Jedro

Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na povzetih delih izpovedb prič, ki pa so v razlogih izpodbijane sodbe povzete drugače, kot to izhaja iz zapisnika z naroka, kjer so bile te priče zaslišane. Pritožnik na to izrecno opozarja, citira sporne odseke izpovedb in tako utemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vnovič zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženca plačata vsak po 4.037,00 EUR z obrestmi od posameznih zneskov od navedenega vsakokratnega dne zapadlosti posameznega zneska do plačila, in mu naložilo, da tožencema povrne 1.018,46 EUR pravdnih stroškov.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Kot bistveno navaja, da je sodba obremenjena s kršitvijo 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v ponovljenem postopku sicer zavrnilo vse ugovore tožencev, vendar je po tem, ko je ugotovilo, da je zahtevek tožnika iz naslova najemne in posojilne pogodbe utemeljen tako po temelju kot tudi po višini, prišlo do zaključka, da je tožnik ob izpraznitvi stanovanja, v katerem je do smrti kot najemnik bival K. D., zanikal obstoj kakršnegakoli dolga tožniku s strani pokojnega, katerega dediča sta toženca. Sodišče je svojo ugotovitev oprlo na domnevno usklajene izpovedbe tožencev in prič S., P, V., P. in St., ki so bili vsi prisotni ob izpraznitvi stanovanja. Iz izpovedb prič naj bi izhajalo tudi, da sta toženca takšno izjavo tožnika sprejela. Takemu zaključku pritožnik nasprotuje, saj izjave o odpustu dolga ni nikoli podal, takšna tudi ni bila njegova volja, zato je zaključek sodišča v nasprotju z dokaznim postopkom. Pri prevzemu zapustnikovih stvari je bil govor izključno o zapustnikovih stvareh, ki jih je drugi toženec prevzel. Iz izjave I. P. izhaja zgolj, da naj bi R. vprašal tožnika, ko so dali vse v vozilo, če je kaj dolžan in če so pobrali samo to, kar je bilo od K.. K. P. je izrecno izpovedala, da ni slišala govoriti o dolgovih zapustnika, ampak le o TV in sedežni. Prva toženka po lastni izpovedbi ob izpraznitvi stanovanja sploh ni bila navzoča. Tožnik v tej smeri sploh ni bil zaslišan. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženca na vročeno pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnikov in prič ugotovilo, da je tožnik tožencema, ki sta bila takrat (kot univerzalna pravna naslednika pokojnega K. D.) v položaju dolžnikov, izjavil, da mu pokojni ne dolguje ničesar, toženca pa sta takšno izjavo tožnika sprejela. Tako izjavo je po stališču sodišča prve stopnje moč razumeti le kot odpust dolga, zaradi česar naj bi v skladu s prvim odstavkom 319. člena OZ obveznost tožencev prenehala. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da resničnost navedb tožencev, da je tožnik ob izpraznitvi stanovanja po smrti K. D. zanikal obstoj kakršnegakoli dolga s strani pokojnega, izhaja iz izpovedb tožencev ter prič S., P., V., P. in St., ki so bili prisotni ob izpraznitvi stanovanja pokojnega.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim trditvam, da ta zaključek sodišča ni pravilen, ampak je, nasprotno, očitno napačen, saj priče o odpustu dolga iz naslova najemnega in posojilnega razmerja niso izpovedale ničesar. Iz zapisnika o zaslišanju priče I. P. z dne 17. 1. 2013 namreč izhaja, da je izpovedal (list. št. 51): „Na koncu, ko smo dali vse v vozilo, je R. vprašal lastnika, če je kaj dolžan in če so pobrali samo to, kar je bilo od K., je lastnik odgovoril, da je vse v redu.“ Nadalje iz zapisnika o zaslišanju K. P. z istega dne izhaja, da je priča glede odločilnega dejstva izpovedala (list. št. 49): „... ga je moj partner vprašal, če smo še kaj dolžni in da ne bi kaj preveč odnesli. Nisem slišala, da bi bil kaj dolžan, govora je bilo samo o TV in sedežni, drugo jaz ne vem.“ Prav tako iz zapisnika o zaslišanju B. D. (drugega toženca) iz istega dne izhaja, da je glede odločilnega dejstva na vprašanje pooblaščenca tožene stranke o tem, kaj so odnesli in če so se pogovarjali, če je kaj še za poravnati (list. št. 48), izpovedal: „... kar je bilo osebnih stvari od K. … to smo nabasali in odpeljali, 2x do 3x smo tožnika vprašali, če smo še kaj dolžni, je rekel ne, dobri ste ...“ Priča R. V. pa je, kakor prav tako izhaja iz omenjenega zapisnika, izpovedal (list. št. 50): „Tožnika sem sigurno 2 x do 3 x vprašal, ko smo spraznili, če smo še kaj dolžni. Gospod je rekel, da nič in smo šli.“

7. Pritožnik torej utemeljeno opozarja, da v izpodbijani sodbi obstaja nasprotje med tem, kar se o odločilnimi dejstvi v razlogih sodbe navaja kot vsebina zapisnika o zaslišanju prič in med tem zapisnikom samim. Tako je pritožbeno sodišče že iz tega razloga moralo skleniti, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Iz zapisnika o zaslišanju z dne 17. 1. 2013 je povsem nedvoumno razvidno, da so priče izpovedale, da je bilo ob prevzemu zapustnikovih stvari ob izpraznitvi stanovanja govor izključno o zapustnikovih osebnih stvareh, ki jih je imel v stanovanju in jih je drugi toženec skupaj z ostalimi prisotnimi prevzel, prav ničesar pa niso povedale glede odpusta dolga tožencema. Taka kršitev, ki jo pritožnik izrecno uveljavlja, predstavlja absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je podana bistvena kršitev postopka, pritožbeno sodišče nima druge (procesne) možnosti, kot da izpodbijano sodbo tudi tokrat razveljavi.

8. Sodišče prve stopnje naj ob ponovnem sojenju odpravi ugotovljeno kršitev postopka in dokazno oceno oblikuje tako, da ta ne bo obremenjena s tako kršitvijo. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da sedaj izvedeni dokazi ne nakazujejo, da bi tožnik tožencema dolg odpustil. Ugotovitve sodišča prve stopnje glede neutemeljenosti ugovorov tožencev glede pomanjkanja pasivne legitimacije, zastaranja, obstoju najemnega razmerja in obstoju posojilnega razmerja so popolnoma pravilne. V primeru, da bo sodišče prve stopnje ob procesno pravilno izpeljali dokazni oceni ugotovilo, da do odpusta dolga ni prišlo, bo moralo tožbenemu zahtevku brez nadaljnjega ugoditi.