Jedro

Vsi tožbeni zahtevki na izstavitev zemljiškoknjižne listine in posledično na toženkino sodelovanje v geodetskih postopkih izvirajo iz dogovora o delitvi solastnine. Ta dogovor predstavlja zavezovalni pravni posel, torej gre za zahtevke, ki imajo nedvomno obligacijsko pravno podlago.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo glavni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica izključna lastnica dela nepremičnine parc. št. 131, vpisane v vl. št. 91, k.o. Ž., na katerem stoji hiša S. 8, označena v terenski skici ing. C. S. z dne 26. 8. 1993, s črko D, kozolec označen v isti skici s črko A, in hlev, označen v isti skici s črko B ter da ta del nepremičnine parc. št. 131.S k.o. Ž. ne sodi v solastno premoženje pravdnih strank; na ugotovitev, da ima tožeča stranka izključno lastninsko pravico na zemljišču parc. št. 1089 k.o. Ž. na delu, na katerem stoji kozolec, označen na skici ing. C. S. z dne 26. 8. 1993 s črko A; da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni dopustiti izdelavo delilnega načrta za delitev nepremičnine parc. št. 131.S vpisane v vl. št. 91 k.o. Ž., ter nepremičnine parc. št. 1089, vpisane v vl. št. 618 k.o. Ž., tako da bodo deli nepremičnine parc. št. 131.S in parc. št. 1089, na katerem stoji hiša S. 8, označena v terenski skici ing. C. S. z dne 26. 8. 1993 s črko D, kozolec označen v isti skici s črko A in hlev, označen v isti skici s črko B, dobili nove parc. št. in na izstavitev za vpis v z.k. sposobno listino, na podlagi katere se bodo novo nastale parcele odpisale iz vl. št. 91 in 618 k.o. Ž. ter zanje odprli novi z.k. vložki, v katerih se bo vpisala lastninska pravica na ime tožeče stranke do deleža 1/1. Nadalje je zavrnilo prvi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica lastnica ½ nepremičnine parc. št. 131 k.o. Ž. in sicer tistega dela, ki v naravi predstavlja hišo S. 8, označeno na skici ing. C. S. z dne 26. 8. 1993, katere sestavni del tega zahtevka s črko D, kozolca – šupe označeno s črko A in hleva označeno s črko B, vse skupaj s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem, katerega bo odmeril izvedenec geodetske stroke, tožena stranka pa je lastnica druge polovice nepremičnine parc. št. 131 k.o. Ž. in sicer tistega dela, ki v naravi predstavlja hišo, S. 10, označeno s črko C ter objektov označenih s črko E in F, vse skupaj s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem, kot ga bo določil izvedenec geodetske stroke; da je tožena stranka dolžna dopustiti geodetsko odmero funkcionalnega zemljišča za objekte navedene v 1. točki tožbenega zahtevka; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izročiti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri parcelah, ki bodo nastale po geodetski odmeri, za objekte iz 1. točke zahtevka, vpisala lastninska pravica na ime tožeče stranke, sicer bo takšno listino nadomestila sodba. Zavrnilo je tudi drugi podredni tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna dopustiti geometrsko odmero funkcionalnega zemljišča k navedenim objektom, ki so navedeni v prejšnjem odstavku in ki jih je tožeča stranka pridobila v svojo izključno last. V vseh primerih je bil zavrnjen tudi tožničin stroškovni zahtevek. Tožbo pa je s sklepom zavrglo v delu drugega podrednega zahtevka, ki se glasi na ugotovitev, da sta tožnica in njen pok. brat M. P., pravni prednik tožene stranke F. P., sklenila dogovor, po katerem je tožnica postala lastnica ½ nepremičnin parc. št. 131 k.o. Ž. in v naravi pridobila v izključno last hišo S. 8, označeno na skici ing. C. S., katera je sestavni del te sodbe, s črko D, kozolec – šupo označeno s črko A in hlev označeno s črko B, pravni prednik tožene stranke pa je pridobil drugo polovico teh nepremičnin, kar v naravi predstavlja hišo S. 10, označeno s črko C ter ostale objekte označene s črko E in F, zemljišče parc. št. 131 k.o. Ž. pa je ostalo nerazdeljeno med oba dediča. 2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper navedena sodbo in sklep iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da je nerazumljivo, zakaj je sodišče že postavilo izvedenca geodetske stroke, ki je odmeril funkcionalno zemljišče posameznim stavbam, zaračunal 663,00 EUR, nazadnje pa je odločilo, da zahtevek ni utemeljen, in zakaj je potem povzročalo sodišče strankam take stroške. Sicer pa tožnica meni, da je sodišče napačno odločilo, ko je zavrnilo vseh zahtevke. Nikoli ni bilo sporno, da je hiša na parc. št. 131 k.o. Ž. last tožnice, saj je to hišo naredila tožnica in njen mož. Tudi glede gradbenih del na gospodarskem poslopju, ki jih je izvedla tožnica, ni bilo nikoli sporno, sporno je bilo le kako razdeliti ta objekt, ker je tožena stranka s svojimi stopnicami posegla v del objekta, ki je bil v posesti in uporabi tožnice. Sodišče ni ocenilo dogovora z dne 9. 5. 1974, ki so ga posredovale stranke in po katerem se ta nepremičnina ustno dogovorjeno med dediči razdeli tako, da predstavlja hiša S. 8 po skici geometra C. S. označena s črko D, šupa označeno s črko A ter hlev označen s črko B last tožnice, last tožene stranke pa hiša S. 10, označena s črko C ter poslopja, garaža označeno s črko E in F. Ta dogovor je bil ne le dogovorjen, pač pa se je med strankama tudi izvrševal, zato bi ga sodišče po ZOR moralo šteti za veljavnega. Sklenjen je bil zato, ker je tožnica z možem sama postavila hišo na novo, enako je bilo s ½ hleva, zato bi sodišče moralo ugoditi zahtevku. Navedbe so potrdile številne priče. Napačno je stališče sodišča, da izstavitve zemljiškoknjižne listine zaradi zastaranja ni mogoče več zahtevati, saj gre za stvarnopravni zahtevek in ne obligacijski zahtevek in zahtevek ni zastaral. Napačno je tudi stališče, da tožnica ni mogla pridobiti lastninske pravice po pravilih gradnje na tujih zemljiščih, saj je dejansko gradila na zemljišču njene matere, kar izhaja iz tožbe, ni pa možno zavreči zahtevka, če tožnica ni opredelila pravne kvalifikacije zahtevka, saj sodišče na tako opredelitev tudi ni vezano. Zato bi moralo odločati tudi o tem delu zahtevka in ugoditi zahtevku. Predlaga, da se pritožba odstopi Višjemu sodišču v Ljubljani, ki naj izpodbijano sodbo tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in naloži toženi stranki v plačilo vse pravdne stroške tožnice v tem postopku, tudi stroške te pritožbe.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vsi tožničini tožbeni zahtevki – na izstavitev zemljiškoknjižne listine in posledično na toženkino sodelovanje v geodetskih postopkih izvirajo iz dogovora o delitvi solastnine, sklenjenega v letu 1974. Ta dogovor pa predstavlja zavezovalni pravni posel, torej gre za zahtevke, ki imajo nedvomno obligacijsko pravno podlago. Zato pritožnica nima prav, ko meni, da gre za stvarnopravni zahtevek, ki ne zastara. O samem zastaranju pa je sodišče prve stopnje prav tako pravilno odločilo. Že zgolj zato ni pomembno, da je bil omenjeni dogovor tudi realiziran in bi ga zato moralo sodišče prve stopnje po mnenju pritožnice šteti za veljavnega v skladu z določbami ZOR.

6. Pritožnica tudi nima prav, ko navaja, da sodišče omenjenega dogovora ni ocenilo (glej predvsem razloge na 6. strani izpodbijane odločbe). Zato ni izkazana vsebinsko očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Sodišče je na podlagi pravila paragrafa 418. ODZ oziroma 26. člena ZTLR tudi pravilno izključilo pridobitev na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu. Dejstvo, da je tožnica vedela, da parcela, na kateri gradi oziroma obnavlja objekte, ni njena, izključuje njeno dobrovernost, kot temeljni pogoj za pridobitev lastninske pravice na tej podlagi.

8. Pravilno je tudi zavržena tožba v delu drugega podrednega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev o tem, da je bil sklenjen dogovor. Ker iz tega pravnega naslova tožnica uveljavlja obligacijskopravne in stvarnopravne zahtevke, nima pravnega interesa za ta zahtevek, kot pravno pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Tožba je bila v tem delu zavržena iz teh razlogov in ne morda zato, ker naj tožnica ne bi opredelila pravne kvalifikacije zahtevkov, na katere sodišče ni vezano.

9. Ob povedanem je bilo na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno materialno pravo, izkazane pa tudi niso uveljavljane procesne kršitve, kot tudi ne tiste, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijana sodbo in sklep (353. člen ZPP).

10. Ker je pritožnica propadla s pritožbo, odgovor na pritožbo pa po oceni pritožbenega sodišča ni bil potreben, nosita vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).