Jedro

Tožnikova bojazen pred trajno delovno nezmožnostjo ni pravno priznana oblika škode v okviru odmere odškodnine iz naslova strahu, kjer se upošteva le primarni in sekundarni strah in bi ga bilo mogoče upoštevati v okviru odmere denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 84,66 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 16,75 EUR od 18. 6. 2009 do plačila, od zneska 67,91 EUR od 28. 5. 2009 do plačila, od zneska 6.500,00 EUR od 18. 6. 2009 do 15. 7. 2009 in od zneska 176,29 EUR od 28. 5. 2009 do 15. 7. 2009. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 632,72 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, od naslednjega dne dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 102,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je pristojno za odločanje v tem pritožbenem postopku na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 472/2014 z dne 28. 2. 2014, s katerim je bila pristojnost za sojenje z Višjega sodišča v Mariboru prenesena na Višje sodišče v Ljubljani.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 684,66 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 684,66 EUR od 18. 6. 2009 do plačila, od zneska 67,91 EUR od 28. 5. 2009 do plačila, od zneska 6.500,00 EUR od 18. 6. 2009 do 15. 7. 2009 in od zneska 176,29 EUR od 28. 5. 2009 do 15. 7. 2009. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ( I. točka izreka) ter sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 789,40 EUR v 15-ih dneh od prejema sodbe, od naslednjega dne dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ( II. točka izreka).

3. Zoper sodbo glede dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova strahu in glede dosojenih stroškov pravdnega postopka se iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, pritožuje tožena stranka. Navaja, da je iz obrazložitve sodbe razvidno, da je sodišče v okviru ugotovljenega dejanskega stanja štelo, da tožnik še vedno trpi ter da bo tudi v bodoče trpel občasne hude in lažje bolečine, zaradi česar trpi tudi strah srednje intenzitete. Strah ga je pred trajno delazmožnostjo, saj je mlad moški, ki pa je omejen pri opravljanju vsakršnega dela, ki zahteva od njega daljše stanje, daljšo hojo, držo v prisilnem položaju, sklanjanje, počepanje, hitre gibe. Na podlagi ugotovitev izvedenca medicinske stroke, da tožnik zaradi obravnavane prometne nesreče trajnih telesnih bolečin ne bo trpel ter njegove življenjske aktivnosti trajno niso zmanjšane, je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da tožnik zaradi obravnavane prometne nesreče še vedno trpi in bo trpel strah. Tožena stranka meni, da je prvo sodišče, ob upoštevanju poškodb, ki jih je tožnik utrpel v obravnavani prometni nesreči ter glede na potek zdravljenja, neutemeljeno tožniku prisodilo znesek nad 1.200,00 EUR. Glede dosojenih stroškov pravdnega postopka tožena stranka opozarja, da je z dopisom z dne 10. 7. 2009 tako tožnika kot njegovo pooblaščenko obvestila o nakazilu nespornega dela odškodnine na transakcijski račun. Tako sta tožnik oziroma njegova pooblaščenka že pred 15. 7. 2009 zagotovo vedela oziroma bila seznanjena, da bo na transakcijski račun prejet znesek 6.750,00 EUR po poravnalni ponudbi z dne 2. 7. 2009, zato tožbeni zahtevek v tem delu ni bil potreben oziroma utemeljen. Tožba je bila sodišču vročena dne 16. 7. 2009, na sodišče pa je bila poslana priporočeno dne 15. 7. 2009, na dan ko je bil tožnik oziroma njegova pooblaščenka tudi s strani banke obveščena o prilivu oziroma nakazilu nespornega dela odškodnine na transakcijski račun. Več kot očitno je, da je bil znesek 6.750,00 EUR tožniku nakazan pred vloženo tožbo, ki je bila na pošto oddana 15. 7. 2009 šele ob 18.22 uri ter je bila pooblaščenka tožnika tako s strani tožene stranke, kot tudi s strani banke Z. še pred vloženo tožbo obveščena o nakazilu nespornega dela odškodnine v višini 6.750,00 EUR. Tožena stranka še izpostavlja, da je sodišče prve stopnje procentni uspeh tožnika zmotno izračunalo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Predmet pritožbenega preizkusa materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve je določitev višine denarne odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo iz naslova strahu, ki ga je utrpel zaradi škodnega dogodka dne 21. 3. 2008. 6. Strah je posebna oblika pravno priznane škode, za katero sodišče prisodi denarno odškodnino, če ugotovi, da je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, pa je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Sodna praksa loči strah, ki ga oškodovanec pretrpi ob samem škodnem dogodku (primarni strah) in strah, ki ga oškodovanec trpi med zdravljenjem, to je npr. strah za izid zdravljenja ali strah pred operacijo (sekundarni strah). Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenimi razmerami. Zaradi tega so pomembni vrsta prizadete dobrine in intenzivnost njene kršitve, poleg tega pa je treba upoštevati tudi oškodovančevo subjektivno doživljanje strahu. Pri odmeri višine odškodnine je treba ugotovljeni obseg škode tudi objektivizirati in paziti, da odškodnina ne bi bila v nasprotju z namenom satisfakcije in družbenim namenom.

7. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je tožnik ob dogodku utrpel intenzivni primarni strah za življenje, ki se je neposredno po dogodku umiril, ko je minila nevarnost nadaljnjega poškodovanja. V posledici obravnavanega dogodka je tožnik trpel sekundarni strah pred negotovostjo zdravljenja in kot strah pred trajnimi posledicami. Izvedenec je ocenil, da je tožnik v času hospitalizacije (tri dni) trpel hud strah, nato srednje hud strah dva meseca in nato nadaljnjih šest in pol mesecev lažji in občasni strah v pojenjajoči intenziteti do zaključka zdravljenja. Ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih in tožnikovega subjektivnega doživljanja strahu pa po mnenju pritožbenega sodišča tožniku iz tega naslova pripada denarna odškodnina v višini 1.200,00 EUR, pri čemer je potrebno poudariti, da tožnikova bojazen pred trajno delovno nezmožnostjo ni pravno priznana oblika škode v okviru odmere odškodnine iz naslova strahu, kjer se upošteva le primarni in sekundarni strah in bi ga bilo mogoče upoštevati v okviru odmere denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ob zahtevanih predpostavkah, ki pa jih tožnik v tem postopku ni zatrjeval. 8. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odmerjeno odškodnino znižalo za znesek 600,00 EUR s pp.

9. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da glede na to, da je tožeča stranka tožbo priporočeno vložila dne 15. 7. 2009, torej istega dne, ko je bila s strani banke (bančni izpisek banke Z.,d.d., z dne 15. 7. 2009) obveščena o plačilu nespornega zneska odškodnine v višini 6.750,00 EUR, ni mogoče šteti, da tožba tudi za navedeni znesek ni bila utemeljeno vložena. Da je bila tožba na pošto oddana šele ob 18.22 uri, je pritožbena novota, ki v skladu s 337. členom ZPP ni dovoljena.

10. Sprememba sodbe sodišča prve stopnje je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Do delnega umika zahtevka (v prvi fazi postopka) so tožniku nastali stroški v višini 1.690,55 EUR, toženi stranki pa višini 20,00 EUR. Glede na tožnikov 35,7 % uspeh je upravičen do povrnitve 634,00 EUR pravdnih stroškov, tožena stranka pa do 12,86 EUR pravdnih stroškov. V drugi fazi postopka pa so tožniku nastali pravdni stroški v višini 1.654,78 EUR. Tožnikov uspeh v tej fazi postopka je znašal le 0,7 %, (od še spornega zneska 12.367,91 EUR je uspel le z zneskom 84,66 EUR), kar znaša 11,58 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 632,72 EUR pravdnih stroškov.

11. Tožena stranka je s pritožbo uspela v celoti, zato je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Pritožbeni stroški tožene stranke so odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah ter znašajo 102,00 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo administrativnih stroškov v višini 10,00 EUR, ker jih ni izkazala.