Jedro

Sled poškodbe - izraza KZ ne pozna - je treba pravno opredeliti kot prizadetost telesne celovitosti, kar je zakonski znak kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ.

Kaznivo dejanje po 1. odstavku 329. člena KZ je podano, če je poškodovanec vsaj lahko telesno poškodovan.

Izrek

Zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je obdolženega D.D.O. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nezgodi brez pomoči po 1. odstavku 329. člena KZ ter mu izreklo denarno kazen. Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je ob reševanju pritožbe obdolženčevega zagovornika Višje sodišče v Ljubljani po uradni dolžnosti spremenilo sodbo prvostopenjskega sodišča tako, da je po 358. členu ZKP obdolženega D.D.O. oprostilo obtožbe.

Zoper to pravnomočno sodbo je vrhovna državna tožilka B.B. iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da na podlagi 426. člena ZKP ugotovi, da je bil s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 17.11.1999 kršen kazenski zakon.

Na zahtevo vrhovne državne tožilke obdolženi D.D.O. ni odgovoril. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nezgodi brez pomoči po 1. odstavku 329. člena KZ stori voznik motornega vozila ali drugega prevoznega sredstva, ki pusti brez pomoči koga, ki je bil s tem prevoznim sredstvom ali zaradi njega poškodovan. V kvalificirano obliko preide temeljno kaznivo dejanje, če ima opustitev pomoči za posledico hudo telesno poškodbo ali smrt poškodovanega.

Vložnica v zahtevi zatrjuje, da je temeljna oblika kaznivega dejanja podana, ob izpolnjenosti ostalih zakonskih znakov, če je nekdo v prometni nesreči poškodovan. Navaja, da si je sodišče v pravnomočni odločbi ta zakonski znak napačno razlagalo. Po vložničinem stališču iz zakonske določbe ne izhaja zahteva, da mora biti pri poškodovancu podana lahka telesna poškodba po kriterijih, predpisanih v KZ, marveč zadošča, če gre za telesno poškodbo.

V skladu z načelom zakonitosti mora zakonska norma zadostiti tudi zahtevi po lex certa. V njej ne sme biti nejasnosti, dvoumnosti ali pomensko praznih besed, saj v nasprotnem na stežaj odpira vrata samovoljni in arbitrarni uporabi zakona. Pomen nekaterih izrazov, ki imajo v zakonu drugačen pomen kot v pogovornem, nepravnem jeziku, je zakonodajalec opredelil v 126. KZ. Večino ostalih pojmov in s tem tudi vsebino kazenskopravne norme pa je treba razlagati z uporabo razlagalnih metod.

Presoja utemeljenosti zahteve je odvisna od razlage besedila kazenskopravne norme, ko ta v 1. odstavku 329. člena KZ govori o poškodbi osebe, glede katere je storilec opustil dolžnostno ravnanje. Jezikovna razlaga nam odgovora to na vprašanje ne daje, tudi logična ne.

Pravo vsebino in pomen zakonskega besedila, glede katere vložnica zahteve ne sprejema razlago, ki jo je sodišče sprejelo v izpodbijani pravnomočni sodbi, je mogoče ugotoviti z uporabo sistematične in primerjalne razlagalne metode.

Kazenski zakonik v poglavju kaznivih dejanj zoper življenje in telo razvršča poškodbe med lahke, hude in posebno hude. Kar je manj, obravnava kot prizadeto telesno celovitost poškodovanca. V to kategorijo sodijo praske, izpuljeni lasje, odrgnine, podpludbe in podobno, torej tiste oblike poškodovančeve fizične prizadetosti, ki še ne dosegajo stopnje lahkih telesnih poškodb po 1. odstavku 133. člena KZ.

Iz opisa dejanja je razvidno, da je oškodovanka G.M. v prometni nezgodi dobila udarnino levega kolena in udarnino in odrgnino desnega kolena, kar je bilo opredeljeno kot sled poškodbe. Takega izraza kazenski zakonik ne pozna, gre za pojmovno kategorijo, ki jo v svojih izvidih in mnenjih uporabljajo izvedenci medicinske stroke. Pravno je treba sled poškodbe opredeliti kot prizadetost telesne celovitosti, kar je zakonski znak kaznivega dejanja po 1. odstavku 146. člena KZ.

Zahteva sicer utemeljeno navaja, da za obstoj tega kaznivega dejanja intenziteta telesne poškodbe ni relevantna, vendar glede na sistematiko poškodb v kazenskem zakoniku ta zakonski znak ni podan, če prizadetost telesne celovitosti ne dosega spodnjega praga poškodbe, ki je v zakonu določno opredeljena, to je lahke telesne poškodbe.

Na pravilnost takega stališča kaže tudi razlaga po primerjalni metodi. V 13. odstavku 122. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP), je zakonodajalec v skladu z 2. členom KZ, v katerem je samoomejitveno določil meje represije in sprejel načelo, da je predpisovanje kaznivih dejanj in sankcij zanje subsidiarne narave, zavaroval tako, da je kot prekršek sankcioniral ravnanje voznika, ki v nasprotju z zapovedjo iz 3.točke tretjega odstavka 122. člena ZVCP po nesreči ni pomagal poškodovanim, čeprav je bil za to usposobljen. V 81. točki 19. člena ZVCP so prometne nesreče glede na težo posledic razdeljene v štiri kategorije. V I. so tiste, v katerih je nastala samo materialna škoda, v II. pa nesreče, pri katerih je bila ena ali več oseb lahko telesno poškodovanih. V III. in IV. kategoriji so posledice enake tistim, navedenim v 2. odstavku 329. člena KZ. Očitno je tedaj, da tudi po določbah ZVCP sploh ne gre za prometno nesrečo, kategorizirano po navedenih kriterijih, če je bila v njej prizadeta samo telesna celovitost neke osebe, ni pa nastala materialna škoda.

Izvršitveno dejanje kaznivega dejanja na eni in prekrška na drugi strani je v storilčevi opustitvi pomoči poškodovancu, ko storilec še ne ve, ali bo poškodovanec pomoč sploh potreboval. Primerjava obeh zakonskih določb, ob upoštevanju kriterijev, ki veljajo za razmejitev med prekrškom in kaznivim dejanjem, tako pokaže, da opustitev dolžnostnega ravnanja pomeni kaznivo dejanje samo takrat, če je poškodovanec v prometni nesreči dobil najmanj lahko telesno poškodbo. Če je v prometni nesreči prizadeta zgolj njegova telesna celovitost, pravna vrednota, ki jo varuje določba 329. člena KZ, ni prizadeta v tolikšni meri, da bi imela kazensko pravno varstvo. V takem primeru ne gre za kaznivo dejanje, ampak za prekršek po 13. odstavku 122. člena ZVCP. Glede na to, da je bilo dejanje storjeno v času veljavnosti Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP), gre zgolj za prekršek po določbi 153. člena tega zakona.

Zato trditvi v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je treba tudi prizadeto telesno celovitost jemati kot telesno poškodbo oziroma poškodovanost, kot jo predpisuje 1. odstavek 329. člena ZKP ter da je Višje sodišče v Ljubljani prekršilo kazenski zakon glede vprašanja, ali je obdolžencu očitano dejanje kaznivo dejanje, ni mogoče pritrditi.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje vrhovna državna tožilka, zato je njeno zahtevo po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.