Jedro

Pri skaženosti kot obliki škode in odškodnini zanjo je potrebno upoštevati poleg odškodovančevega doživljanja škode tudi objektivne elemente, med njimi predvsem izgled poškodovane roke, to je spremenjeno zunanjost. Ta je lahko različna. Takšna, kot je bila ugotovljena v tem primeru in upoštevajoč tudi tožnikovo doživljanje, kar pa je potrebno vrednotiti v razumnih mejah, ne utemeljujejo v tem primeru za skaženost višje odškodnine, kot 1.000.000,00 SIT, ki je po presoji revizijskega sodišča primerna in pravična ter tudi primerljiva s podobnimi škodnimi primeri.

Izrek

Reviziji toženke se delno ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje ob delni ugoditvi pritožbi toženke v odločbi o glavni stvari spremeni tako, da je toženka dolžna plačati tožniku 2,000.000,00 SIT (in ne 3,200.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.12.1998 dalje v 15 dneh. Višji tožnikov zahtevek pa se zavrne.

Tožnik je dolžan povrniti toženki stroške pritožbenega postopka 25.900,00 SIT v 15 dneh.

V preostalem delu se toženkina revizija, tožnikova revizija pa v celoti, zavrneta.

Tožnik je dolžan povrniti toženki stroške revizijskega postopka 25.900,00 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Dne 23.10.1993 si je tožnik na delu poškodoval levico, zaradi česar je zatem prišlo do poškodbene odstranitve drugega členka levega palca in vseh ostalih prstov levice. S tožbo je zahteval 10,800.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo. Med postopkom je ta zahtevek znižal in sicer odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnost za 900.000,00 SIT, kolikor je ocenil kapitalizirano vrednost invalidnine, celoten zahtevek pa je znižal še za nadaljnjih 4,800.000,00 SIT na račun valorizirane akontacije, ki jo je med postopkom plačala toženka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo celotno nepremoženjsko škodo v znesku 8,900.000,00 SIT (za telesne bolečine 2,200.000,00 SIT od zahtevanih 3,450.000,00 SIT, za strah 400.000,00 SIT od zahtevanih 650.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 5,000.000,00 SIT od zahtevanih 5,400.000,00 SIT in za skaženost 1,300.000,00 SIT kot je bilo zahtevano), po upoštevanju kapitalizirane invalidnine (900.000,00 SIT) in valorizirane akontacije (4,800.000,00 SIT) pa odločilo, da mora toženka plačati tožniku še preostalo razliko 3,200.000,00 SIT. Toženka je bila obsojena tudi na povrnitev tožnikovih stroškov postopka prve stopnje. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženkini pritožbi le glede stroškov postopka (ki jih je določilo v korist tožnika v znesku 277.485,00 SIT z obrestmi), pritožbi obeh pravdnih strank zoper odločbo o glavni stvari pa je zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava sta vložili reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje obe pravdni stranki. Tožnik je predlagal spremembo izpodbijane sodbe tako, da se mu prizna še preostala razlika od zahtevane odškodnine (2,069.320,00 SIT s pripadki), toženka pa je zahtevala znižanje priznane odškodnine za nadaljnji znesek 1,700.000,00 SIT.

Tožnik izvaja v reviziji, da sta sodišči nepravilno dvakrat odbili kapitalizirano invalidnino v zneskih po 900.000,00 SIT ter to svoje stališče pojasnjuje z izvajanji, ki jih je podal v pripravljalnih spisih. V preostalem delu pa utemeljuje svoje stališče, zakaj je upravičen do celotne zahtevane odškodnine in se pri tem sklicuje na podano mnenje izvedenca zdravstvene stroke, ki ga podrobno povzema in mestoma podpre s tožnikovo izpovedjo. Na koncu revizijskih izvajanj je opozoril, da se je poškodoval pred šestimi leti in pol, da mu odškodnina še ni bila izplačana in da je zato obseg njegove nepremoženjske škode večji in zato bi morali sodišči nižjih stopenj priznati celotno zahtevano odškodnino od treh še odprtih odškodninskih postavk.

Po izvajanjih toženke je tožnikova škoda v višini 8,900.000,00 SIT ugotovljena v pretirani višini. Po njenem mnenju je primerna odškodnina za telesne bolečine 1,200.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v višini 4,600.000,00 SIT in za skaženost v višini 1,000.000,00 SIT. Kolikor bi bila odškodnina znižana za te zneske, bi bila tožniku prisojena odškodnina primerljiva s podobnimi odškodninskimi zahtevki in dosedanjo sodno prakso.

Reviziji sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o revizijah ni izjavilo, in nasprotnima strankama, od katerih pa je le tožnik odgovoril na toženkino revizijo ter predlagal njeno zavrnitev (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile v tem postopku uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija toženke je delno utemeljena, medtem ko revizija tožnika ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj sprejeli kot dejansko podlago za svojo odločitev celoten izvid in mnenje izvedenca dr. H. S., ki se nanaša na tožnikov škodni dogodek in tudi tožnikovo izpoved. Od pravno odločilnih ugotovitev zato v uvodnem delu povzema le sledeče: tožnik je po poklicu mizar, ob nezgodi je bil 33 let star, je desničar, zaradi poškodbe levice so bili vsi prsti te roke amputirani v drugem členku, zdravljenje je trajalo 5 mesecev in 10 dni, med zdravljenjem je trpel telesne bolečine in razne neugodnosti, sedaj je invalid III. kategorije s 30% okvaro zdravja ter poklica mizarja ne bo mogel več opravljati. Revizijsko sporna je le pravna presoja ugotovljenih dejanskih okoliščin, ki so pomembne za oceno obsega posameznih oblik tožnikove nepremoženjske škode in odškodnine zanje. Sporna je tako pravilna uporaba določb 200. in 203. člena ZOR (prvi člen določa oblike pravno priznanih nepremoženjskih škod in splošne kriterije za odmero pravične denarne odškodnine, drugi člen pa daje podlago za priznavanje odškodnine za bodočo negmotno škodo, če bo ta trajala tudi v bodočnosti). Če naj sodišče pravilno uporabi navedena materialnopravna pravila, mora odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode individualizirati in pri tem upoštevati tudi stanje, ki se je izoblikovalo na odškodninskem področju na podlagi pravnega reševanja vrste odškodninskih primerov. To pomeni, da je potrebno tudi tožniku priznano odškodnino za nepremoženjsko škodo umestiti v navedene okvire, tako da bo priznana odškodnina na splošno primerljiva s podobnimi primeri in da bo hkrati zadosti upoštevala posebnosti tožnikovega primera. Glede na taka izhodišča je pritrditi toženkini reviziji, da sodišči nižjih stopenj pri odmeri tožnikovih odškodnin za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in za skaženost nista v celoti pravilno uporabili določb 200. in 203. člena ZOR. Pravilna uporaba teh določb utemeljuje po presoji revizijskega sodišča nekoliko nižje odškodnine za navedene oblike tožnikove škode in sicer za telesne bolečine v višini 1,700.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 4,600.000,00 SIT in za skaženost 1,000.000,00 SIT.

Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine je potrebno upoštevati, da je tožnikovo zdravljenje trajalo le dobrih pet mesecev, da je v tem obdobju trpel telesne bolečine skupaj 75 dni, od tega hude 5 dni in srednje 14 dni, 4 tedne zmerne in 4 tedne občasne pojemajoče, da je moral med navedenim zdravljenjem prenašati različne neugodnosti (operativni poseg v splošni anesteziji, v bolnici je bil 4 dni, 11 dni je nosil široko dokomolčno opornico, 23 dni opornico za palec, petnajstkrat je bil na fizioterapevtskih vajah, različnih pregledih in prevezih in podobno) ter da bo občasno trpel telesne bolečine tudi v bodočnosti. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine v višini 1,700.000,00 SIT so v celoti upoštevane vse posebnosti tožnikovega primera ter zato ni utemeljena v višjem znesku, kot zahteva tožnik in tudi ne v nižji višini, kot predlaga toženka. Odškodnina za strah v višini 400.000,00 SIT je ustrezno visoka ter višja ni utemeljena, saj je bil škodni dogodek hipen, sekundaren strah pa se je izražal v zaskrbljenosti za izid zdravljenja, pri čemer je pomembno, da med zdravljenjem niso nastopile kakšne komplikacije. Ugotovljena intenzivnost in trajanje strahu zato višje odškodnine od 400.000,00 SIT neutemeljujejo.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti je po presoji revizijskega sodišča utemeljena v višini, kot jo je predlagala toženka, to je 4,600.000,00 SIT. Ta odškodnina je primerjalno visoka zaradi okoliščin, ki so bile ugotovljene v tožnikovem primeru (starost ob poškodbi 33 let, poškodba vseh prstov levice, dejstvo, da svojega poklica naprej ne bo mogel opravljati in podobno). Vendar pa vse ugotovljene specifičnosti višje odškodnine ne utemeljujejo ter so drugačna tožnikova revizijska izvajanja neutemeljena. Izvajanja, s katerimi zatrjuje dvojni odbitek kapitalizirane invalidnine, pa so netočna in tudi nerazumljiva.

Bistvena je ugotovitev višine tovrstne škode (in ne način tožnikovega oblikovanja zahtevka, ki presega to škodo). Od ugotovljene škode sta sodišči nižjih stopenj pravilno odbili znesek 900.000,00 SIT, ki predstavlja po tožnikovem izračunu kapitalizirano invalidnino.

Revizijsko sodišče soglaša s toženkino revizijo o tem, da je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 1,300.000,00 SIT priznana previsoko in da je ta utemeljena v višini 1,000.000,00 SIT. Toženka v svojih izvajanjih pravilno poudarja, da je potrebno pri tej obliki škode in odškodnine zanjo upoštevati poleg oškodovančevega doživljanja škode tudi objektivne elemente, med njimi predvsem izgled poškodovane roke, to je spremenjena zunanjost. Ta je lahko različna. Takšna, kot je bila ugotovljena v tem primeru in upoštevajoč tudi tožnikovo doživljanje, kar pa je potrebno vrednotiti v razumnih mejah, ne utemeljuje v tem primeru za skaženost višje odškodnine, kot 1,000.000,00 SIT, ki je po presoji revizijskega sodišča primerna in pravična ter tudi primerljiva podobnimi škodnimi primeri.

V skladu z zgoraj navedenimi razlogi se pokaže, da znaša tožnikova skupna škoda na nepremoženjskem področju 7,700.000,00 SIT (1,700.000,00 SIT za telesne bolečine, 400.000,00 SIT za strah, 4,600.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in 1,000.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti). Ker je tožnik že prejel od toženke 4,800.000,00 SIT (kot znaša nesporno ugotovljena valorizirana vrednost akontacije), pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa je potrebno upoštevati nesporno ugotovljeno kapitalizirano vrednost invalidnine 900.000,00 SIT, znaša preostala toženkina odškodninska obveznost do tožnika še 2,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zaradi take presoje, po kateri je bilo delno ugodeno toženkini reviziji, tožnikova revizija pa je bila v celoti zavrnjena, je revizijsko sodišče spremenilo sodbo sodišča druge stopnje v odločbi o glavni stvari, kot to ponazarja izrek te sodbe. Pri tem je ugotoviti, da je tožniku priznana odškodnina tudi po znižanju primerjalno visoka, ker je bilo potrebno upoštevati, da je tožnik popolno izgubil sposobnost za nadaljnje opravljanje dela mizarja, za katerega se je poklicno usposobil in da je bil ob poškodbi star šele 33 let. V sporu določena odškodnina odraža vse med postopkom ugotovljene pravno pomembne okoliščine. V zvezi z revizijskim opozorilom na dolgotrajno čakanje na odškodnino pa je ugotoviti, da je tožnik pomemben del odškodnine prejel že leta 1996 in da je bilo v reviziji omenjeno stališče sprejeto v bivši Jugoslaviji v času enormne inflacije, ki kot izjema tudi ni bilo pravno definirano. Zavrnitev tožnikove revizije, ki v ugotovljenem dejanskem stanju ni imela materialnopravne podlage, temelji na 393. členu ZPP. Delna sprememba sodbe sodišča druge stopnje na podlagi toženkine revizije pa temelji na prvem odstavku 395. člena ZPP.

V stroškovno odločitev, ki se nanaša na stroške postopka prve stopnje, in ki je bila deloma spremenjena v pritožbenem postopku, revizijsko sodišče ni poseglo, ker je ocenilo, da končni uspeh pravdnih strank ne utemeljuje nadaljnjih sprememb te odločbe. Pri ocenjevanju uspeha pravdnih strank je potrebno upoštevati dejstvo, da je toženka znaten del svoje odškodninske obveznosti do tožnika izpolnila med pravdo ter z upoštevanjem te okolnosti je znašal tožnikov uspeh med pravdo nekaj več kot 70%, po upoštevanju končne odločitve in stanja med pravdo pa revizijsko sodišče ocenjuje, da je bil tožnikov uspeh približno 60%, toženkin pa 40%. Tak uspeh pravdnih strank v postopku potrjuje pravilnost odločbe o stroških postopka pravdnih strank na prvi stopnji, kot jo je sprejelo pritožbeno sodišče. Zaradi delno spremenjene sodbe v revizijskem postopku na podlagi toženkine revizije, ki je tako v pritožbi kot v reviziji uveljavljala znižanje odškodnine za 1,700.000,00 SIT, se pokaže, da je toženka uspela v obeh omenjenih postopkih v obsegu 70% ter ji gre zato v obeh postopkih od 37.000,00 SIT po 25.900,00 SIT stroškov. Revizijsko sodišče je zato odločilo, da mora tožnik povrniti toženki stroške pritožbenega postopka v znesku 25.900,00 SIT in stroške revizijskega postopka v znesku 25.900,00 SIT. Ta odločitev temelji na prvem odstavku 166. člena in 154. člena ZPP. Tožnik pa mora nositi sam svoje stroške revizijskega postopka, ker s svojo revizijo ni uspel, medtem ko z odgovorom na toženkino revizijo ni prispeval k procesnim ciljem revizijskega postopka, zaradi česar so bili zadevni pravdni stroški nepotrebni.