Jedro

Ker ima tožnik VI. stopnjo strokovne izobrazbe (in ne zahtevane VII. stopnje strokovne izobrazbe), je tožena stranka pri izračunu višine nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pravilno upoštevala le 90 % količnika, določenega za delovno mesto, na katero bi bil razporejen, če bi delo opravljal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je pod I.) ugotovilo obstoj terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova jubilejne nagrade v višini 410,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 98.464,00 SIT od 1.6.2000 do 31.12.2006 ter od 410,88 EUR od 1.1.2007 do plačila. Iz naslova za delovno uspešnost v višini 1.074,95 EUR bruto v posameznih mesečnih zneskih, razvidnih iz izreka sodbe ter po obračunu prispevkov in davkov plačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega mesečnega zneska od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Pod II.) je zavrnilo zahtevek za ugotovitev obstoja in plačila terjatve zamudnih obresti od zneska 410,88 EUR za obdobje od 5.5.2000 do 30.6.2000. Pod III.) je ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 24.836,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.951.877,01 SIT od 9.11.2006 do 31.12.2006 ter od zneska 24.836,74 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila. Pod točko IV.) je ugotovilo, da je terjatev tožeče stranke iz točke I.) na dan 9.11.2006 pobotana s terjatvijo tožene stranke iz III.) izreka. Pod točko V.) je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 188.013,82 EUR s pp. Pod točko VI.) je tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 4.904,96 EUR v 8-ih dneh po vročitvi te sodbe, od dotlej dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačila pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik osebno in po pooblaščenki. Priglaša pritožbene stroške. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, podredno pa, da sodbo spremeni in da v obeh primerih prizna stroške postopka tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo. Meni, da je sodišče napačno pri izračunu dodatka na delovno uspešnost tožnika upoštevalo količnik 3,96 in ne 4,40, kot je določeno v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi za njegovo delovno mesto svetovalca za nadzor investicijskega vzdrževanja. Meni, da sodišče nedopustno po 10-ih letih spreminja oziroma posega v tožnikovo pogodbo o zaposlitvi in zmanjšuje pravice. Pogodba o zaposlitvi je postala aktualna po zaključku delovnega spora, ki ga je tožnik vodil zoper toženca zaradi razveljavitve odločitve delodajalca o prenehanju pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja, vrnitve na delo in plačilo vseh pravic iz dela in po delu pod opr. št. III Pd 547/2002. V izpodbijani sodbi se je sodišče postavilo na stališče, da je pravnomočnost citirane sodbe različna v odvisnosti od tega, ali sta se stranki postopka pritožili zoper posamezne postavke sodbe ali ne. Tožnik se s takim stališčem sodišča ne strinja in meni, da je nezakonito. Sklicuje se na klavzulo pravnomočnosti z dne 4.10.2004, na podlagi katere je tožnik vložil tudi predlog za izvršbo. Toženec je pred koncem glavne obravnave postavil svoj pobotni ugovor na višini 5.951.877,01 SIT z z.z.o. od dneva postavitve slednjega, čemur je tožnik nasprotoval in pri tem vztraja. Sodišče je napačno in neutemeljeno poklonilo vero pobotnemu ugovoru, pri čemer je spregledalo dejstvo, da je tožnikov tožbeni zahtevek upošteval vsa plačila toženca iz leta 2002 in 2003 v celoti, ne oziraje se ali gre za obračune opravljene od neto ali bruto zneskov in ali gre za pravilne ali nepravilne zneske. Tožnik izpodbija tudi 5. točko izreka sodbe, v kateri sodišče zavrača tožbeni zahtevek tožnika, pri čemer se sklicuje na zgoraj navedeno glede napačnega upoštevanja količnika za izračun plače. Posebej se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka v delu, v katerem tožnik ni uspel, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Zmotno je stališče tožnika, da je sodišče prve stopnje poseglo v pravnomočno odločitev v zadevi opr. št. III Pd 547/2002 Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. V navedeni zadevi je sodišče izdalo sodbo in sklep, s katerima je razsodilo, da se sklep tožene stranke (ista kot v tem individualnem delovnem sporu) št. 111-10/96 z dne 1.10.1996 razveljavi, zavrnilo pa je zahtevek tožnika za razveljavitev sklepa tožene stranke št. 10216/96 z dne 19.7.1996 o prenehanju delovnega razmerja tožniku. Glede na odločitev pod točko 1 je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice iz dela in po delu za čas od 8.10.1996 do pravnomočnosti te sodbe. Tožniku je tožena stranka dolžna plačati nadomestila mesečnih plač za delovno mesto svetovalec za nadzor investicij in investicijskega vzdrževanja od 8.10.1996 do pravnomočnosti te sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega nadomestila plače do plačila ter poravnati vse zakonite prispevke in davke od vsakega mesečnega zneska nadomestila plače, regres za letni dopust za leto 1997, 1998, 1999, 2000 in 2001 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov. Zahtevek tožnika za plačilo regresa za letni dopust za leto 2002 je kot preuranjen zavrnilo. Sklenilo je, da se tožba tožeče stranke v delu, ki se nanaša na plačilo petih mesečnih bruto plač v zadnjih treh mesecih pred izplačilom, zavrže in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Iz zgoraj navedenega izreka sodbe in sklepa v zadevi opr. št. III Pd 547/2002, ki je postala pravnomočna 4.10.2004, tako izhaja, da je sodišče s predmetno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice iz dela in po delu za čas od 8.10.1996 do 4.10.2004 in sicer nadomestila mesečnih plač za delovno mesto svetovalec za nadzor investicij in investicijskega vzdrževanja od 8.10.1996 do pravnomočnosti te sodbe, torej 4.10.2000 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečnega nadomestila plače do plačila. Torej s to sodbo ni bilo odločeno o višini izplačil, temveč le o temelju. Zato je protispisno pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu spreminjalo oziroma posegalo v sodbo opr. št. III Pd 547/2002. Nasprotno, ta sodna odločba je bila podlaga za odločanje v tem individualnem delovnem sporu.

V tem individualnem delovnem sporu je bilo med strankama sporno ali je potrebno kot izhodiščni količnik za delovno mesto za nadzor investicij in investicijskega vzdrževanja za tožnika upoštevati količnik 4,40 ali 3,96. Stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi dne 15.4.1996, v kateri sta v 6. členu določili osnovno plačo delavca. V 2. odstavku navedenega člena je določeno, da je osnovni koeficient za delovno mesto, na katerega je razporejen tožnik 4,40 v VII. tarifni skupini. V naslednjem odstavku je določno, da se osnovni koeficient spreminja v skladu s pravilnikom o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter v osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede oziroma v skladu s pravilnikom o napredovanju zaposlenih v osnovnem in srednjem šolstvu v nazive. O vsaki spremembi osnovnega koeficienta prejme delavec odločbo direktorja, na podlagi katere se ta pogodba dopolni z aneksom. V 4. odstavku 6. člena pa je določeno, da se delavcu osnovna plača zmanjša, če ne izpolnjuje pogojev v zvezi z zahtevano izobrazbo za delovno mesto, na katerega je razporejen. Prav ta določba pa je jedro spora med strankama, saj tožnik vztraja na stališču, da zanj velja osnovni koeficient 4,40, tožena stranki, kateri je po izvedenem dokaznem postopku sledilo tudi sodišče prve stopnje, pa da tožniku pripada koeficient znižan za 10 %, ker tožnik ni izpolnjeval pogojev v zvezi z zahtevano izobrazbo za delovno mesto. Po določbi 14. člena Zakona o plačah delavcev v javnih, vzgojno-izobraževalnih zavodih (Ur. l. RS, št. 16/92 in naslednji) delavcu, ki nima strokovne izobrazbe določene z zakonom, z vzgojno-izobraževalnim programom ali splošnim aktom za delovna mesta, na katerega je razporejen, pripada 90 % osnovne plače, določeno za to delovno mesto (2. odstavek). Navedena določba je bila v ustavni presoji skupaj z določbo 5. a člena Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (opr. št. U-I 7/94 z dne 5.10.1995), ko sicer pobude za oceno ustavnosti, ustavno sodišče ni sprejelo, vendar je v tem sklepu zavzelo stališče, da določanje plače glede na izobrazbo za enako delovno mesto, ne nasprotuje načelu enakosti pred zakonom. Zato je na podlagi navedene zakonske določbe zakonita določba v pogodbi o zaposlitvi, da se v primeru neizpolnjevanja izobrazbenega pogoja osnovna plača delavca zmanjša, če ne izpolnjuje pogojev v zvezi z zahtevano izobrazbo za delovno mesto, na katerega je razporejen.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo kot nesporno ugotovljeno, da ima tožnik VI. stopnjo strokovne izobrazbe in ne zahtevane VII. stopnje strokovne izobrazbe, zato je tožena stranka pri izračunu svojih obveznosti po sodbi opr. št. III Pd 547/2002 pravilno uveljavljala navedeno določbo pogodbe o zaposlitvi in upoštevala le 90 % količnika 4,40, kar predstavlja količnik 3,96. Sodišče prve stopnje je temu utemeljeno sledilo, kot je navedeno na podlagi pogodbe o zaposlitvi in določbi 14. člena Zakona o plačah delavcev v javno-izobraževalnih zavodih. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje s tem poseglo v pravnomočno odločitev v zadevi opr. št. Pd 547/2002. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presojalo, ali je tožena stranka v celoti izpolnila svoje obveznosti po zgoraj navedeni sodbi, upoštevaje količnik 3,96. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da tožena stranka ni pravilno obračunala dodatka za delovno uspešnost za vtoževano obdobje v skupni višini 1.074,95 EUR bruto, vendar je tožena stranka ugovarjala v pobot preveč izplačane zneske, ker je pri izplačilih, ki jih je sama opravila, zmotno upoštevala koeficient 4,00, namesto pravilnega 3,96. Sodišče prve stopnje je navedeni pobotni ugovor pravilno upoštevalo, saj je ugotovilo, da je tožena stranka pri napačnem upoštevanju količnika preplačala iz naslova plač znesek 133.676,76 SIT glavnice in 5.951.877,01 SIT zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo pobotanje terjatev na dan 9.11.2006, to je dan, ko so bili izplačani navedeni zneski s strani tožene stranke. Takrat pa je že obstajal terjatev tožeče stranke iz naslova jubilejne nagrade in delovne uspešnosti. Za svojo odločitev je sodišče prve stopnje tudi navedlo pravilno pravno podlago in sicer določbe 311. in 312. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001). Ugotovilo je, da je tožnik iz naslova razlike v plači prejel več, kot mu je šlo po določbah pogodbe o zaposlitvi in Zakona o plačah delavcev v javnih, vzgojno-izobraževalnih zavodih, kar je tožena stranka utemeljeno uveljavljala v pobot. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, je nato ugotovilo, da sta terjatvi pobotani.

Iz zgornjih razlogov, torej, da je pravilno upoštevanje osnovnega količnika 3,96, je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 188.013,82 EUR s pripadki, saj je le-ta neutemeljen, ker temelji na napačnem izhodišču tožnika, da bi mu moral biti obračunan osnovni količnik v višini 4,40. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tudi v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno.

Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje pri tej odločitvi pravilno upoštevalo določbe 154. člena ZPP, ki v 2. odstavku določa, da sodišče odloči o stroških postopka glede na dosežen uspeh v postopku. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo uspeh strank v postopku in po pobotanju ugotovljenih potrebnih stroškov tožeče in tožene stranke pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini kot izhaja iz odločbe sodišča prve stopnje. Pri tem je pravilno upoštevalo tudi vrednost spora in določbe Odvetniške tarife.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imela podlago v določbo 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspel (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).

izvor: VDSS sodba Pdp 428/2007 zveza: ZRPJZ člen 5a.