Jedro

Po tar. št. 39 OT se posvet in konferenca s stranko ter enako poročilo stranki obračuna le, če ta storitev ni zajeta v drugi tarifni številki in gre torej za samostojno storitev. Torej, če je bil opravljen posvet in konferenca s stranko ali ji je bilo dano poročilo v okviru določene zadeve, v kateri je odvetnik stranko zastopal, je načelno šteti, da to opravilo ni samostojna storitev in je torej všteto v drugih tarifnih številkah. Možno pa je, da se takšno storitev opravi v okviru določene sodne zadeve kot samostojno opravilo in v takem primeru, če odvetnik zahteva nagrado za to storitev kot samostojno opravilo, je na njem dokazno breme, da je to opravilo upoštevati kot samostojno storitev.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 65315/2011 z dne 2.6.2011 v prvem in tretjem odstavku za glavnico 1.255,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2011, za glavnico 1.023,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.4.2011, za glavnico 1.290,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.4.2011 in za znesek 117,24 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2011 dalje. Pod II. točko izreka je v preostalem delu prej citirani sklep o izvršbi v prvem in tretjem odstavku razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu kot neutemeljenega zavrnilo, pod III. točko izreka pa je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo sta se v roku pritožili obe pravdni stranki, tožeča zoper II. in III. točko izreka ter tožena zoper I. točko izreka.

3. Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži v povrnitev stroške postopka, podrejeno, da jo v zavrnilnem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da izpodbijana sodba v zavrnilnem delu za pravdni stranki predstavlja nedopustno presenečenje. Zagotovo so bili vsi zaračunani posveti in konference s stranko ter poročila strank samostojno opravljene storitve in bi jih sodišče moralo vse brez izjeme upoštevati v celoti ter jih stroškovno priznati. Nerazumljivo je sklicevanje prvostopenjskega sodišča na določbe Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), ki sploh ni več v veljavi. Tako bi moralo sodišče v zvezi z računoma št. 55/08 in št. 20/11 priznati in upoštevati tudi vseh 13 posvetov ter vseh 16 poročil, skupaj 970 točk x 0,459 EUR + 2 % materialni strošek + 20 % DDV, kar je 544,96 EUR. V zvezi z računoma št. 129/08 in št. 18/11 bi sodišče moralo priznati in upoštevati tudi vseh 12 posvetov in vseh 13 poročil, skupno 860 točk x 0,459 EUR + 2 % materialni strošek in 20 % DDV, kar je skupno 483,16 EUR. V zvezi z računom št. 37/11 pa sodišče ne bi smelo uporabljati določil „novega“ ZOdvT, saj le-ta sploh ne velja več. Uporabiti bi moralo Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT – Uradni list, št. 67/03) z veljavnostjo od 12. 7. 2003 dalje. Tako bi moralo ugoditi tožbenemu zahtevku tudi za razliko, in sicer v nadaljnji višini 527,00 EUR oz. v najslabšem primeru, če bi že uporabilo tarifo, ki ne velja več, ob upoštevanju tarife št. 6000, št. 6001 in št. 6002, skupaj še 60,00 EUR, vključno z 20 % DDV, kar je 72,00 EUR. Torej je sodišče prve stopnje neupravičeno in brez podlage zavrnilo tožbeni zahtevek vsaj v višini 1.555,12 EUR. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno upoštevalo uspeha tožeče stranke v pravdi. Uspela je namreč v celoti po temelju ter v pretežnem delu tudi po višini, po višini konkretno 61,55 %. To pomeni, da je njen uspeh skupno 80,78 %. Skladno temu uspehu bi ji sodišče moralo priznati stroške izvršbe in tudi stroške pravdnega postopka.

4. Tožena stranka s pritožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti in navaja, da je toženec tožeči stranki vse storitve že v celoti poravnal. Storitve ji je plačal na roko v njeni pisarni, kar vse je razvidno iz priloženih potrdil o prejemu plačil. Nadalje je tožeča stranka prejela v izvršbi od dolžnice odtegnjena sredstva pri ZPIZ, katera si je zadržala za poplačilo svojih storitev. Navedenega sodišča ni upoštevalo. V zvezi z izdanimi računi je toženec podal prijavo na DURS in tam mu je bila posredovana informacija, da tožeča stranka nikoli ni izstavila računov, ki se mu sedaj očitajo, da jih ni poravnal. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do plačil, ki jih je toženec izvršil tožeči stranki. Pri tem je nekritično sledilo navedbam tožeče stranke, ker tožeča stranka za navedbe, da naj bi se plačila nanašala na storitve za prejšnje postopke, ni predložila nobenih dokazov. Ne strinja se s priznanjem vtoževane terjatve, zlasti za nadzorstvene pritožbe in pozive banki in delodajalcu.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke:

6. ZOdvT (Uradni list št. 67/2008) se je pričel uporabljati 1. 1. 2009. Res je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv-C – Uradni list RS, št. 35/2009) razveljavil ZOdvT, vendar pa je izrecno določil, da se uporablja do uveljavitve predpisa, ki ureja odvetniško tarifo, sprejetega na podlagi 19. člena ZOdv (glej 19. člen ZOdv-C). Ker predpisa, ki bi urejal odvetniško tarifo, sprejetega na podlagi 19. člena ZOdv še ni, se torej ZOdvT še vedno uporablja in mu pritožba to neutemeljeno oporeka pri odločanju o nagradi po računu št. 37/11. 7. Za pravilno pritožbeno sodišče sprejema utemeljitev v 7. točki izpodbijane sodbe glede obravnavanja in upoštevanja nagrade za posvet in konferenco ter poročila stranki in se na te razloge, v odgovor pritožbi in v izogib ponavljanju, sklicuje. Po tar. št. 39 OT se namreč posvet in konferenca s stranko ter enako poročilo stranki obračuna le, če ta storitev ni zajeta v drugi tarifni številki in gre torej za samostojno storitev. Torej, če je bil opravljen posvet in konferenca s stranko ali ji je bilo dano poročilo v okviru določene zadeve, v kateri je odvetnik stranko zastopal, je načelno šteti, da to opravilo ni samostojna storitev in je torej všteto v drugih tarifnih številkah. Možno pa je, da se takšno storitev opravi v okviru določene sodne zadeve kot samostojno opravilo in v takem primeru, če odvetnik zahteva nagrado za to storitev kot samostojnega opravila, je na njem dokazno breme, da je to opravilo upoštevati kot samostojno storitev. Ker je tožnik vse posvete in konference s toženo stranko ter njej dana poročila pavšalno enotno štel ko samostojne storitve, čeprav je bila v pripravljalni vlogi tožene stranke z dne 24. 1. 2013 izrecno opozorjena, da so te storitve zajete v plačilu drugih storitev, kot npr. za tožbo ali pravno sredstvo, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da samostojnosti teh storitev ni dokazala in zato tožbenemu zahtevku glede njih ni ugodilo. Da je stališče sodišča prve stopnje glede vprašanja upoštevanja postavk posveta in konference s stranko ter danih ji poročil, je nenazadnje potrjeno tudi s sodno prakso pritožbenih sodišče, citirano v izpodbijani sodbi (glej odločbi VSL I Cp 375/2012 in I Cpg 1012/2010).

8. Zmotno je tudi prepričanje pritožnika, da bi se moralo pri ugotavljanju njegovega uspeha v pravdi upoštevati tako temelj kot uspeh po višini. Pravilno je namreč sodišče prve stopnje pri uspehu strank upoštevalo le uspeh po višini, ne pa tudi uspeha po temelju. Temelj se kot samostojna postavka upošteva izjemoma, predvsem v zadevah, kjer se utemeljenost zahtevka izrazito ločeno ugotavlja po temelju in šele nato po višini. Takšen primer je predvsem odškodninska zadeva. V tu obravnavani pravdi ugotavljanja temelja in višine ni tako ločeno, da bi to opravičevalo upoštevanje tudi uspeha po temelju ločeno od uspeha po višini, ko se ugotavlja uspeh strank v pravdi.

K pritožbi tožene stranke:

9. Katere storitve tožnika kot njegovega pooblaščenca je toženec plačal na roke tožnika v njegovi pisarni in katera plačila so bila upoštevana z nakazili ZPIZ in vrnjenim predujmom, je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pojasnilo, ko je presojalo utemeljenost plačila po posameznem vtoževanem računu. Ko pritožba sedaj pavšalno trdi, da je s plačili na roke, z odtegljaji od ZPIZ in vrnjenim predujmom tožniku plačala vse dolgovano, brez opredelitve, kaj točno je na določen način plačala in v čem se to razlikuje od ugotovitev sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče takšne pavšalne trditve ne more preizkusiti in se o njej opredeliti. Zato so te pritožbene navedbe neupoštevne. Prav tako je pavšalna in zato neupoštevna pritožbena navedba o nestrinjanju z obračunom sodišča za storitve tožnika, zlasti za nadzorstvene pritožbe ter pozive banki in delodajalcu. Pritožba namreč ne pojasni, v čem konkretno je obračun napačen. Brezpredmetne, torej irelevantne za ta pritožbeni postopek so tudi pritožbene navedbe v zvezi s prijavo zadeve pri DURS. V tej pravdi se namreč ugotavlja vrsta opravljenih storitev tožnika kot odvetnika v korist toženca in upravičenost doplačila za te storitve, kar nima nobene upoštevne povezave z eventuelno prijavo izdanih računov pri DURS.

Sklepno:

10. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke kot pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stroški postopka:

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in je skladna 154. in 155. členu ZPP. Stranki sta dolžni te stroške kriti vsaka svoje, saj s pritožbama nista uspeli, medtem ko tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke ni navajala ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi, torej ta njen strošek za ta pritožbeni postopek ni bil potreben.