Jedro

Čeprav je delovno razmerje poseben odnos med delavcem in delodajalcem, se pri reševanju sporov iz delovnega razmerja določbe zakona o obligacijskih razmerjih uporabljajo smiselno v vseh razmerjih, ki so podobna ali enaka obligacijskim razmerjem. Zato bi vprašanja glede sklenitve sporazuma, po mnenju revizijskega sodišča, morali obravnavati glede na določbe 36. in 39. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), in ob upoštevanju določb četrtega odstavka 72. člena ZOR, kar so tisti obligacijsko pravni instituti, ki jih je možno uveljavljati pri pristojnem sodišču tudi brez predhodnega postopka pri delodajalcu.

Po določbi prvega odstavka 36. člena ZOR ponudba pogodbe veže ponudnika, po določbi drugega odstavka tega člena pa lahko ponudbo prekliče preden jo ponudnik sprejeme. Ker 2. točka prvega odstavka 75. člena ZTPDR oziroma 2. točka prvega odstavka 100. člena ZDR predvideva pisni sporazum, mora biti ponudba pisna. Po določbi drugega odstavka 39. člena ZOR je ponudba sprejeta, ko ponudnik stori kaj, iz česar se lahko zaključi, da je ponudbo sprejel.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 4.4.2000 in posledično zahtevek, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je tožena stranka pritiskala na tožnika, pritisk pa je posledično povzročil, da je napisal sporno izjavo. Predlog za sporazumno prenehanje delovnega razmerja zato ni odraz njegove prave volje, kar potrjuje dejstvo, da je bila izjava takoj, ko je bilo to mogoče, preklicana. Sodišče izvedenih dokazov ni ustrezno ocenilo, kar predstavlja kršitev 8. člena ZPP. V izpodbijani sodbi so nasprotja o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ali podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določbe 371. člena ZPP).

Revizija je formalno sicer uveljavljala bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa jih revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Revident je zatrjeval, da obstaja nasprotje med dejstvi in razlogi sodbe, ne pove pa, kje so ta nasprotja. Očitanih nasprotij revizijsko sodišče ni ugotovilo, zato je zaključilo, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ni mogoče ugotoviti. Sodišče zadeve tudi ni zaključevalo v nasprotju z določbo 8. člena ZPP, kar ji očita revizija, saj je revizijsko sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze in tudi odločilo po temeljiti in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in tudi vseh dokazov skupaj.

Sporno je prenehanje delovnega razmerja, do katerega je prišlo po sporazumu med pravdnima strankama po 2. točki prvega odstavka 75. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) oziroma 2. točki prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93).

Kakšna je pravna situacija v primeru prenehanja delovnega razmerja po 2. točki prvega odstavka 100. člena ZDR (1990), je revizijsko sodišče že pojasnilo v podobni zadevi VIII Ips 188/2001 z dne 18.6.2002 (Objavljena v Zbirki odločb VS 2001-2002, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 331). Odločilo je, da lahko pride do prenehanja delovnega razmerja s sklenjenim pisnim sporazumom, ki je konstitutivni akt, kar pomeni, da je za pravilno odločitev potrebno ugotoviti, ali je med strankama prišlo do pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Sprejelo je tudi stališče, da glede samega sporazuma pri delodajalcu vsebinsko ni možen postopek varstva pravic, ker ne gre za odločanje delodajalca o pravici delavca, pač pa gre za dvostranski akt, za katerega sta se enakopravno odločili obe stranki, in obe stranki enako zavezuje. Tak sporazum (pogodbo) je zato možno spremeniti samo sporazumno ali pa v posebnem postopku ugotavljanja neveljavnosti pisnega sporazuma. Je pa možno v postopku varstva pravic ugovarjati formalnim napakam glede prenehanja delovnega razmerja, če je izdan tudi deklaratoren sklep o prenehanju delovnega razmerja (izdaja posebnega sklepa ni zakonska obveznost).

Obravnavani primer je vsebinsko malo drugačen, ker je tožena stranka ponudbo odpovedi sprejela z izdajo sklepa o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja, kar pomeni, da je šlo istočasno za obe fazi in je bilo zato možno istočasno izpeljati sicer dva ločena postopka.

Čeprav je delovno razmerje res poseben odnos med delavcem in delodajalcem, se pri reševanju sporov iz delovnega razmerja določbe zakona o obligacijskih razmerjih uporabljajo smiselno v vseh razmerjih, ki so podobna ali enaka obligacijskim razmerjem. Zato bi vprašanja glede sklenitve sporazuma, po mnenju revizijskega sodišča, morali obravnavati glede na določbe 36. in 39. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), in ob upoštevanju določb četrtega odstavka 72. člena ZOR, kar so tisti obligacijsko pravni instituti, ki jih je možno uveljavljati pri pristojnem sodišču tudi brez predhodnega postopka pri delodajalcu.

Po določbi prvega odstavka 36. člena ZOR ponudba pogodbe veže ponudnika, po določbi drugega odstavka tega člena pa lahko ponudbo prekliče preden jo ponudnik sprejeme. Ker 2. točka prvega odstavka 75. člena ZTPDR oziroma 2. točka prvega odstavka 100. člena ZDR predvideva pisni sporazum, mora biti ponudba pisna. Po določbi drugega odstavka 39. člena ZOR je ponudba sprejeta, ko ponudnik stori kaj, iz česar se lahko zaključi, da je ponudbo sprejel. Ker je toženec izjavo - prošnjo za prenehanje delovnega razmerja podal 4.4.2000 in ker je pristojen organ še isti dan izdal sklep o prenehanju delovnega razmerja, to pomeni, da je bila ponudba tožnika sprejeta. Zato preklic ponudbe, ki jo je tožnik toženi stranki poslal 5.4.2000, ni mogel biti upošteven, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Revident sicer zatrjuje napake volje (členi od 60 do 66 ZOR), vendar enako kot nižji sodišči, tudi revizijsko sodišče ni našlo nobenega razloga zaradi katerega bi lahko zaključilo, da sporazum o prenehanju delovnega razmerja med strankama ni bil pravilno sklenjen. Ne gre niti za grožnjo, niti za bistveno zmoto, niti za prevaro. Nobena od prič ni izpovedala, da bi se vršil pritisk na tožnika niti, da tožnik ne bi bil v normalnem duševnem stanju. Če ni bilo napake volje pa to kaže, da je za podajo izjave oziroma podpis sporazuma obstajal element prave volje, in da je delovno razmerje tožniku zato prenehalo ob upoštevanju veljavnih predpisov.

Revizijsko sodišče je zato v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Revizijsko sodišče je določbe ZOR in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).