Jedro

Ker podatki v zemljiški knjigi in zemljiškem katastru niso redno usklajeni s stanjem v naravi, je odločujoče stanje v naravi glede zemljiškega kompleksa.

Plačana odškodnina se upošteva, če presega 30% vrednosti podržavljenega premoženja, vendar se pri izračunu obsega dane odškodnine upošteva vrednost nadomestnega zemljišča in odškodnine, plačane v denarni obliki.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 16.10.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z delno odločbo Sekretariata za kmetijstvo, prehrano in gozdarstvo občine z dne 2.9.1992 je odločeno, da se na podržavljenih zemljiščih parc. št. 506/1, 506/3, 504, 493, 496, 509/2, vpisanih v vl. št.129 in v uporabi tožeče stranke, vpiše lastninska pravica v korist upravičenke V.U. Ker navedena zemljišča ležijo v kompleksu urejenih vinogradov, ostanejo v posesti tožeče stranke do izteka rodnosti, vendar ne dalj kot 10 let od pravnomočnosti odločbe. Dodeljeni nadomestni zemljišči parc. št. 511 in 102 v izmeri 007542 ha, se upoštevata kot zamenjava za podržavljeno parcelo št. 732/3, katere vrnitev v naravi ni mogoča, ker je v zasebni lasti. Razlika v vrednosti med parc. št. 732/3 in prejetim nadomestnim zemljiščem v višini 1903,68 DM se bo upoštevala pri izračunu odškodnine za podržavljeno premoženje F.U. - pokojnega moža denacionalizacijske upravičenke. Ker je izplačana denarna odškodnina za preostalo podržavljeno premoženje znašala le 20,23 % realne vrednosti premoženja, se šteje, da je bil ta del premoženja neodplačno podržavljen.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke z obrazložitvijo, da so upravičenki bila zemljišča vrnjena v last in ne tudi v posest in bo tako tožeča stranka imela možnost svojo proizvodnjo prilagoditi spremenjenim razmeram. Ker se v zemljiški knjigi in katastru parcelno stanje ni spremenilo, ne gre za zemljiški kompleks v smislu 27. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDEN, Uradni list RS, št. 27/91, 55/92, 31/93). Pravilna je tudi odločitev, da se dodeljeno nadomestno zemljišče upošteva kot zamenjava za podržavljeno zemljišče parc. št. 732/3, ki je v zasebni lasti in ga ni mogoče vrniti. Izplačana odškodnina ni presegla 30 % realne vrednosti podržavljenega premoženja, zato se ne upošteva.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je V.U. za arondirana zemljišča bilo delno dano drugo zemljišče, za preostala pa je bila izplačana realna odškodnina, kar je razvidno iz kupoprodajnih pogodb, sklenjenih v tistem času. V nasprotju z zakonom je vzpostavitev lastninske pravice v korist upravičenke na vseh podržavljenih zemljiščih, ne da bi bilo upoštevano dano nadomestno zemljišče. Parcele, ki se vračajo upravičenki v last tvorijo kompleks intenzivnih vinogradniških površin, kar je v nasprotju z določbo 27. člena zakona. Posledica tega je drobljenje nasada, tožeča stranka pa bo prisiljena opuščati svojo edino dejavnost. Za ureditev vinogradniških nasadov je tožeča stranka vložila velika sredstva z najemanjem kreditov in ni prav, če se ta sredstva ne vrnejo investitorju. Vrednost nasada presega vrednost zemljišč in tako upravičenci dobijo povečano vrednost zemljišč za vrednost nasadov. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo in odloči tako, da se lastninska pravica vknjiži v korist tožeče stranke.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Prizadeta stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve, da so vse naštete parcele bile podržavljene upravičenki na podlagi temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, navedenega pod 29. točko 1. odstavka 3. člena ZDEN ter da je upravičenka ob podržavljenju prejela nadomestno zemljišče le v izmeri 007542 ha. Ker torej upravičenka ni dobila v celoti drugih ustreznih zemljišč, je tožeča stranka, v katere premoženju so obravnavana zemljišča, le-ta dolžna vrniti. Toda tožeča stranka ves čas postopka zatrjuje, da obravnavana zemljišča v naravi tvorijo kompleks urejenih vinogradniških površin. Če je to točno, potem ne more biti odločujoče zemljiškoknjižno stanje in stanje v zemljiškem katastru, ker ti podatki večkrat niso usklajeni s stanjem v naravi. Če obravnavane parcele dejansko tvorijo kompleks zemljišč, ne da bi v naravi bile določene oz. vidne njihove meje, potem na navedenih parcelah ne bo mogoče v naravi vzpostaviti lastninske pravice v korist upravičenke. Zato je po oceni sodišča preuranjen sklep, da ne gre za zemljiški kompleks v smiselu 27. člena zakona. To okoliščino bo potrebno v dopolnjenem postopku razčistiti in če bo ugotovljeno, da gre za kompleks kmetijskih zemljišč bo mogoče v korist upravičenke v skladu z določbo 2. odstavka 27. člena zakona vzpostaviti le solastninsko pravico.

Ni sporna ugotovitev, da je podržavljeno zemljišče parc. št. 732/3 v izmeri 004678 ha v zasebni lasti in ga zato ni mogoče vrniti v naravi. Upravičenka je res predlagala, da naj se pri vrnitvi podržavljenih parcel, dodeljeni nadomestni zemljišči parc. št. 511 in št. 102 upoštevata kot zamenjava za podržavljeno zemljišče parc. št. 732/3, katerega ni mogoče vrniti. Tožeča stranka se je temu protivila. Ker o tem med strankama ni bil dosežen sporazum, za tak poračun v zakonu ni podlage, saj se v takem primeru za razliko vrednosti plača odškodnina (2. odstavek 16. člena), zavezanec za plačilo odškodnine pa je Slovenski odškodninski sklad (3. odstavek 51. člena). Prav tako ni podlage za poračun tako nastale vrednostne razlike med podržavljeno parcelo 732/3 in danimi nadomestnimi zemljišči nastale v korist U.V. tako, da se le-ta v višini 1903,68 DM upošteva pri določitvi odškodnine za podržavljeno premoženje F.U., to je moža upravičenke. Gre torej za dva različna upravičenca in tudi različno pravno podlago podržavljenja, saj organ prve stopnje ugotavlja, da so F.U. bile nepremičnine podržavljene na podlagi zakona o odpravi viničarskih in podobnih razmerij, ki so vse v zasebni lasti, zaradi česar vrnitev v naravi ni mogoča in je tudi iz tega razloga stranka zahtevala vrnitev v obliki odškodnine. Zavezanec za plačilo odškodnine v tem primeru je prav tako Slovenski odškodninski sklad in zato te obveznosti ni mogoče poračunavati s tožečo stranko, to je drugo pravno osebo. Prav tako ni podlage za skupno obravnavanje obeh zahtevkov, saj gre za različno dejansko in pravno podlago (122. člen ZUP).

Že v pritožbi je tožeča stranka zatrjevala, da je v ureditev vinogradniškega nasada vložila velika sredstva in zahtevala njihovo povrnitev. Tožena stranka na ta odgovor ni odgovorila, s čemer so bila kršena pravila postopka, saj je organ druge stopnje dolžan presoditi vse pritožbene navedbe (2. odstavek 242. člena ZUP). Zato tožeča stranka ta ugovor utemeljeno ponavlja v tožbi. Tožeča stranka v tožbi sicer ni konkretizirala kolikšna sredstva je vložila v obravnavano zemljišče, ampak je priložila le številne kreditne pogodbe. Toda kljub temu je mogoče zaključiti, da uveljavlja odškodnino za povečano vrednost zemljišč v smislu 25. člena ZDEN. V dopolnjenem postopku je tožeči stranki treba dati možnost, da natačno in določno opredeli zatrjevana vlaganja in predloži oziroma navede ustrezne konkretne dokaze (2. odstavek 137., 159., 160. člen ZUP). Za oceno ali se je vrednost zemljišč po podržavljenju res bistveno povečala, bo potrebno predhodno ugotoviti stanje zemljišč ob podržavljenju in sedanje stanje. Na odločitev bo vplivalo le bistveno povečanje vrednosti, ki ni nujno enako vloženim sredstvom. Ker gre za postopek, v katerem sta udeleženi dve stranki z nasprotujočimi interesi bo za razrešitev spornih vprašanj potrebno razpisati ustno obravnavo (149. člen ZUP).

Kot že navedeno so V.U. bila zemljišča podržavljena na podlagi zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča. Taka zemljišča se vračajo, če upravičenci niso dobili drugih ustreznih zemljišč. Tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve, da je upravičenka le za del podržavljenih zemljišč prejela drugo nadomestno zemljišče, vendar zatrjuje, da je za ostala zemljišča prejela realno odškodnino. Točno je, da se plačana odškodnina upošteva le, če ta presega 30 % vrednosti podržavljenega premoženja, vendar se pri izračunu obsega dane odškodnine upošteva vrednost nadomestnega zemljišča in odškodnina plačana v denarni obliki (72. člen).

Glede na določbo 1. odstavka 20. člena zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 10/93) bo treba kot zavezanca v postopek vključiti Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije.

Ker so v postopku bila kršena pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, dejansko stanje pa je ostalo pomanjkljivo ugotovljeno, je izpodbijana odločba nezakonita iz razloga 3. točke 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena navedenega zakona. Pravila ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).