Jedro

Za razsojo zadeve glede sorazmernega dela pokojnine je odločilno, da je bil tožnik že dokončno in pravnomočno delno vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje od 1. 1. 2016 dalje. Odločba o delni vključitvi uživalca pokojnine v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje od 1. 1. 2016 je namreč postala dokončna in pravnomočna. To pa pomeni, da je bil zaradi delne vključitve v zavarovanje od 1. 1. 2016 dalje tožniku zakonito od istega dne dalje odmerjen tudi sorazmerni del pokojnine. Od pravnomočne delne vključitve v zavarovanje dalje, torej s 1. 1. 2016, je tožnik lahko upravičen le še do izplačevanja sorazmernega dela (75 %) priznane pokojnine.

Pravna podlaga za rešitev zadeve glede vrnitve preplačila je podana v 194. členu ZPIZ-2. Po tej določbi je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna prejeto vrniti v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Po 3. odstavku 190. člena OZ obveznost vrnitve neupravičene pridobitve obstaja vselej, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla. Gre za verzijsko terjatev, za katero je bistven premik premoženja brez pravnega temelja ali na temelju, ki je naknadno odpadel. Prav takšno stanje, ko je prišlo do odpada pravne podlage, je podano tudi v obravnavani zadevi, čeprav je bila preplačilna odločba izdana še pred pravnomočnostjo odločbe o izplačevanju sorazmernega dela pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje z zvezi s popravnim sklepom.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo v zvezi s popravnim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca, št. ... z dne 20. 12. 2016 in št. ... z dne 6. 6. 2016 ter št. ... z dne 14. 3. 2017 in št. ... z dne 21. 10. 2016. 2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki se ne strinja niti z združitvijo sporov v skupno obravnavanje.

V pritožbi zoper sklep o združitvi z dne 30. 5. 2017 navaja, da spisa ne temeljita na isti pravni niti dejanski podlagi, temveč preplačilna odločba temelji na odločbi o sorazmernem delu pokojnine, ki pa ni pravnomočna. Zato je potrebno v sporu v zvezi s preplačilnimi odločbami ugotoviti, ali je del pokojnine od 1. 1. do 30. 9. 2016 res prejel neupravičeno. Pokojnina mu je bila zmanjšana za 25 %, nato pa zaradi preplačila še za dodatnih 20 %. Čeprav je od polne pokojnine 1.189,60 EUR plačal 26,26 EUR davka, od zmanjšane pokojnine 967,20 EUR pa mu davka ni več treba plačevati, je toženec kot neupravičeno prejet znesek štel celotno razliko med polno in zmanjšano pokojnino. Ker je dejansko prejel 26,26 EUR manj, je to podobno dvojni obdavčitvi, saj bi bilo plačan davek potrebno odračunati od preplačila. Če preveč plačan davek ni pokojnina in je potrebno sprožiti ločen postopek za vračilo preveč plačanega davka, gre le za formalizem, saj gre vse iz javnih sredstev. Takšna ureditev je neustavna, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da prekine postopek in zahteva ustavno presojo zaradi neskladja z načeli pravne in socialne države. Združena spora sta preveč različna, da bi bilo smiselno združeno obravnavanje, zato predlaga razdružitev. Potrebno je, da se v sporu glede preplačila še pred rešitvijo spora o sorazmernem delu pokojnine lahko razsodi o dodatnem 20 % posegu v pokojnino, ki je v nasprotju s 33. in 50. členom Ustave RS in 1. členom Protokola št. 1 k EKČP. V utemeljitvi pritožbe zoper zavrnilno sodbo obravnavano zadevo primerja z zadevo Vaskršić proti Sloveniji, saj formalno pravilne odločitve pripeljejo do absurdnega rezultata. Sodišče sodi tudi po ustavi in mednarodnih pogodbah. Kadar bi odločanje po zakonu pomenilo kršitev ustavne pravice, so dolžna pretehtati, kateri ustavni pravici je potrebno dati prednost. Pravo ne more natančno regulirati vseh možnih življenjskih primerov. Tožniku je onemogočeno delovanje in je prisiljen v upokojitev. Sodno pridobljena sredstva je porabil za financiranje širše koristnega kulturno umetniškega projekta. Že leta 1993 je začel brezplačno izdajati revijo A. Da bi bilo njeno izdajanje olajšano, je leta 1998 ustanovil zavod Revija A., Zavod B., ki je dejansko obstal le nekaj let. Je le formalni direktor, odstopil je že v letu 2000 in ostal le pooblaščena oseba za zastopanje zavoda. Kljub naporom mu zavoda zaradi formalnosti ni uspelo izbrisati iz registra. Okrožno sodišče v Ljubljani je zavrnilo izbris iz registra, ker je to možno le na podlagi ZGD-1. Opozoril je na enakost pred zakonom, vendar se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče prekine postopek in zahteva ustavno presojo zakonske ureditve, po kateri se neprofitni zavodi lahko ukinjajo le po pravilih za ukinjanje profitnih gospodarskih organizacij. Gre za neskladje z načeli pravne in socialne države ter enakosti. Ker zavod ni deloval na tipičen način, temveč le z njegovim vložkom, uporaba pravil, ki veljajo za tipične primere zaradi načela enakosti ni mogoča. Materialno pravo je potrebno razlagati ustavno skladno. Takšna je tudi praksa Evropskega sodišča za človekove pravice. Tudi Upravno sodišče RS je že izreklo, da so upravni organi v določenih primerih dolžni dati prednost pravu EU pred domačo zakonodajo. Sicer pa sploh ni začel ponovno delati, niti v smislu delovnega razmerja. S "papirnate" funkcije direktorja je bil razrešen pred januarjem 2016, ko naj bi po 116. členu ZPIZ-2 moral ponovno vstopiti v obvezno zavarovanje. Za toženca je zmotno relevanten le vpis v Poslovni register. Ureditev po 116. členu ZPIZ-2 bi lahko prestala preizkus ocene ustavnosti zaradi izmikanja direktorjev gospodarskih in drugih družb, ki svojega dela ne opravljajo brezplačno. Ker pa je njegov primer atipičen, je očitno nesorazmerje med težo njegovega ravnanja in posledicami tega ravnanja. Če pritožbeno sodišče ne bi sprejelo njegove argumentacije, predlaga prekinitev postopka in vložitev zahteve za ustavno presojo zakonske ureditve, ki tudi v tako izjemnih primerih omogoča prikrajšanje pri pokojnini.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana zavrnilna sodba izdana na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja in pravilno uporabljenega materialnega prava.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do smiselno zatrjevanih. Podane niso niti zatrjevane kršitve 2., 14., 33. in 50. člena Ustave RS2 niti 1. člena Protokola št. 1 k EKČP3 iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Sklicevanje na zadevo Vaskršić proti Sloveniji ni utemeljeno, saj zadevi v ničemer nista primerljivi.

Izpodbijana sodba je obrazložena z utemeljenimi pravnimi in pravilnimi dejanskimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša, in glede na pritožbene navedbe poudarja predvsem naslednje.

K zatrjevanim procesnim kršitvam

5. Smiselno zatrjevana kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da je bilo zaradi neizbrisa zavoda iz registra kršeno načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, ni podana. Sodišče se v obrazložitvi sodbe namreč ni dolžno opredeliti do vseh navedb strank, temveč le do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh tožnikovih navedb, relevantnih za odločitev v tem sporu. V zvezi s tem je pojasnilo, kaj je bistvenega pomena za odločitev v zadevi oziroma katere navedbe so za rešitev zadeve pravno irelevantne.4 Ker tožnikova zatrjevanja v zvezi z nemožnostjo izbrisa zavoda iz registra niso pravno relevantna niti za pritožbeno rešitev zadeve, niti ni izbris zavoda iz registra predmet tega socialnega spora, seveda ni nobene potrebe, da bi pritožbeno sodišče v tej smeri zahtevalo ustavno presojo in prekinilo postopek.

6. V zvezi z združitvijo postopkov pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zoper sklep z dne 30. 5. 2017, s katerim je sodišče prve stopnje med pripravami za glavno obravnavo združilo socialna spora, pod opr. št. V Ps 526/2017 v zvezi z izpodbojno tožbo zoper odločbi z dne 14. 3. 2017 in 21. 10. 2017 ter opr. št. V Ps 2177/2017 v zvezi z izpodbojno tožbo zoper odločbi z dne 20. 12. 2016 in 6. 6. 2016 v skupno obravnavanje, sploh ni pritožbe.

Po 8. točki 1. odstavka 270. člena ZPP ima med pripravami za glavno obravnavo do naroka za glavno obravnavo predsednik senata pravico odločiti o združitvi pravd. Zoper odločbe, izdane med pripravami za glavno obravnavo, ki se nanašajo na vodstvo postopka, ni pritožbe. Prav takšno procesno dejansko stanje pa je podano v obravnavani zadevi (3. odstavek 270. člena ZPP). Pritožnik namreč zmotno meni, da je v tem primeru pritožba zoper sklep o združitvi dopustna v pritožbi zoper sodbo. Posebne pritožbe namreč ni zoper sklep o združitvi postopkov, ki je sprejet v nadaljnjih fazah postopka (4. odstavek 298. člena ZPP). Pomeni, da se s pravnim sredstvom proti končni odločbi lahko izpodbijajo le sklepi o združitvi postopka, izdani po zaključenih pripravah na glavno obravnavo. S tem v zvezi smiselno zatrjevana kršitev 300. člena v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP ni podana.

Kadar teče pred istim sodiščem več pravd med istimi osebami ali več sporov, v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožnikov ali raznih tožencev, se lahko vse te pravde združijo za skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. O vseh združenih sporih lahko izda sodišče skupno sodbo. Sodišče ima torej možnost združitve več socialnih sporov v skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški, četudi nimajo iste pravne ali dejanske podlage. Tudi po stališču pritožbenega sodišča sta bila oba obravnavana socialna spora zakonito združena v en postopek.

Posebej k pritožbi v delu zavrnitve tožbenega zahtevka na odpravo odločb z dne 20. 12. 2016 in z dne 6. 6. 2016 (glede izplačila sorazmernega dela pokojnine)

7. V obravnavani zadevi gre za spor o sorazmernem delu starostne pokojnine zaradi uskladitve t. i. dvojnega statusa po delni vključitvi starostnega upokojenca v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje za 10 ur tedensko. Predmet postopka je presoja pravilnosti in zakonitosti odločbe z dne 20. 12. 2016 v zvezi z odločbo z dne 6. 6. 2016, da se tožniku od 1. 1. 2016 dalje izplačuje sorazmerni del starostne pokojnine v znesku 967,20 EUR mesečno in da se od 1. 1. 2016 dalje izplačani zneski pokojnine poračunajo, ker uživalec predčasne pokojnine brez zmanjšanja od 1. 1. 1998 dalje5 do 31. 1. 2016 ni uskladil dvojnega statusa. Kot uživalcu pokojnine, ki je vpisan v register kot družbenik in poslovodna oseba Zavoda B., Revija A. od 20. 1. 1998 dalje,6 mu je bila z odločbo z dne 1. 3. 2016 po uradni dolžnosti priznana lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja od 1. 1. 2016 dalje za 10 ur na teden iz naslova družbeništva in poslovodenja zasebnega zavoda.7

8. Pravno podlago za pritožbeno rešitev zadeve glede sorazmernega dela pokojnine predstavlja Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2B)8 v zvezi z novo ureditvijo dvojnega statusa uživalcev pokojnin v 116. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)9. Določbe izjemoma omogočajo ohranjanje hkratnega statusa zavarovanca na podlagi 15. in 16. člena ZPIZ-2 in uživalca pokojnine. Po 1. odstavku 37. člena ZPIZ-2B lahko z dejavnostjo nadaljujejo uživalci pokojnin iz 4. odstavka 406. člena ZPIZ-2, ki so ob uveljavitvi zakona opravljali dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobili lastnost zavarovanca pod pogojem, da v roku 30 dni ponovno vstopijo v obvezno zavarovanje skladno s 116. členom ZPIZ-2 za najmanj dve uri dnevno ali 10 ur tedensko od 1. 1. 2016 dalje. Za te uživalce pokojnin, ki statusa niso uredili v predpisanem roku, je bil toženec dolžan po uradni dolžnosti ugotoviti lastnost zavarovanca od 1. 1. 2016 dalje in jim od tega dne dalje tudi izplačevati pokojnino v ustreznem sorazmernem delu (2. odstavek 37. člena ZPIZ-2B). Gre za uživalce z dovoljenim dvojnim statusom, to je osebe, ki so po 18. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)10 uveljavile izvzem iz zavarovanja in za družbenike - poslovodne osebe, ki so pravico do pokojnine uveljavile pred 1. 1. 2000. 9. Uživalcu starostne, predčasne in vdovske pokojnine, ki na območju Republike Slovenije začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost v obsegu, ki ustreza sorazmernemu delu polnega delovnega oziroma zavarovalnega časa, vendar zavarovanci iz 14. člena tega zakona najmanj 2 uri dnevno ali 10 ur tedensko in zavarovanci iz 15., 16. in 17. člena tega zakona najmanj s četrtino polnega zavarovalnega časa, se izplačuje sorazmerni del pokojnine, in sicer v višini 75 %, ko dela dve uri dnevno ali znaša zavarovalni čas od 10 do 14 ur tedensko. Sorazmerni del pokojnine se začne izplačevati z dnem ponovne pridobitve lastnosti zavarovanca (3. odstavek 116. člena ZPIZ-2).

10. Kot pravilno razloguje že sodišče prve stopnje, je za razsojo zadeve glede sorazmernega dela pokojnine edino odločilno, da je bil tožnik že dokončno in pravnomočno delno vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje od 1. 1. 2016 dalje. Odločba o delni vključitvi uživalca pokojnine v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje od 1. 1. 2016 je namreč postala dokončna11 in pravnomočna.12 To pa lahko pomeni le, da je bil zaradi delne vključitve v zavarovanje od 1. 1. 2016 dalje tožniku zakonito od istega dne dalje odmerjen tudi sorazmerni del pokojnine. Od pravnomočne delne vključitve v zavarovanje dalje, torej s 1. 1. 2016, je tožnik lahko upravičen le še do izplačevanja sorazmernega dela (75 %) priznane pokojnine.

11. Sicer je potrebno pritrditi pritožniku, da je sodišče pri sojenju vezano tudi na ustavo in mednarodne pogodbe ter mora zakonske določbe razlagati ustavno skladno, vendar presoja pravilnosti in zakonitosti pravnomočne odločbe z dne 1. 3. 2016 ni predmet tega postopka. Iz tega razloga so obsežna pritožnikova izvajanja v zvezi z vključitvijo v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje za 10 ur tedensko od 1. 1. 2016 dalje, vključno z zatrjevano kršitvijo 14. člena Ustave RS zaradi "atipičnosti" zadeve in s tem povezanima predlogoma za prekinitev postopka ter vložitev zahteve za ustavno presojo obravnavanih odločb ZPIZ-2 ter zatrjevanjem, da naj bi bil s "papirnate" funkcije direktorja razrešen že pred januarjem 2016, ki je celo protispisno, za pritožbeno rešitev zadeve povsem irelevantna.13 Pojasniti pa je potrebno, da je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča14 že ocenjeno, da 116. člen ZPIZ-2 ni v neskladju z Ustavo RS. Ustavno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da ima zakonodajalec na področju socialne varnosti, vključno z obveznim pokojninskim in invalidskim zavarovanjem široke možnosti pravnega urejanja. Tudi ob zadnji reformi sistemske ureditve obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je imel ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da glede na demografske, gospodarske in javno finančne zmožnosti uredi pogoje, pod katerimi lahko uživalci pokojnin ostanejo delovno aktivni. To velja tudi za uzakonitev vsaj delne ponovne vključitve v zavarovanje tistih, ki so bili po prejšnjih predpisih že uživalci pokojninskih prejemkov, pa so še naprej opravljali gospodarsko dejavnost ali bili delovno aktivni na kakšnem drugem pravnem temelju. Da obravnavana zakonska ureditev ni ustavno sporna, je potrdilo tudi revizijsko sodišče.15 Posebej k pritožbi v delu zavrnitve tožbenega zahtevka na odpravo odločb z dne 14. 3. 2017 in z dne 21. 10. 2016 (glede vrnitve preplačila pokojnine)

12. V obravnavani zadevi gre tudi za spor o preplačilu in načinu vračila neupravičeno prejetih zneskov starostne pokojnine. Ker je bila tožniku priznana lastnost zavarovanca za 10 ur tedensko in odločeno, da se mu od 1. 1. 2016 izplačuje le sorazmeren del starostne pokojnine, je bilo posledično z odločbo z dne 21. 10. 2016, potrjeno z dokončno odločbo z dne 14. 3. 2017, odločeno še, da je tožnik od 1. 1. 2016 do 30. 9. 2016 zaradi odmere sorazmernega dela starostne pokojnine neupravičeno prejel preveč izplačano starostno pokojnino v znesku 2.901,60 EUR in da je ta znesek dolžan vrniti obročno v 12-ih mesecih, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13. Enako, torej da je zaradi izplačevanja sorazmernega dela pokojnine po odločbi z dne 6. 6. 2016, potrjeni z odločbo z dne 20. 12. 2016, prišlo do odpada pravne podlage za izplačevanje priznane polne pokojninske dajatve, je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje.

14. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve glede vrnitve preplačila je podana v 194. členu ZPIZ-2. Po tej določbi je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna prejeto vrniti v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Po 3. odstavku 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ)16 obveznost vrnitve neupravičene pridobitve obstaja vselej, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla. Gre za verzijsko terjatev, za katero je bistven premik premoženja brez pravnega temelja ali na temelju, ki je naknadno odpadel. Prav takšno stanje, ko je prišlo do odpada pravne podlage, je podano tudi v obravnavani zadevi, čeprav je bila preplačilna odločba izdana še pred pravnomočnostjo odločbe o izplačevanju sorazmernega dela pokojnine.

15. Po 1. odstavku 182. člena ZPIZ-2 postane izvršljiva že prvostopenjska upravna odločba, saj morebitna pritožba ne zadrži njene izvršljivosti. Pomeni, da je bila pred izdajo preplačilnih odločb odločba z dne 6. 6. 2016 že izvršljiva. Pravilnost in zakonitost odločb o sorazmernem delu pokojnine je bila potrjena v tem sporu. To pa nedvomno pomeni, da je odpadla pravna podlaga za izplačevanje polne pokojnine od 1. 1. 2016 dalje, zato je tožnik preplačilo pokojnine dolžan vrniti.

16. Višine preplačila pritožnik ne izpodbija. Glede na pritožbene navedbe, da je dolžan vrniti preplačilo celotne pokojnine, čeprav je od polne pokojnine plačeval davek, pa je potrebno pojasniti, da je toženec kot izplačevalec pokojnine zaradi preseganja meje, pri kateri nastopi davčni odtegljaj pri pokojnini,17 na podlagi 3. odstavka 125. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2)18 dolžan ob izplačilu pokojnine odtegniti akontacijo dohodnine. Vračilo preveč plačane akontacije pa ni stvar toženca, temveč kvečjemu davčnega postopka. Zatrjevana kršitev 33. in 50. člena Ustave RS in 1. člena Protokola št. 1 k EKČP zato ni podana. Predlog po prekinitvi postopka in vložitvi zahteve za oceno ustavnosti ni utemeljen.

Odločitev pritožbenega sodišča

17. Ker je torej tožnik od pravnomočne delne vključitve v zavarovanje s 1. 1. 2016 dalje, upravičen le še do izplačevanja sorazmernega dela priznane pokojnine, je sodišče tožbeni zahtevek v delu na odpravo odločb z dne 20. 12. 2016 in z dne 6. 6. 2016 utemeljeno zavrnilo. Posledično je zaradi odpada pravne podlage za izplačevanje polne pokojnine utemeljeno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek v delu na odpravo odločb z dne 14. 3. 2017 in z dne 21. 10. 2016. 18. Na podlagi vseh predhodno navedenih dejanskih, procesnih in materialno pravnih razlogov, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP potrditi izpodbijano sodbo.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 33/1994. 4 10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 Odločba z dne 14. 2. 2002. 6 Redni izpis iz sodnega/poslovnega registra na dan 1. 3. 2016 na prilogi B/5 sodnega spisa. 7 16. člen ZPIZ-2. 8 Ur. l. RS, št. 102/2015 z dne 24. 12. 2015. 9 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 10 Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami. 11 Odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, je dokončna (1. odstavek 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; ZUP, Ur. l. RS, št. 24/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami). 12 Odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice, oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane pravnomočna (1. odstavek 225. člena ZUP). 13 1. odstavek 360. člena ZPP. 14 Psp 137/2017. 15 VIII Ips 202/2017. 16 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 17 40. člen v zvezi s 37. členom ZDoh-2. 18 Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami.