Jedro

Davčni predpisi se ne štejejo za predpise po 4. členu ZDen. Prodaja nepremičnine na javni dražbi, zaradi izvršljive terjatve neplačanih davkov, ni ukrep državnega organa brez pravnega naslova.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti sklepu Odseka za gospodarstvo Sekretariata za upravne in gospodarske zadeve občine z dne 29. 1. 1993, s katerim je bil zavržen njen zahtevek za vrnitev premoženja, odvzetega njegovemu očetu. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je sporno premoženje bilo prodano na javni dražbi, zato za vrnitev tega premoženja ni pravne podlage v 3. in ne v 4. členu zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen, Ur. l. RS, št. 27/91-I, 31/93).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je v spisu okrajnega sodišča le dovolilo prisilne dražbe z dne 11. 3. 1949 in sklep istega sodišča z dne 7. 9. 1949. Iz teh dveh listin ni mogoče zanesljivo zaključiti, ali je bilo premoženje dejansko prodano na dražbi, oziroma ali je dražba bila opravljena v skladu s tedanjim zakonom. V spisu namreč ni izkaza o davčnem dolgu, ki naj bi bil izvršilni naslov, ne cenilnega zapisnika in ne zapisnika o prodaji. Zato meni, da je premoženje bilo neodplačno podržavljeno z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Oba upravna organa ugotavljata, da je sporno premoženje bilo prodano na javni dražbi zaradi neplačanih davčnih obveznosti tožnikovega očeta. Tožbeni ugovori, ki izražajo dvom v navedeno ugotovitev, so tožbena novota in že iz tega razloga jih ni mogoče upoštevati, saj novih dejstev in dokazov v upravnem sporu ni mogoče uspešno uveljavljati (1. odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih - ZUS). Ne glede na navedeno, sodišče ugotavlja, da so ti tožbeni ugovori tudi v nasprotju s tožnikovo izpovedjo na ustni obravnavi dne 29. 12. 1992 in pritožbenimi navedbami, ko je tožnik izpovedal oziroma navedel, da so sporne nepremičnine bile prodane na javni dražbi zaradi neplačanih davkov. Upoštevajoč navedeno izjavo tožnika in dovolilo prisilne dražbe v izterjavo izvršljive terjatve neplačanih davkov okrajnega sodišča z dne 11. 3. 1949 in sklep istega sodišča o ustavitvi izvršbe in vknjižbe lastninske pravice pri zemljišču A.V. pri vl. št. 47 na splošno ljudsko premoženje, sodišče ne dvomi v ugotovitev, da je navedeno premoženje prešlo v družbeno lastnino z javno dražbo. V tem postopku pa ni mogoče upoštevati pavšalnih dvomov o tem, ali je bila dražba opravljena v skladu s tedanjim zakonom, ampak je pomembno le to ali je naslov, na podlagi katerega je bilo premoženje odvzeto, podlaga za denacionalizacijo.

Tožnik v tožbi sicer izrecno ne navaja pravne podlage za denacionalizacijo, iz vsebine tožbenih ugovorov pa izhaja, da meni, da je podlaga v 4. členu ZDen. Po navedeni določbi so upravičenci do denacionalizacije tudi fizične osebe, ki jim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v 3. členu, ali z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. V navedenem členu zakon za razliko od 3. člena, v katerem je taksativno našteto, kateri predpisi so neposredna podlaga za denacionalizacijo, blanketno razširja krog upravičencev tudi na tiste fizične osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po drugih predpisih oziroma z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova.

Pojem "drugi predpisi" je treba razlagati restriktivno in v skladu z namenom zakona, izraženim v 1. členu, po katerem zakon ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembi ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu. To pomeni, da pod "drugimi predpisi" niso mišljeni katerikoli predpisi, ampak le predpisi, sprejeti oziroma izdani z neposrednim učinkom prisilnega sistemskega podržavljenja zasebne lastnine. Navedeno premoženje pa tožnikovemu očetu ni bilo podržavljeno na podlagi predpisa te vrste, saj med takšne predpise ni mogoče šteti davčne predpise. Sporno premoženje tudi ni bilo podržavljeno z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova, saj iz podatkov spisa izhaja, da je bila dražba opravljena na podlagi izvršljivega izkaza davčnih zaostankov. Glede na navedeno za vrnitev spornega premoženja v določbah ZDen ni podlage, saj iz njih ne izhaja, da bi prisilna izterjava davčnih obveznosti bila predvidena kot pravna podlaga za denacionalizacijo. Zahtevek na vrnitev tega premoženja je bil tako utemeljeno zavržen. Organ prve stopnje bi sicer moral potem, ko je uvedel postopek in ugotovil, da za vrnitev navedenega premoženja ni pravne podlage, denacionalizacijski zahtevek za to premoženje zavreči na podlagi 4. odstavka 66. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in ne na podlagi določbe 2. odstavka 125. člena ZUP, po kateri upravni organ zahtevo zavrže, če je že iz vložene zahteve razvidno, da po veljavnih predpisih ni podlage za uvedbo postopka, ne da bi uvedel postopek in v ta namen opravil kakšno dejanje. Po presoji sodišča pa navedena nepravilnost ni take narave, da bi lahko vplivala na odločitev o stvari, saj tudi v primeru odločanja po 4. odstavku 66. člena ZUP, odločitev ne bi bila drugačna.

Glede na z navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.