zato bi moral upravni organ ugotoviti, da niso podani zakoniti pogoji za pridobitev lokacijskega dovoljenja. Trditev sodišča in upravnega organa, da ni potrebno soglasje sosedov, je vprašljiva. Tožnik je že v razgovorih o izdaji lokacijskega dovoljenja izjavil in tudi podpisal, da ne soglaša z nadzidavo. V letu 1992 je bil narejen posnetek tožnikove hiše brez sodnega naloga. Izdelano je bilo tudi poročilo sodnega izvedenca, prav tako brez sodnega naloga. Naročnik in plačnik tega je bila prizadeta stranka. Zaradi nezakonitega načina pridobitve podatkov in dokumentov se lahko obnovi sodni postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka A.Ž. v odgovoru na pritožbo navaja, da z nadzidavo obstoječe stanovanjske hiše rešujejo problem mlade družine svoje hčerke. Nadzidavi nasprotuje tožnik, čeprav sama ni nasprotovala dozidavi njegove hiše. Za nadzidavo, ki je predmet spora, so bili izdelani načrti in pridobljena dovoljenja pristojnih služb. Kljub temu, da je pridobila lokacijsko dovoljenje, se tožnik še pritožuje in zavlačuje postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke in pri tem navedlo pravilne razloge za svojo odločitev.

Izpodbijano lokacijsko dovoljenje je bilo izdano na podlagi Uredbe v zvezi s 4. odstavkom 16. člena novele ZUN. Ta kasnejši predpis, ki v mejah območja, ki ga obravnava, vsebuje tudi parc. št. 712 k.o. P., je razveljavil omejitve, določene z zazidalnim načrtom "SOSESKE pod T. cesto v P." iz leta 1965. Upravni organ je pravilno uporabil navedeno Uredbo, ki je veljala v času njegove odločitve o predmetnem lokacijskem dovoljenju.

Tožnikovo soglasje v postopku za izdajo obravnavanega lokacijskega dovoljenja ni potrebno, saj ga ZUN ne določa, uredba pa tudi ne.

Uredba je bila izdana na podlagi 4. odstavka 16. člena novele ZUN in zato ni utemeljena trditev tožnika, da napadena upravna odločba ni bila izdana v skladu z navedenim zakonom. Kolikor tožnik s tako navedbo posredno uveljavlja neskladnost Uredbe z novelo ZUN, taka presoja ni predmet upravnega spora. Navedbe tožnika o nezakonitem pridobivanju podatkov, ki so bili predmet civilnega sodnega postopka v sporu med tožnikom in prizadeto stranko, tudi niso predmet pritožbenega postopka v upravnem sporu.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani razlogi, s katerimi izpodbija tožnik sodbo sodišča prve stopnje. Spoznalo je tudi, da niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.